72. člen SPZ

Upravnik ima aktivno procesno legitimacija za izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo.

Iz delne upravne odločbe, na katero se sklicuje pritožba, jasno izhaja, da se nepremičnine vrnejo v skupno last in ne v solastnino, tak pa je tudi zemljiškoknjižni vpis. V primeru skupne lastnine deleži niso določeni.

Skupni lastnik, ki mora trpeti nasilje, torej poseg v svoje dostojanstvo ter v duševno in telesno nedotakljivost, skupne stvari v takšnih okoliščinah ne more uživati v skladu z njenim bistvom ter posledično v skladu z namenom lastninskega upravičenja, da stvar normalno uporablja. Če prav iz teh razlogov opusti uživanje skupne stvari, je neupravičeno prikrajšan, saj o prostovoljnem odhodu ni mogoče govoriti v primerih, ko se človek v skupni nepremičnini zaradi nasilnega ravnanja drugega skupnega lastnika počuti ogroženega in mu sobivanje predstavlja stisko, zaradi katere dom izgubi lastnost varnega zatočišča. V konkretnem primeru tudi ni pomembno, da tožnica po odhodu prijateljem ali sorodnikom ni omenjala nasilja, saj ljudje o težavah v zasebnem razmerju običajno neradi govorijo in zgolj dejstvo, da je tožnica nasilje prijavila šele nekaj mesecev kasneje, ko si je že uredila bivanjske razmere, verodostojnosti njene izpovedi in podanih navedb ne zmanjšuje.

Skupna lastnina nastane v primerih, predvidenih v zakonu, in eden od zakonov, ki predvideva nastanek skupne lastnine, je tudi Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ). V obravnavani zadevi, kot je bilo ugotovljeno, so izpolnjene okoliščine za nastanek skupne lastnine in v takem primeru se vknjižba opravi na podlagi izdane pravnomočne ugotovitvene sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1).

Dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Posamezen dedič sicer lahko zahteva izpolnitev določenih obveznosti, a v korist celotne skupnosti dedičev. Tožnica v svojem imenu in za svoj račun ni bila upravičena zahtevati izpolnitve zapadlih obveznosti, opomin zato ni bil v skladu s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1, zato tudi odpoved pogodbe za stanovanje ni bila utemeljena. Enako velja za garažo.

Tudi poslovni delež je lahko predmet skupnega premoženja zakoncev. Na takem premoženju deleži zakoncev niso določeni, zakonca pa imata na stvareh iz skupnega premoženja skupno lastnino (68. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno (prvi odstavek 69. člena DZ in drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ključnega pomena pri tem pa je, da se skupno premoženje pridobi originalno v trenutku nastanka premoženja (67. člen DZ). Če je v sodnem registru pri poslovnem deležu kot imetnik vpisan samo en zakonec, to ne pomeni, da poslovni delež ne bi mogel biti v skupni lastnini. Ugotovitvena sodna odločba, da spada poslovni delež med skupno premoženje zakoncev, je namreč deklaratorne narave, ki učinkuje za nazaj, to je od trenutka, ko je na podlagi originalne pridobitve takšno premoženje nastalo.

Skladno z določili Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) je sodišče prve stopnje za presojo zadeve pravilno uporabilo slovensko materialno pravo. Skupni lastniki so dolžni skupno in sporazumno skrbeti za predmet skupne lastnine. To izhaja tako iz določila 72. člena SPZ kot tudi iz smiselne uporabe določil OZ o skupnosti in 69. člena DZ. Če se glede uporabe in upravljanja tega premoženja ne morejo sporazumeti, OZ v drugem odstavku 1005. člena predvideva možnost sprožitve nepravdnega postopka, v katerem sodišče imenuje upravitelja, ki odloča o skupnih zadevah. S tem bi tožnik lahko preprečil propadanje vozila in nastanek škode. Tožnik je s svojim pasivnim ravnanjem konkludentno privolil v nastanek škode. S kršitvijo svojega dolžnega ravnanja glede skupne stvari je na svojo škodo toženki dovolil, da je ta opustila svojo dolžnost oziroma privolil v dejanje, ki posega v njegove pravice. S tem pa je podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 140. člena OZ.

Šteje se, da je bil pridobitelj slaboveren le, če je vedel, da gre za razpolaganje s skupnim premoženjem, in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnica, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, slabe vere strank darilne pogodbe ni dokazala. Iz njene trditvene in dokazne podlage ne izhaja, da bi toženka vedela, da darovalka B. A. razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja. Še manj pa, da bi toženka vedela, da darovalka z nepremičnino razpolaga samovoljno.

