367.a člen ZPP

Iz sodbe Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-144/23 z dne 15. 10. 2024 izhaja, da je 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) treba razlagati tako, da se razširi merilo pomembnosti postavljenega pravnega vprašanja za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava na dodaten primer, ki ni izrecno naveden v prvem odstavku te določbe ZPP. To merilo mora vključevati primer, da je treba pri SEU vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe. Tak primer nastopi, kadar stranka, ki predlaga dopustitev revizije, postavi vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava Evropske unije, in ni podana nobena od dopustnih izjem od obveznosti postavitve takega vprašanja. Te obveznosti ni, če Vrhovno sodišče ugotovi, da postavljeno vprašanje ni upoštevno za rešitev spora, ali da je SEU zadevno določbo prava Evropske unije že razložilo, ali da je pravilna razlaga prava Evropske unije tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma. SEU v navedeni sodbi stoji na stališču, da je vsako vprašanje, ki ga je treba predložiti v predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), samo po sebi (vselej) razlog za dopustitev revizije. Vendar

Znesek, ki je bil dolžnici vrnjen kot razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino, ohranja svojo izvirno obliko obdavčljivih dohodkov, med katerimi je tudi dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe v skladu s 102. členom ZIZ.

Upoštevaje določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP, postane denarni znesek, dosežen s prodajo premoženja, ki ga je zaobjemala izločitvena pravica, del unovčene stečajne mase: (1) ali po izteku roka iz sedmega odstavka 299. člena ZFPPIPP, če v tem roku izločitveni upnik pravice iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP ni prijavil v stečajnem postopku; (2) ali po izteku roka za vložitev tožbe na ugotovitev prerekane prijave z navedeno vsebino; (3) ali kadar je po pravočasni vložitvi navedene tožbe s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da te pravice domnevni izločitveni upnik ni imel, ker ni imel izločitvene pravice. V zaostrenih pogojih insolvence, ki običajno intenzivno in negativno prizadeva mnoge subjekte, se ne zdi pretirano pričakovanje, da izločitveni upnik zanj škodljivim ločitvenim pravicam oporeka pred prenehanjem njegove domnevne izločitvene pravice. Če ugovorov v navedeni smeri dotlej ni podal in tako ni uspel omajati obstoja zanj škodljivih pravic ločitvenih upnikov, njegov posebni položaj v pogledu zahtevka iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP ne pretehta nad posebnim položajem, ki ga v stečajnem postopku uživajo upniki s priznanimi (ali ugotovljenimi) ločit

Vrhovno sodišče je v predlogu izpostavljene vidike problematike v postopkih nameščanja oseb v varovane oddelke socialno varstvenih zavodov brez privolitve (75. do 79. člen ZDZdr) že obravnavalo v zadevah II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019 in II Ips 71/2019 z dne 27. 6. 2019. Upoštevalo je, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb, po tem, ko se njihovo zdravljenje zaključi in da bi njihovo nadaljnje zadržanje v psihiatrični bolnišnici lahko pripeljalo do prekomernega obremenjevanja slednjih. Vendar druge rešitve, ki bi v večji meri varovala človekovo dostojanstvo in varnost drugih, v dani situaciji ni našlo. Prav tako je predlagatelj v predlogu ne nakaže. Pri tem ni odveč dodati, da je Ustavno sodišče v zadevi U-I-477/18-19 (Up-93/18-37) z dne 23. 5. 2019 odločilo, da je ZDZdr v neskladju z Ustavo ter Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku devetih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, Vladi pa, da mora brez nepotrebnega odlašanja sprejeti nujne ukrepe in zagotoviti ustrezne prostorske zmogljivosti v socialno varstvenih zavodih in dovolj osebja, ki bo lahko zagotavljalo ustrezne socialnovarstvene storitve.

V tej zadevi gre za vprašanje višine oškodovančevega soprispevka, ker je vede prisedel k pijanemu vozniku. Gre tudi za to, da se je v tej zadevi Vrhovno sodišče soočilo z odstopom nižjih sodišč od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. S tem, ko sta nižji sodišči ob bistveno enakih dejanskih okoliščinah tožniku pripisali 65% delež lastnega prispevka, drugače kot jih je za bistveno enaka ravnanja oškodovancem pripisovala ustaljena sodna praksa, sta obšli ustaljeno sodniškopravno vsebino na tretjem odstavku 153. člena ter 171. člena OZ temelječega materialnopravnega pravila. Revident je imel v tem delu torej prav. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da znova opravi materialnopravno vrednotenje. Pri tem je odstopilo od vsebine dosedanje sodne prakse, saj je ta pretirano toga (monolitna), neobčutljiva za razlikovanje različnih položajev ter tudi sicer po vrednotnem sporočilu o 20% soprispevku oškodovanca ne ustreza več času, ki poudarja pomen posameznikove odgovornosti za lastna ravnanja. Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Ra

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da višje sodišče ni bilo stvarno pristojno odločiti o pritožbi zoper sklep okrožnega sodišča o ugovoru zoper sklep istega sodišča, s katerim je to priznalo hrvaško sodno odločbo. Na podlagi tretjega odstavka 42.b člena ZIZ in 44. člena Bruseljske uredbe I (Uredbe Sveta št. 44/2001) v zvezi s Prilogo IV je za odločitev o pritožbi pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Po presoji zakonodajalca zgrešena stvarna pristojnost pred sodiščem prve stopnje ni tako huda kršitev, ker so si sodišča prve stopnje enakovredna ter ker pravilnost in kvaliteto sojenja zagotavlja dvostopenjski postopek. Enako pa ni mogoče sklepati pri delitvi pristojnosti med višjimi in Vrhovnim sodiščem, ker gre za sodišča na različnih hierarhični ravni, zoper odločitev sodišča, ki odloča o pritožbi, pa ni več rednega pravnega sredstva.

Upravnik ima aktivno procesno legitimacija za izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo.

Upnik v predlogu za izvršbo ni razkril dejanske podlage uveljavljane terjatve, dolžnik pa je v ugovoru navedel, da ugovarja celotnemu znesku predlagane izvršbe in da iz njegovih poslovnih listin ni razviden ne znesek, ki ga predlaga upnik, ne zadeva, na podlagi katere je vložil predlog za dovolitev izvršbe. Predlagal je, naj upnik predloži poslovne listine, iz katerih bodo razvidne terjatve in obresti ter zaslišanje svojega direktorja. Tu povzete navedbe dolžnika niso ne priznanje ne zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, temveč izjava nevednosti, ki v danih okoliščinah zadosti zahtevani obrazložitvi ugovora.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja? in (2) Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišče druge stopnje?

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev, da se v izreku določeni stroški otroka krijejo le ob predhodnem soglasju obeh staršev.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je ob ugotovljenem dejstvu, da je bila toženka nepoštena pridobiteljica v smislu 193. člena OZ že od sklenitve pogodbe, pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve zahtevka za njihovo plačilo?"

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.