Zakon o industrijski lastnini (ZIL)

S tem zakonom se ureja pridobitev in varstvo naslednjih pravic industrijske lastnine:

-        patenta,

-        vzorca in modela,

-        blagovne in storitvene znamke,

-        označbe porekla blaga.

Izum se zavaruje s patentom. Nove oblike telesa, slike in risbe, blagovni in storitveni znaki ter geografska imena proizvodov so znaki razlikovanja. Nova oblika telesa, slika in risba se zavaruje z modelom oziroma vzorcem. Blagovni oziroma storitveni znak se zavaruje z blagovno oziroma storitveno znamko. Geografsko ime proizvoda se zavaruje z označbo porekla blaga.

S priznanjem pravic po tem zakonu pridobijo upravičenci materialne in moralne pravice. Materialne pravice nosilcev pravic industrijske lastnine obsegajo izključno pravico njihovega gospodarskega izkoriščanja in razpolaganja. Moralna pravica ustvarjalcev izumov, novih oblik teles, slik in risb je, da so označeni v prijavi in- vseh listinah, ki se nanašajo na patente, modele in vzorce. Kadar je izum, nova oblika telesa, slika ali risba dosežek ustvarjalnega dela več oseb, so v listinah iz tretjega odstavka tega člena vse osebe označene kot ustvarjalci.

Varstvo izumov in znakov razlikovanja v Republiki Sloveniji se zahteva z vložitvijo ustrezne prijave pri Uradu Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine (v nadaljnjem besedilu: Urad). Urad sprejema tudi prijave, s katerimi se zahteva varstvo izumov ali znakov razlikovanja v tujini, če je to v skladu z mednarodnimi pogodbami in konvencijami, h katerim je pristopila Republika Slovenija. Varstvo izumov in znakov razlikovanja v Republiki Sloveniji se lahko zahteva tudi s prijavo, vloženo v tujini, če je tako določeno z mednarodno pogodbo ali konvencijo, h kateri je pristopila Republika Slovenija. Pravni učinek priznanih pravic iz takšnih prijav je izenačen s pravicami, ki so priznane na podlagi nacionalnih prijav, razen če ni z zadevno mednarodno pogodbo ali konvencijo drugače določeno. Za izum ali znak razlikovanja, za katerega je vložena prijava v tujini v skladu s prejšnjim odstavkom, ni mogoče pridobiti varstva na podlagi prijave, ki je za isti izum ali znak razlikovanja vložena v skladu s prvim odstavkom tega člena. Prvi in drugi odstavek tega člena se ne nanašata na zaupne izume.

Pravne in fizične osebe, ki so pripadniki tujih držav, uživajo glede varstva izumov in znakov razlikovanja v Republiki Sloveniji enake pravice kot domače pravne in fizične osebe oziroma domači pripadniki, če to izhaja iz mednarodnih pogodb in konvencij, ali uporabe načela vzajemnosti. Vzajemnost dokazuje tisti, ki se nanjo sklicuje. V postopku pred Uradom, drugimi upravnimi organi in sodišči uveljavljajo tuje pravne in fizične osebe pravice iz tega zakona po pooblaščencu, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem in je domača pravna oseba ali državljan Republike Slovenije.

Urad vodi upravni postopek in opravlja druge upravne zadeve, ki še nanašajo na pridobitev in varstvo izumov in znakov razlikovanja. Zoper odločbe, ki jih izda Urad na podlagi tega zakona, ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

Urad je dolžan omogočiti zainteresiranim pravnim in fizičnim osebam dostop do svoje dokumentacije o pravicah, s katerimi se zavarujejo izumi in znaki razlikovanja, razen tiste dokumentacije, ki je v postopku do objave. Urad posreduje informacije o stanju tehnike ter na področju informiranja in dokumentacije opravlja druge storitve, za katere se plačajo ustrezni stroški. Pri Uradu se ustanovi svet Urada kot svetovalno telo za strokovno obravnavanje načelnih vprašanj varstva industrijske lastnine. Člane sveta imenuje minister, pristojen za znanost in tehnologijo.

S patentom se zavaruje izum, ki je nov, je dosežen z ustvarjalnim delom na ravni izumiteljstva in je industrijsko uporabljiv. Odkritja, znanstvene teorije, matematične metode, računalniški programi in druga pravila, načrti, metode in postopki za duhovno aktivnost neposredno kot taki ne štejejo za izume po prvem odstavku tega člena.

Izum je nov, če do datuma vložitve zahteve za priznanje patenta (v nadaljnjem besedilu: patentna prijava) ni bil obsežen s stanjem tehnike. Šteje se, da je izum obsežen s stanjem tehnike:

1.če je postal dostopen javnosti z objavo, razstavitvijo, prikazovanjem ali. uporabo na način, ki omogoča strokovnjakom, da ga lahko uporabljajo;

2.če se ne razlikuje od vsebine prijav, vloženih pred tem v Republiki Sloveniji ali v tujini, in za katere je zahtevano varstvo v Republiki Sloveniji, ki postanejo dostopne javnosti po datumu vložitve zadevne patentne prijave.

Informacije o stanju tehnike, ki bi sicer vplivale na presojo novosti prijavljenega izuma, se pri tej presoji ne upoštevajo, če so postale javnosti dostopne:

1.z objavo ali kakšno drugo obliko javne predstavitve neposredno s strani izumitelja;

2.zaradi kakšne druge prijave izumitelja, ki sicer ne bi smela postati dostopna javnosti, ali zaradi kakšne prijave tretje osebe, ki je zadevne informacije pridobila neposredno ali posredno od izumitelja, brez njegove vednosti ali privoljenja;

3.z dejanji tretjih oseb, ki so zadevne informacije pridobile neposredno ali posredno od izumitelja. Določbe prvega odstavka tega člena veljajo le v primeru, če so zadevne informacije postale dostopne javnosti v roku največ dvanajstih mesecev pred datumom vložitve prijave oziroma od datuma prednostne pravice.

Šteje se, da je izum dosežen z ustvarjalnim delom na ravni izumiteljstva, če za strokovnjaka predmet izuma očitno ne izhaja iz znanega stanja tehnike. Izum je industrijsko uporabljiv, če je predmet izuma tehnično izvedljiv in se lahko proizvede ali uporabi v gospodarski ali drugi dejavnosti.

S patentom se ne more zavarovati:

1.izum, katerega objava ali uporaba je v nasprotju z zakonom ali moralo;

2.izum kirurškega ali diagnostičnega postopka ali postopka zdravljenja, ki se uporablja neposredno na živem Človeškem ali živalskem telesu, razen izuma, ki se nanaša na snov za uporabo pri takšnem postopku.

Dopolnitev ali izpopolnitev izuma se lahko zavaruje z dopolnilnim patentom.