Po določilu petega odstavka 72. člena SPZ se za vprašanja skupne lastnine smiselno uporabljajo določila o solastnini, za delitev katere 70. člen SPZ v primeru nesoglasja predvideva nepravdni postopek. Aktualna sodna praksa tako izjemoma omogoča takšno delitev tudi v pravdi, med drugim tudi, če za delitev obstaja soglasje pravdnih strank, v nasprotnem primeru pa se delitev opravi v nepravdnem postopku. V zvezi z grajo o napačni odločitvi v delu, ki se nanaša na delitev v pravdi, pritožbeno sodišče izpostavlja, da odločitev o višini solastniških deležev res predstavlja že delitev v pravdi, vendar je za njeno pravilnost pravno pomembno zgolj to, da tožena stranka delitvi v pravdi ni nasprotovala.

Tožnica uveljavlja zahtevek zoper toženko na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 99. člena SPZ, na podlagi katerih lahko lastnik od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri tem pa mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Uveljavljanje takega zahtevka ne zastara. Na podlagi 99. člena SPZ pa lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugačen kot z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Sodišče verjame toženki, da parkirni prostor po svojih prednikih uporablja več kot 25 let oz. je pridobila lastninsko pravico v skladu s 3. členom ZLNDL (predloga za vpis v zemljiško knjigo ni podala), vendar pa v tem času ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZLNDL, s tem pa lastninske pravice zoper z.k. lastnika - tožnico, ki se je na svojo lastninsko pravico lahko zanesla, ne more več uveljavljati. S vknjižbo lastninske pravice v korist dobrovernega in p

Izpodbijana sodba temelji na indicih oziroma posredno ugotovljenih dejstvih, na podlagi katerih je nato sodišče prve stopnje sklepalo na ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Indici so dejstva v širšem smislu, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravno odločilnega dejstva, zato se v literaturi imenujejo tudi dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev), so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma so posredno dokazno sredstvo. V obravnavani zadevi toženca v svojih pritožbah izpodbijata dokazno oceno indicev ter končno tudi indična sklepanja o obstoju odločilnih dejstev.

Stranka je oproščena svoje dolžnosti, da se izjavi, če so navedbe nasprotne stranke nesklepčne. Učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da dejstev ne pozna, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na njeno ravnanje ali njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP). V ugotovljenih okoliščinah primera, ko ni bilo dvomov o lastnini nepremičnine zastavitelja, in ob njegovi izrecni izjavi, da so vse pomembne okoliščine vsebovane v notarskem zapisu (iz katerega ne izhaja drugačen stvarno pravni položaj nepremičnine, kot ga je izkazovala zemljiška knjiga, morebitna družinska posest nepremičnine niti osebne družinske razmere dolžnika), tudi po presoji pritožbenega sodišča banki kot zastavnemu upniku ni bilo mogoče naložiti večje skrbnosti pri sklepanju pogodbe o zastavni pravici oziroma dodatnega aktivnega raziskovanja osebnih in družinskih razmerij dolžnika.

Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.

Konflikti v skupnosti izven zakonskih partnerjev, zaradi katerih se izven zakonski partner izseli iz solastne nepremičnine, ni samo po sebi zadosten oziroma utemeljen razlog, zaradi katerega bi bil ta nekdanji izven zakonski partner kot solastnik upravičen do uporabnine. Ugotovljena pravno relevantna dejstva, ki utemeljuje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe stvari v skupni lastnini oziroma solastnini, so, da se je toženka iz hiše prostovoljno izselila, da ji toženec uporabe nepremičnine ni preprečeval oziroma da niso bile izkazane okoliščine, zaradi katerih upravičeno ni mogla souporabljati hiše, ter da tožnica ni izrazila želje in interesa, da se ponovno vseli v stanovanjsko hišo oziroma souporabe hiše ni zahtevala. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zaradi med pravdnima strankama sklenjenega dogovora, s katerim se je tožnica pravici do uporabnine odpovedala. Res je bil izvedeni dokaz s postavitvijo izvedenca zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka že po temelju nepotreben, vendar zato o sodbi presenečenja ne moremo govoriti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode izkazana s tem, da se bo s spremembo strukture poslovnih deležev (z dokapitalizacijo družbe A., d.o.o., ki je v 100% lasti prvotoženca) popolnoma izničil namen in cilj pravde, ki ga predstavlja ohranitev obstoječega stanja s 100 % poslovnim deležem v družbi B., d.o.o. Tožnica namreč upravičeno zasleduje tudi svoja korporacijska upravičenja, ki izhajajo iz poslovnega deleža in so tako tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je z verjetnostjo izkazano, da je tožnica originarna imetnica poslovnega deleža, saj gre za premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske skupnosti oziroma na podlagi sredstev iz skupnega premoženja. Drugi stavek 67. člena DZ namreč določa, da je skupno premoženje zakoncev tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. Pri tem pa v slovenski teoriji in sodni praksi ni sporno, da spadajo v skupno premoženje zakoncev tudi korporacijske pravice iz deleža v kapitalski družbi, če so pridobljene na podlagi sredstev iz skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je pravilno