Z modelom se zavaruje vsakomur vidna nova zunanja oblika določenega industrijskega ali obrtnega izdelka oziroma njegovega dela. Z vzorcem se zavaruje vsakomur vidna nova slika ali risba, ki se da prenesti na določen industrijski ali obrtni izdelek oziroma na njegov del. Z modelom oziroma vzorcem se ne morejo zavarovati fotografska in kartografska dela, tehnični načrti in skice.

Oblika telesa, slika in risba so po tem zakonu nove, če se bistveno razlikujejo od tistih, ki so bile prej prijavljene oziroma pred vložitvijo prijave dostopne javnosti v Republiki Sloveniji, razen od tistih, za katere je bila prijava umaknjena pred objavo odločbe, s katero se prizna model oziroma vzorec. Na presojo, ali so prijavljena oblika telesa, slika in risba nove, ne vpliva, da so postale v obdobju največ šestih mesecev pred vložitvijo prijave dostopne javnosti, ne da bi avtor v to privolil.

Z modelom oziroma vzorcem se ne more zavarovati oblika telesa, slika in risba:

1.katerih objava ali uporaba nasprotuje zakonu ali morali;

2.ki vsebuje državni ali drug javni grb, zastavo ali emblem, ime in kratico imena kakšne države ali mednarodne organizacije ali znak, ki jih posnema, razen z dovoljenjem pristojnega organa zadevne države ali organizacije;

3.ki prikazujejo podobo kakšne osebe, razen z njeno privolitvijo. Podoba pokojnika se sme zavarovati samo s privolitvijo njegovega zakonca in otrok, če so živi njegovi starši, pa je potrebna tudi njihova privolitev. Podoba zgodovinske ali druge umrle znamenite osebnosti se sme zavarovati z dovoljenjem ministrstva, pristojnega za upravo.

Z blagovno oziroma storitveno znamko (v nadaljnjem besedilu: znamka) se zavaruje znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste. Za znamko po tem zakonu se ne štejejo pečat, štampiljka in punec (uradni znak za plemenite kovine, mere ipd.).

Z znamko se sme zavarovati samo znak, ki je primeren za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu, kot so slika, risba, beseda, izraz, vinjeta, šifra, kombinacija teh znakov in kombinacija barv. Pri presoji, ali je kakšen znak primeren za razlikovanje blaga, oziroma storitev v gospodarskem prometu, se upoštevajo vse okoliščine, zlasti pa čas in obseg njegove dotedanje uporabe v blagovnem prometu oziroma prometu storitev v Republiki Sloveniji.

Kot znamka se ne more zavarovati znak:

1.ki nasprotuje zakonu ali morali;

2.ki ni primeren za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu;

3.ki označuje le-vrsto blaga oziroma storitev, njihov namen, čas ali način proizvodnje, kakovost, ceno, količino, težo, kraj oziroma geografsko poreklo.

4.ki je v navadi za označevanje posamezne vrste blaga oziroma storitev;

5.ki lahko s svojo zunanjo podobo ali vsebino povzroči zmedo v gospodarskem prometu, zlasti pa zmoto pri povprečnem potrošniku glede prometa, vrste ali kakovosti ali drugih lastnosti blaga oziroma storitev;

6.ki je istoveten z že zavarovanim znakom koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev:

7.ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga oziroma storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku;

8.ki vsebuje uradne znake ali punce za kontrolo ali jamstvo kakovosti ali jih posnema;

9.ki vsebuje državni ali drug javni grb, zastavo ali emblem, ime ali kratico imena kakšne države ali mednarodne organizacije ali znak, ki jih posnema, razen z dovoljenjem pristojnega organa zadevne države ali organizacije. Podoba ali ime kakšne osebe se sme zavarovati samo z njeno privolitvijo. Podoba ali ime pokojnika se sme zavarovati samo s privolitvijo njegovega zakonca in otrok, če so živi njegovi starši, pa je potrebna tudi njihova privolitev. Podoba ali ime zgodovinske ali druge znamenite osebnosti se sme zavarovati z dovoljenjem ministrstva, pristojnega za upravo.

Če je znak sestavljen iz besed ali črk ali kombinacije besed ali črk, so z njegovim varstvom obsežene te besede, črke ali kombinacije, njihove transkripcije ali transliteracije, napisane v kakršnikoli pisavi, v kakršnikoli barvi ali izražene na kakršenkoli drug način.

Znamka, ki vsebuje napise, besede ali kombinacije črk, ne izključuje pravice drugega, da daje z enakimi napisi, besedami ali kombinacijami črk v promet svoje blago ali storitve, če prikazujejo taki napisi, besede ali kombinacije črk njegovo ime, firmo ali naziv, ki jih je pridobil v dobri veri. Oseba, ki je imela ob prijavi ime, firmo oziroma naziv istoveten z znamko drugega, lahko izpodbija tako znamko za isto ali podobno vrsto, blaga oziroma storitev, razen če je imel nosilec znamke ob prijavi isto ime, firmo oziroma naziv.

Z znamko zavarovan znak ne izključuje pravice drugega, da uporablja v gospodarskem prometu enak ali podoben znak za označevanje druge vrste blaga oziroma storitev, razen če je zavarovani znak sloveča znamka. Posamezna oseba sme zahtevati varstvo istega znaka za več vrst blaga oziroma storitev kot tudi varstvo več različnih znakov za isto vrsto blaga oziroma storitev.

Združenja pravnih in fizičnih oseb, zbornice, poslovne skupnosti, občine ali širše lokalne skupnosti ter državni organi lahko zavarujejo določen znak kot kolektivno znamko. Pod pogoji iz tega zakona in v skladu s konvencijami lahko zavarujejo določen znak kot kolektivno znamko tudi tuje pravne osebe.

Vložnik prijave za priznanje kolektivne znamke mora skupaj s prijavo predložiti splošni akt o pogojih podeljevanja pravice do uporabe kolektivne znamke. Splošni akt iz prvega odstavka, tega člena mora vsebovati firmo oziroma naziv prijavitelja in naziv organa oziroma osebe, ki ga je pooblaščena zastopati oziroma predstavljati, določbe o tem, kdo ima pravico uporabljati kolektivno znamko in pod kakšnimi pogoji, določbe o pravicah in obveznostih uporabnikov kolektivne znamke ob kršitvi ter določbe o ukrepih in posledicah, če so kršene določbe splošnega akta.

Z označbo porekla blaga se zavaruje geografsko ime proizvodov, katerih posebne lastnosti so pretežno odvisne od kraja oziroma območja, na katerem so bili proizvedeni, če so te lastnosti nastale naravno pod vplivom podnebja ali tal ali z ustaljenim načinom in postopkom proizvodnje in obdelave. Z označbo porekla blaga se lahko zavaruje tudi ime proizvodov, če je postalo tako ime po dolgi uporabi v gospodarskem prometu splošno znano kot označba, da so proizvodi iz določenega kraja ali z določenega območja.

Z označbo porekla blaga se ne more zavarovati geografsko ime proizvodov, ki je postalo po dolgi uporabi v gospodarskem prometu splošno znano za zaznamovanje določene vrste proizvodov.

Označba porekla blaga se lahko uporabi za zaznamovanje naravnih proizvodov, kmetijskih pridelkov, industrijskih proizvodov in obrtnih izdelkov. Z označbo porekla blaga zavarovana geografska imena proizvodov se ne morejo spremeniti v generična in splošno znana imena.

Urad prizna označbo porekla za določeno vrsto blaga na podlagi strokovnega mnenja Gospodarske zbornice Slovenije, ki mora obsegati: geografsko ime proizvoda, ki naj se zavaruje z označbo porekla blaga, proizvode, ki smejo v promet s predlagano označbo porekla proizvoda, kraj oziroma območje, s katerega je blago, ki se daje v promet s predlagano označbo porekla, proizvodne lastnosti, ki jih morajo imeti proizvodi, da bi smeli v promet z označbo porekla, način zaznamovanja proizvodov in natančnejše pogoje, ki jih morajo izpolnjevati upravičenci pri Uporabi zadevne označbe porekla blaga.

Označba porekla blaga se pridobi z vpisom geografskega imena in vrste proizvoda, na katerega se ime nanaša, v register označb porekla blaga. Označba porekla blaga se lahko prizna v korist tuje osebe na podlagi mednarodnega sporazuma o vzajemnem varstvu označb porekla blaga, ki ga je sklenila Republika Slovenija.

Označba porekla blaga je kolektivna pravica in jo smejo uporabljati v gospodarskem prometu tisti, ki to blago proizvajajo in dajejo v promet.

Neupravičene osebe ne smejo uporabljati označbe porekla blaga niti z dodatkom besed: "tip", "način", "alla", "po postopku ipd.

Nosilec patenta, modela ali vzorca ima:

1.izključno pravico v proizvodnji izkoriščati zavarovani izum, obliko telesa, sliko ali risbo;

2.izključno pravico dajati v promet predmete, izdelane po zavarovanem izumu, obliki telesa, sliki ali risbi;

3.pravico razpolagati s patentom, modelom ali vzorcem;

4.pravico preprečiti izkoriščanje zavarovanega izuma, vzorca ali modela v proizvodnji in v pravnem prometu tretjim osebam, ki za takšno izkoriščanje nimajo njegovega privoljenja. Za izkoriščanje zavarovanega izuma se ne štejejo:

1.dejanja, ki se nanašajo na zasebno in negospodarsko uporabo zavarovanega izuma;

2.raziskave in poizkusi vseh vrst, ki se nanašajo na predmet zavarovanega izuma, ne glede na njihov končni namen;

3.neposredna posamična priprava zdravila v lekarni v skladu z zdravniškim navodilom ali receptom ter dejanja, ki se neposredno nanašajo na takšen način pripravljeno zdravilo;

4.uporaba sredstev, ki so predmet patenta, na ladjah drugih držav unije, v ladijskem trupu, v strojih, opremi, aparatih in drugem priboru, kadar pridejo le te začasno ali slučajno v vode Republike Slovenije, pogoj pa je, da so ta sredstva tu uporabljena izključno za potrebe ladje;

5.uporaba sredstev, ki so predmet patenta, v konstrukcijah ali delovanju naprav za gibanje po zraku ali po zemlji drugih držav, ali v priborih teh aparatov, kadar bi začasno ali slučajno prodrli v Republiko Slovenijo;

6.dejanja predvidena v 27. členu konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu, kadar gre za letalo kakšne druge države, za katero velja 27. člen te konvencije.

Če je predmet patenta postopek, obsega patentno varstvo tudi snovi in proizvode, ki so neposredno dobljeni s tem postopkom.

Nosilec znamke ima izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov oziroma storitev, uporabnik kolektivne znamke pa ima pravico to znamko uporabljati v skladu s splošnim aktom iz 24. člena tega zakona. Pravica iz prvega odstavka tega člena obsega tudi uporabo znamke na sredstvih za pakiranje; v katalogih, prospektih, navodilih, oglasih, računih in korespondenci. Znaki, navedeni v osmi in deveti točki prvega odstavka 19. člena tega zakona ter podobe ali imena zgodovinskih ali drugih osebnosti se smejo gospodarsko izkoriščati le s privoljenjem pristojnega državnega organa.

Upravičenec do označbe porekla blaga ima pravico to označbo uporabljati v gospodarskem prometu za zaznamovanje tistih proizvodov, na katere se nanaša. Pravica iz prvega odstavka tega člena obsega tudi pravico uporabe označbe porekla na sredstvih, ki so navedena za znamke v drugem odstavku 34. člena tega zakona.

Pravice iz 32. oziroma 34. člena tega zakona se pridobijo s priznanjem pravice in njenim vpisom v ustrezen register, veljajo pa od dneva, ko je bila vložena pravilna prijava. Vložnik pravilne prijave patenta; modela, vzorca ali znamke pridobi začasno pravico iz 32. oziroma 34. člena tega zakona od dneva vložitve zadevne pravilne prijave.

Veljavnost patenta traja dvajset let, šteto od datuma, vložitve patentne prijave. Veljavnost modela in vzorca traja deset let, šteto od datuma vložitve prijave. Veljavnost znamke traja deset let, šteto od datuma vložitve prijave, vendar se njena veljavnost lahko poljubno mnogokrat podaljša. Trajanje veljavnosti označbe porekla blaga ni omejeno. Če je postal dopolnilni patent temeljni patent, ne more trajati dlje, kot bi trajal prvi temeljni patent, na katerega se nanaša dopolnilni patent. S prenehanjem veljavnosti temeljnega patenta neha veljati tudi dopolnilni patent. Trajanje veljavnosti patenta se lahko neposredno po preteku dvajset let podaljša največ za pet let v naslednjih primerih:

1.če je razglašeno vojno stanje ali podobne izredne razmere – za dobo trajanja takšnega stanja oziroma okoliščin;

2.če je predmet patenta izdelek ali postopek za proizvodnjo oziroma uporabo izdelka, za katerega je pred pričetkom gospodarskega izkoriščanja potrebno izvesti z zakonom predpisan uradni postopek odobritve – za dobo trajanja uradnega postopka. Minister, pristojen za znanost in tehnologijo, izda podrobnejše predpise o izvajanju prejšnjega odstavka.

Nosilec znamke je dolžan znamko uporabljati.

V postopku za priznanje pravic industrijske lastnine po tem zakonu in za vzdrževanje njihove veljavnosti se plačujejo pristojbine ter stroški v zvezi z objavo in drugimi storitvami. Če pristojbine ali stroški v postopku za priznanje pravic niso plačani, se prijava zavrže, če pa niso plačane pristojbine za vzdrževanje veljavnosti pravice oziroma tudi po opozorilu niso plačane v naknadnem roku šestih mesecev, ta pravica preneha veljati. Kadar so pristojbine iz drugega odstavka tega člena plačane v naknadnem roku, se dodatno plača zamudna pristojbina. Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim se določi višina pristojbin in stroškov iz prvega odstavka tega člena.

Priznane pravice iz 37. člena tega zakona prenehajo tudi pred rokom, ki je predpisan v navedenem členu, in sicer:

1.če se nosilec odpove pravici – naslednji dan, ko dobi Urad vlogo o odpovedi;

2.če niso plačane predpisane pristojbine in stroški naslednji dan po izteku roka za njihovo plačilo;

3.na podlagi sodbe oziroma odločbe Urada v primerih, ki so predvideni s tem zakonom – z dnem, ki je določen s to odločbo;

4.če je prenehala pravna oseba, ki je upravičenec oziroma če je umrla fizična oseba, ki je upravičenec – z dnem prenehanja oziroma smrti, razen če ni prešla ta pravica na pravne osebe oziroma na dediče fizične osebe.

Če je v register priznanih pravic vpisana licenca, zastavna ali kakšna druga pravica v korist tretje osebe, se nosilec patenta, modela ali vzorca oziroma znamke ne more odpovedati svojim pravicam brez pisnega soglasja tistega, na čigar ime so bile vpisane licenca, zastavna ali druga pravica. Če nosilec patenta, modela ali vzorca oziroma znamke v določenem roku ne plača predpisane pristojbine, v registru pa so vpisane licenca, zastavna ali druga pravica v korist tretje osebe, obvesti Urad to osebo, da pristojbina ni plačana ter da jo lahko plača v šestih mesecih od dneva obvestila in s tem obdrži vpisano pravico. Kadar je za varstvo vpisanih pravic nujno, lahko sodišče v primeru spora o varstvu vpisanih pravic tretjih oseb odloči, da se patent, model ali vzorec oziroma znamka prenesejo na osebo, na katere ime je vpisana licenca, zastavna ali kakšna druga pravica.

Če znamka preneha veljati po drugi točki 40. člena tega zakona, ima nosilec znamke pravico zahtevati v enem letu od prenehanja veljavnosti znamke, naj se znova registrira na njegovo ime za isto vrsto blaga ali storitev.

Vložitev patentne prijave oziroma prijave modela ali vzorca ter izdana odločba o priznanju pravice do patenta, modela oziroma vzorca ne vplivata na pravice drugega, da brez kakršnihkoli obveznosti uporablja enak izum, obliko telesa, sliko ali risbo, če je pred vložitvijo te prijave vestno in nejavno uporabljal v Republiki Sloveniji tak izum, obliko telesa, sliko ali risbo ali je pripravil vse, kar je potrebno za njihovo uporabo.

Postopek za priznanje patenta, modela ali vzorca oziroma znamke se začne z vlogo, ki vsebuje zahtevo za priznanje pravice in druge bistvene sestavine, določene s tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: prijava). Za vsak izum, obliko telesa, sliko ali risbo oziroma znak se vloži posebna prijava. Ena patentna prijava lahko vsebuje tudi več izumov, ki so med seboj tako povezani, da pomenijo enotno izumiteljsko zamisel. Ena prijava modela ali vzorca lahko vsebuje več modelov ali vzorcev, ki se uporabljajo za proizvode, razvrščene v isti razred mednarodne klasifikacije za industrijske modele in vzorce. Urad na vsaki prijavi za patent, model, vzorec ali znamko zaznamuje datum in številko prejema prijave, o čemer se prijavitelju izda potrdilo. Postopek za priznanje označbe porekla blaga se začne, s pisno zahtevo za priznanje varstva geografskega imena proizvoda. Vlagatelj zahteve je lahko državni organ, občina, širša lokalna skupnost, zainteresirano poslovno združenje ali za zadevni kraj oziroma geografsko območje pristojna zbornica.

Od datuma prejema pravilne prijave patenta, modela, vzorca ali znamke ima prijavitelj prednostno pravico nasproti vsakomur, ki za enak izum, obliko telesa, sliko, risbo ali znak vloži prijavo pozneje. Za prijave, ki jih slovenski državljani, ki bivajo v tujini, pošljejo Uradu preko diplomatskih ali konzularnih predstavništev Republike Slovenije v tujini oziroma preko diplomatskih ali konzularnih predstavništev države, ki zastopa interese Republike Slovenije, se prednostna pravica šteje od datuma, ko je prijavo prejelo diplomatsko ali konzularno predstavništvo.

Patentna prijava ne sme biti pozneje bistveno spremenjena ali razširjena s predmetom, za katerega se zahteva varstvo. V prijavi modela, vzorca ali znamke se pozneje ne sme bistveno spremeniti oblika telesa, slika, risba ali znak ali dopolniti seznam proizvodov oziroma storitev.

Oseba, ki na uradno priznani mednarodni razstavi ali sejmu v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici mednarodne Unije za varstvo industrijske lastnine razstavi izum, obliko telesa, sliko ali risbo ali uporabi znak za označevanje blaga ali storitve, lahko v treh mesecih od dneva, ko se razstava oziroma sejem zapre, zahteva v prijavi prednostno pravico od prvega dne razstavljanja, oziroma od dneva uporabe zadevnega izuma oziroma znaka razlikovanja. Skupaj s prijavo iz prvega odstavka tega člena je treba vložiti tudi pisno potrdilo pristojnega organa države članice mednarodne Unije za varstvo industrijske lastnine, da gre za uradno priznano mednarodno razstavo oziroma sejem, in navesti podatke o vrsti razstave oziroma sejma, kraju, kjer je bila, dnevu njenega odprtja in dnevu, ko je bila zaprta, ter o prvem dnevu razstavljanja oziroma o dnevu uporabe. Potrdilo, da je posamezna razstava oziroma sejem v Republiki Sloveniji uradno priznana mednarodna razstava oziroma sejem, izda Gospodarska zbornica Slovenije.

Pripadniku države članice mednarodne Unije za varstvo industrijske lastnine, ki je v kakšni državi članici te Unije pravilno vložil prvo prijavo, se prizna prednostna pravica v Republiki Sloveniji, če to zahteva, in sicer za patent v dvanajstih mesecih, za model, vzorec ali znamko pa v šestih mesecih od dneva, ko je vložil prvo prijavo. Kdor ima namen uveljaviti prednostno pravico iz prvega odstavka tega člena, mora v prijavi, ki je vložena v Republiki Sloveniji v roku iz, prvega odstavka tega člena, navesti vse podatke o prijavi, na katero se sklicuje ter v treh mesecih od vložitve zahteve za priznanje prednostne pravice priložiti njen prepis, ki ga overi pristojni organ države članice mednarodne Unije za varstvo industrijske lastnine, v kateri je vložil prvo prijavo. Če se prijavitelj sklicuje na prednostno pravico iz prijave za varstvo uporabnega modela, lahko uveljavlja to pravico bodisi za patentno prijavo bodisi za prijavo modela ali vzorca. Pri tem veljajo roki iz prvega odstavka tega člena.

S priznanjem prednostne pravice po 47. členu tega zakona se ne podaljšujejo roki iz 48. člena tega zakona.

V primeru spora v zvezi s kršitvijo pravice iz prijave lahko prijavitelj zahteva, da Urad vzame prijavo v postopek mimo vrstnega reda. Zahteve za postopek mimo vrstnega reda ni mogoče vložiti pred potekom treh mesecev od datuma vložitve prijave. Prijavitelj patenta mora v primeru spora iz prvega odstavka tega člena postopati po določbah drugega odstavka 68. člena in tretjega odstavka 71. člena tega zakona, prijavitelj patenta s skrajšanim trajanjem pa zgolj po določbi drugega odstavka 68. člena tega zakona.

Prijava mora vsebovati podatke o prijavitelju in o pravici, ta katero se zahteva varstvo. Patentna prijava mora vsebovati tudi naziv izuma, ki opredeljuje njegov predmet, ter ime izumitelja oziroma njegovo izjavo, da v prijavi ne želi biti naveden.

Patentna prijava mora imeti naslednje bistvene sestavine: opis izuma, ki vsebuje prikaz problema, podatke o stanju tehnike oziroma dosedanjih rešitvah in njihovih pomanjkljivostih ter opis nove rešitve; enega ali več zahtevkov, kaj naj bo s patentom zavarovano (v nadaljnjem besedilu: patentni zahtevki); kratko vsebino izuma (v nadaljnjem besedilu: izvleček); skico ali skice izuma, če je to potrebno. Vse sestavine patentne prijave morajo biti v skladu s predpisi, ki se izdajo na podlagi tega zakona. Izum mora biti opisan dovolj jasno in popolno, da ga lahko uporabi strokovnjak s področja, na katerega se predmet izuma nanaša. Obseg patentnega varstva izuma je določen z vsebino patentnih zahtevkov.

Prijava modela in vzorca mora imeti naslednje sestavine: opis telesa oziroma slike ali risbe ter fotografijo ali skico oblike telesa oziroma slike ali risbe. Iz opisa telesa oziroma slike ali risbe, fotografije ali skice oblike telesa oziroma slike ali risbe mora biti razvidno, v čem je novost, za katero se zahteva varstvo. Prijavi kolektivne znamke se priloži splošni akt iz 24. člena tega zakona. Prijava znamke mora vsebovati znak in seznam proizvodov oziroma storitev, za katere se varstvo zahteva.

Šteje se, da je prijava pravilna v predhodnem postopku:

1.če so plačane ustrezne pristojbine;

2.če je v skladu z drugim odstavkom 44. člena tega zakona;

3.če vsebuje vse ustrezne podatke in bistvene sestavine, določene v 51. členu, prvem odstavku 52. člena oziroma prvem odstavku 53. člena tega zakona.

Najkasneje v roku treh mesecev po prejemu prijave Urad preizkusi, ali je ta pravilna v smislu 54. člena tega zakona. Če Urad ugotovi, da prijava ni pravilna, pisno z navedbo razlogov pozove prijavitelja, naj v roku, ki ne sme biti daljši od dveh mesecev od dneva vročitve poziva, vse pomanjkljivosti odpravi. Iz upravičenih razlogov sme Urad na zahtevo prijavitelja podaljšati rok iz drugega odstavka tega člena največ še za tri mesece. Za vse prijave, v katerih so odpravljene vse pomanjkljivosti v rokih iz drugega in tretjega odstavka tega člena, se prizna datum vložitve prve prijave.

Če prijavitelj v določenem roku ne odpravi vseh pomanjkljivosti, ki bi jih moral odpraviti po drugem odstavku 55. člena tega zakona in zato ni mogoče ravnati po prijavi, se prijava s sklepom zavrže.

Za vsako prijavo, ki je pravilna v smislu 54. člena tega zakona, se postopek za podelitev zadevne pravice nadaljuje:

1.za patent – po posebnih določbah o postopku za priznanje patenta (68. do 86. člen tega zakona);

2.za znamko, model oziroma vzorec – po določbah 58. člena tega zakona.

Če predmet prijave za model oziroma vzorec očitno nasprotuje določbam 16. člena tega zakona oziroma, če predmet prijave za znamko očitno nasprotuje določbam 19. člena tega zakona ali je istoveten s kakšno slovečo znamko, se zavrne. Če predmet prijave za model oziroma vzorec očitno ne nasprotuje določbam 16. člena tega zakona oziroma, če predmet prijave za znamko očitno ne nasprotuje določbam 19. člena tega zakona ter ni istoveten s kakšno slovečo znamko, Urad v svojem uradnem glasilu objavi glavne podatke iz prijave. Po preteku treh mesecev od dneva objave izda Urad odločbo o priznanju zadevne pravice, razen če je vložen ugovor iz četrtega odstavka tega člena. V roku treh mesecev od dneva objave lahko vsakdo pri Uradu vloži pisni ugovor zoper izdajo odločbe o priznanju modela, vzorca oziroma znamke. Ugovor mora vsebovati dokaze, da objavljeno telo, slika, risba oziroma znak ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstva po tem zakonu. Na podlagi ugovora Urad izvede preizkus in izda ustrezno odločbo.

Najkasneje v dvanajstih mesecih od datuma vložitve je mogoče med postopkom za priznanje pravice patentno prijavo spremeniti v prijavo modela in obratno. Prijavitelj mora skupaj z zahtevo za spremembo prijave predložiti prijavo modela oziroma patenta. Spremenjena prijava ima prednostno pravico prvotne prijave patenta oziroma modela. Če prijavitelj patenta postopa po drugem odstavku 68. člena tega zakona, se rok iz prvega odstavka tega člena ustrezno skrajša.

Pravica se prizna z odločbo, s katero se podeli patent, model, vzorec ali znamka tistemu, ki je prvi vložil ustrezno prijavo. V postopku za priznanje pravice se izumitelj, naveden v prvi pravilni patentni prijavi, šteje za izumitelja oziroma njegovega pravnega naslednika, ustvarjalec, naveden v prvi pravilni prijavi za priznanje modela ali vzorca, pa za avtorja oblike telesa, risbe ali slike oziroma njegovega pravnega naslednika, razen če ni v prijavi drugače navedeno, oziroma če ni z odločbo pristojnega sodišča ugotovljeno kaj drugega.

Če več oseb skupno prijavi patent, model ali vzorec, še z odločbo prizna lastnost nosilca patenta oziroma lastnost nosilca modela ali vzorca vsakemu prijavitelju. Z odločbo iz prvega odstavka tega člena se ne morejo določiti medsebojne pravice prijaviteljev.

Urad ne more izdati odločbe o zavrnitvi oziroma odločbe o delni ugoditvi zahtevi za priznanje pravice, če ni prej pisno seznanil prijavitelja z razlogi, zaradi katerih mu ne more priznati zahtevane pravice oziroma je ne more priznati v zahtevanem obsegu, in če prijavitelja ni pozval, da se v primernem danem roku izreče o teh razlogih oziroma vloženo zahtevo spremeni ali dopolni. Rok iz prvega odstavka tega člena se sme na obrazloženo zahtevo prijavitelja podaljšati največ za šest mesecev.

Odločba o priznanju pravice se izda:

1.za patent – v mejah postavljenih patentnih zahtevkov;

2.za model ali vzorec – v mejah značilnosti, razložene s priloženim opisom na fotografiji ali skici;

3.za znamko – v mejah predlaganega znaka in priloženega seznama blaga oziroma storitev.

Z odločbo iz 63. člena tega zakona se določi obseg priznanega varstva, in sicer:

1.za patente – v okviru sprejetih patentnih zahtevkov;

2.za modele ali vzorce – po sprejeti obliki telesa oziroma sprejeti sliki ali risbi, prikazani na sprejetem opisu in fotografiji ali skici;

3.za znamke – po sprejetem znaku in seznamu blaga oziroma storitev.

Urad v ustrezni register vpiše priznano pravico, s katero je zavarovan izum, znak razlikovanja ali pravica do uporabe označbe porekla blaga, kakor tudi vloženo prijavo za patent, model, vzorec ali znamko. V register iz prvega odstavka tega člena se vpišejo naslednji podatki o nosilcu pravice: priimek in ime oziroma firma in naziv; poklic oziroma predmet poslovanja; naslov oziroma sedež; ime izumitelja oziroma ustvarjalca; datum vložitve prijave; prednostna pravica; datum objave prijave oziroma odločbe o priznanju pravice in datum vpisa v register. V register se vpišejo vse kasnejše spremembe, ki se nanašajo na nosilca pravice in na pravico samo, kot so ugotovitvena odločba, prenos pravice, pogodbena licenca, prisilna licenca, zastavna pravica, razglasitev odločbe za nično, prenehanje pravice in drugo.

Urad vodi patentni register, register modelov in vzorcev, register znamk in register označb porekla blaga. Registri iz prvega odstavka tega člena so javni. Minister, pristojen za znanost in tehnologijo, izda natančnejše predpise o tem, kateri podatki se vpišejo v register, katere podatke mora vsebovati listina iz prvega odstavka 67. člena tega zakona, kateri podatki se objavijo po prvem odstavku 68. člena tega zakona, ter predpise, s katerimi se natančneje uredijo vprašanja v zvezi s postopkom za priznanje pravic.

Po vpisu pravice v ustrezni register Urad izda nosilcu listino, ki vsebuje podatke o priznani pravici, nosilcu pravice, prednostni pravici, vpisu v register, objavi odločbe o priznanju pravice z izdajo listine ter druge predpisane podatke. Podatki o pravici, s katero se zavarujejo izumi in znaki razlikovanja in ki je vpisana v register, ter kasnejše odločbe, ki se nanašajo na to pravico, se objavijo v uradnem glasilu Urada.

Izvleček patentne prijave ter morebitna skica ali skice se objavijo v uradnem glasilu Urada po poteku osemnajstih mesecev od datuma, ko je bila vložena prijava oziroma od datuma, ko je bila zahtevana prednostna pravica. Po objavi izvlečka je prijava v celoti dostopna vsaki zainteresirani osebi. Prijavitelj patenta lahko zahteva, da se prijava objavi tudi pred potekom, roka iz prvega odstavka tega člena, vendar je ni mogoče objaviti pred potekom treh mesecev od datuma vložitve pri Uradu oziroma od datuma prejema pravilne prijave.

Če je patentna prijava očitno v nasprotju z 8. ali 12. členom tega zakona, se zavrne.

Z dnevom objave patentne prijave se podeli patent, ki se vpiše v patentni register. Urad izda odločbo o podeljenem patentu, če prijavitelj plača predpisane pristojbine in stroške za tisk patentnega spisa v predvidenih rokih. Za vsak patent se tiska poseben patentni spis.

Najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta je nosilec patenta ali nosilec izključne pravice iz patenta dolžan Uradu predložiti pisno dokazilo o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zahteve po določilih 8., 9., in 11. člena tega zakona. Če nosilec patenta ali nosilec izključne pravice ne postopa po prvem odstavku tega člena, veljavnost zadevnega patenta preneha najkasneje z dnem, ko poteče deseto leto veljavnosti. Nosilec patenta oziroma nosilec izključne pravice iz patenta mora dokazilo iz prvega odstavka tega člena obvezno predložiti, če toži tretjo osebo zaradi kršitve pravic iz patenta. V tem primeru izda Urad po hitrem postopku eno od odločb iz 73. člena tega zakona.

Za dokazilo iz 71. člena tega zakona se šteje eden od naslednjih dokumentov:

1.podeljeni patent za identični izum, ki ga je po popolnem preizkusu priznal katerikoli državni ali mednarodni patentni urad, ki ima po 32. členu Konvencije o sodelovanju na področju patentov status mednarodne ustanove za predhodno preizkušanje, ali drug patentni urad, s katerim je sklenjen ustrezni sporazum;

2.strokovno poročilo o preizkusu novosti, ki ga je izdala katerakoli ustanova, ki ima po 16. členu Konvencije o sodelovanju na področju patentov status mednarodne ustanove za poizvedbe, ali drug patentni urad, s katerim je sklenjen ustrezni sporazum.

Na podlagi predloženega dokazila Urad ugotovi, v kolikšni meri vsebina in obseg patentnih zahtevkov za zadevni izum izpolnjujeta vse pogoje iz 8., 9. in 11. člena tega zakona, ter izda eno od naslednjih odločb:

1.ugotovitveno odločbo, da izum po zadevnem patentu izpolnjuje vse pogoje iz 8., 9. in 11. člena tega zakona ter da tem pogojem v celoti ustreza patentni zahtevek ali patentni zahtevki;

2.ugotovitveno odločbo, da izum le deloma izpolnjuje pogoje iz 8., 9. in 11. člena tega zakona, in s katero, ustrezno zoži obseg nadaljnje veljavnosti patentnega zahtevka ali zahtevkov;

3.odločbo o razglasitvi ničnosti, če izum ob dnevu vložitve patentne prijave ni izpolnjeval pogojev za patentno varstvo.

Določbe 59. in 76. člena ne veljajo za patentno prijavo, ki je vložena v tujini v skladu s tretjim odstavkom 4. člena tega zakona. Za patent, ki je veljaven v Republiki Sloveniji na podlagi prijave, vložene v tujini v skladu s tretjim odstavkom 4. člena tega zakona, so določbe 71. in 72. člena tega zakona neposredno izpolnjene, če je patent po opravljenem popolnem preizkusu podelil tuji državni ali mednarodni patentni urad, ki ima po 32. členu konvencije o sodelovanju na področju patentov status mednarodne ustanove za predhodno preizkušanje. Odločba o podelitvi za takšen patent neposredno velja kot ugotovitvena odločba v smislu 73. člena tega zakona.

Določbe 44. in tretjim odstavkom 66. člena tega zakona se uporabljajo tudi v postopku za podelitev patenta s skrajšanim trajanjem, dopolnilnega patenta in patenta za zaupne izume, če določbe tega zakona, ki se nanašajo na njihovo podelitev, ne določajo drugače.

Razen izuma za postopek, rastlinsko vrsto in živalsko pasmo se s patentom s skrajšanim trajanjem lahko zavaruje:

1.izum, ki izpolnjuje pogoje za patent;

2.izum, ki je nov, industrijsko uporabljiv in dosežen z ustvarjalnim delom. Patent s skrajšanim trajanjem traja deset let, šteto od datuma vložitve prijave. Patent s skrajšanim trajanjem se zahteva ob vložitvi patentne prijave ali najkasneje v dvanajstih mesecih od datuma njene vložitve. Po izteku tega roka zahteve ni mogoče preklicati. Za patent s skrajšanim trajanjem ne veljajo določbe 71., 72. in 73. člena tega zakona.

Če prijavitelj patenta oziroma nosilec patenta dopolni ali izpopolni izum, za katerega je vložil patentno prijavo ali dobil patent (v nadaljnjem besedilu: temeljna patentna prijava oziroma temeljni patent), lahko najkasneje v roku osemnajstih mesecev od dneva vložitve temeljne prijave zahteva dopolnilni patent. Če ta zakon ne določa drugače, se z odpovedjo temeljni patentni prijavi ustavi postopek v zvezi z dopolnilno patentno prijavo. Dopolnilnega patenta ni mogoče zahtevati k patentu s skrajšanim trajanjem.

Na zahtevo nosilca patenta Urad z odločbo ugotovi, da je dopolnilni patent postal temeljni, če je odločba o priznanju temeljnega patenta razglašena za nično ali če je temeljni patent nehal veljati. Zahtevo iz prvega odstavka tega člena mora nosilec vložiti najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je postala odločba o razglasitvi temeljnega patenta za ničnega pravnomočna, oziroma od dneva prenehanja njegove veljavnosti.

Če dopolnilni patent postane temeljni, se lahko drugi dopolnilni patenti na zahtevo nosilca patentov vežejo na ta novi patent kot dopolnilni.

Patentne prijave domačih pravnih in fizičnih oseb, ki se nanašajo na obrambo Republike Slovenije, se štejejo za zaupne in se vložijo pri ministrstvu, pristojnem za obrambo. Zoper odločbo ministrstva, pristojnega za obrambo, izdano v upravni zadevi, ki se nanaša na zaupni izum, ni pritožbe.

Če ministrstvo, pristojno za obrambo, ugotovi, da izum ni zaupen, pošlje patentno prijavo Uradu, ki jo obravnava po tem zakonu.

Če ministrstvo, pristojno za obrambo, po priznanju patenta za zaupni izum ugotovi, da izum ni več zaupen, pošlje Uradu celotno zadevo, ki se nanaša na ta patent. Ko Urad prejme zadevo, vpiše patent v patentni register ter izda nosilcu patenta patentno listino in objavi podatke o patentu po drugem odstavku 67. člena tega zakona.

Ministrstvo, pristojno za obrambo, ima izključno pravico izkoriščati zaupni izum in z njim razpolagati. Za zaupne izume, zavarovane s patentom, pripada upravičencu enkratno plačilo ne glede na to, koliko se izum izkorišča za obrambne namene. Višino plačila iz drugega odstavka tega člena sporazumno določata vložnik prijave in ministrstvo, pristojno za obrambo. Če sporazuma ne dosežeta, lahko zahteva vložnik patentne prijave od pristojnega sodišča, naj višino plačila določi v nepravdnem postopku.

Patent za zaupni izum se ne objavi. Varstvo zaupnega izuma v tujini smejo zahtevati domače pravne in fizične osebe le z dovoljenjem ministrstva, pristojnega za obrambo.

Določbe od 80. do 84. člena tega zakona se smiselno uporabljajo za patentne prijave domačih pravnih in fizičnih oseb, ki so pomembni za varnost države. Za odločanje o prijavah iz prvega odstavka tega člena je pristojen minister, pristojen za notranje zadeve.

Če Urad prejme prijavo, za katero oceni, da se nanaša na zaupni izum, o tem obvesti prijavitelja in ga pozove, naj se v danem roku izjasni o oceni Urada. Če se prijavitelj z oceno Urada strinja, Urad odstopi prijavo v postopek ministrstvu, pristojnemu za obrambo. Če se prijavitelj ž oceno Urada ne strinja in svoje mnenje utemelji z dokazi, ki jih Urad sprejme, Urad nadaljuje postopek za podelitev patenta v skladu s tem zakonom. Če se prijavitelj z oceno Urada ne strinja, vendar svojega mnenja ne utemelji ali ga ne utemelji z zadostnimi dokazi, izda Urad sklep o svoji nepristojnosti in odstopi prijavo ministrstvu, pristojnemu za obrambo.

Državni organi, združenja pravnih in fizičnih oseb ter vsaka domača ali tuja pravna ali fizična oseba lahko pri pristojnem sodišču vloži tožbo za ugotovitev ničnosti patenta, modela, vzorca ali znamke. Tožnik mora sodišču predložiti dokaze, da ob dnevu vložitve prijave niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje varstva zadevne pravice po tem zakonu. Tožba po prvem odstavku tega člena za ugotovitev ničnosti patenta se lahko vloži tudi v primeru, če je bila že izdana ugotovitvena odločba po prvi ali drugi točki 73. člena tega zakona, ali v primeru, če izum v patentu ni opisan v skladu z drugim odstavkom 52. člena tega zakona.

Sodišče o prejemu tožbe za ugotovitev ničnosti takoj obvesti Urad. Sodišče pošlje sodbo Uradu s potrdilom pravnomočnosti zaradi izvršitve. Urad izda odločbo, s katero se sodba izvrši.

Če oseba, ki toži za ugotovitev ničnosti, svojo tožbo med postopkom umakne, sodišče o tem takoj obvesti Urad. V takem primeru ima Urad pravico, da vstopi v spor kot tožeča stranka. Izjavo o vstopu v spor mora Urad sporočiti sodišču v roku treh mesecev po prejemu obvestila o umiku tožbe.

Če nosilec znamke brez upravičenega razloga več kot pet let od dneva, ko je bila znamka vpisana v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena, ne uporablja znamke za zaznamovanje blaga oziroma storitev, na katere se znamka nanaša, se lahko na zahtevo zainteresirane osebe izda odločba o prenehanju veljavnosti zadevne znamke. Odločba se nanaša na tiste proizvode ali storitve, za katere se v postopku ugotovi, da znamka na območju Republike Slovenije ni bila uporabljena. Pravica do kolektivne znamke lahko preneha tudi, če se uporablja v nasprotju s splošnim aktom o pogojih podeljevanja pravice do uporabe kolektivne znamke.

Oseba, ki zahteva razveljavitev znamke, vloži pisno zahtevo za razveljavitev pri Uradu. O zahtevi Urad obvesti tistega, ki je v registru znamk vpisan kot nosilec znamke, za katero se zahteva razveljavitev. Če nosilec znamke v treh mesecih od dneva prejetja obvestila o zahtevi za razveljavitev znamke pri Uradu ne vloži ugovora zoper razveljavitev, Urad znamko razveljavi in izda odločbo iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Če nosilec znamke v predvidenem roku pri Uradu ugovarja razveljavitvi, Urad o tem obvesti, tistega, ki zahteva razveljavitev znamke in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Na podlagi pravnomočne sodbe pristojnega sodišča, s katero se ugotovi neuporaba znamke, izda Urad odločbo iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. V postopku razveljavitve znamke nosilec znamke dokazuje uporabo znamke. Znamka preneha veljati z dnem izdaje odločbe o prenehanju znamke.

Če oseba, ki zahteva razveljavitev znamke, med postopkom umakne svoj zahtevek, lahko Urad postopek nadaljuje po uradni dolžnosti ali na zahtevo nosilca znamke.

Tisti, ki krši pravico iz prijavljenega ali zavarovanega izuma, oblike telesa, slike, risbe, znaka ali neupravičeno uporablja zavarovano geografsko ime proizvoda, je odgovoren za škodo po splošnih načelih o povrnitvi škode. Tisti, katerega pravica je kršena, lahko poleg odškodnine zahteva, da se tistemu, ki krši njegovo pravico, prepove nadaljnje kršenje. Če je predmet kršitve patent, s katerim je zavarovan postopek za izdelavo nove snovi, se šteje, da je vsaka snov enake sestave ali enaka, izdelana po zavarovanem postopku, dokler se ne dokaže nasprotno. Dokazno breme nosi tisti, ki tako snov izdeluje, pri čemer je treba upoštevati njegov zakoniti interes za varovanje poslovne tajnosti. Če je predmet kršitve objavljena patentna prijava, vložena v tujini po tretjem odstavku 4. člena tega zakona, je nosilec za čas od objave do podelitve patenta upravičen zahtevati pravično odškodnino.

Za kršitev pravic, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja, se šteje vsaka neupravičena uporaba zavarovanega izuma, oblike telesa, slike ali risbe v proizvodnji in gospodarskem prometu oziroma zavarovanega znaka ali geografskega imena proizvoda v gospodarskem prometu ali neupravičeno razpolaganje s patentom, modelom ali vzorcem, znamko ali označbo porekla blaga. Za kršitev modela, vzorca, znamke in označbe porekla blaga se šteje tudi njihovo posnemanje. Posnemanje po drugem odstavku tega člena obstaja, če povprečen kupec blaga oziroma povprečen uporabnik storitve ne glede na vrsto blaga oziroma storitve lahko opazi razliko le, če je posebno pozoren oziroma če pomeni znamka ali znak prevod ali transkripcijo oziroma transliteracijo znamke.

Tožbo zaradi kršitve pravic iz 32. in 34. člena tega zakona lahko vložijo prijavitelj, nosilec pravice, upravičenec do uporabe označbe porekla blaga ter pridobitelj izključne pravice. Tožbo zaradi uporabe znaka v nasprotju s tretjim odstavkom 34. člena lahko vloži tudi organ, ki je pristojen za izdajo dovoljenja ali oseba, ki daje privoljenje za uporabo takšnega znaka. Postopek zaradi kršitve pravice iz prijave lahko sodišče prekine, dokler Urad ne izda odločbe o priznanju zadevne pravice. Če se tožba nanaša na kršitev patenta, lahko sodišče prekine postopek, dokler Urad ne izda ene od ugotovitvenih odločb iz 73. člena tega zakona.

V primeru neupravičene uporabe kolektivne znamke lahko uporabnik kolektivne znamke s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva prepoved dejanja, ki povzroča kršitev, odškodnino in javno objavo pravnomočne sodbe na toženčeve stroške. Če uporabnik kolektivne znamke v enem letu od dneva, ko je bila storjena kršitev, ne vloži tožbe, jo lahko vloži nosilec kolektivne znamke.

Tožba zaradi kršitve pravic, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja, se lahko vloži v treh letih od dneva, ko je tožnik zvedel za kršitev in storilca. Tožbe ni mogoče vložiti, ko poteče pet let od dneva kršitve.

Postopek v zvezi s tožbo zaradi kršitve pravic, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja, je hiter.

Izumitelj, njegov dedič ali drugi pravni naslednik lahko s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva ves čas, dokler traja patent, naj se on razglasi za nosilca patenta, če je bil patent izdan na ime nekoga, ki ni izumitelj, njegov dedič ali drug pravni naslednik. Avtor vzorca ali modela, njegov dedič ali drug pravni naslednik sme s tožbo pri pristojnem sodišču zahtevati, naj se prekliče pravica do vzorca ali modela in on razglasi za njenega nosilca, če je bila pravica priznana nekomu, ki ni avtor, njegov dedič ali drug pravni naslednik. Tožbo iz prvega in drugega odstavka tega člena lahko vloži tudi oseba, kateri pripadajo pravice iz patenta, modela oziroma vzorca, če je patent, model oziroma vzorec izdan na izumitelja oziroma avtorja ali na drugo osebo, kateri je izumitelj oziroma avtor neupravičeno omogočil, da je patent, model oziroma vzorec izdan na njeno ime.

Pravne ali fizične osebe lahko s tožbo zahtevajo od pristojnega sodišča, naj ugotovi, da je znak, ki ga uporablja v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga oziroma storitev, istoveten ali podoben znamki, ki jo uporablja kdo drug za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste, in da je bil ta znak splošno znan kot oznaka za blago oziroma storitev pravne osebe ali posameznika, še preden je toženec prijavil znamko, kot tudi, naj sodišče s svojo odločbo razglasi tožnika za nosilca znamke. Izpodbijanju po prvem odstavku tega člena sodišče ne ugodi, če toženec – nosilec znamke dokaže, da je še pred vložitvijo prijave uporabljal sporni znak za isto ali podobno vrsto blaga oziroma storitev in sicer prav toliko časa ali še dlje kot tožnik. Tožba iz prvega odstavka tega člena ni mogoča po preteku petih let od dneva vpisa znamke v register znamk.

V treh mesecih od dneva vročitve pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku iz 99. in 100. člena tega zakona, lahko tožnik zahteva, naj se on vpiše v register kot nosilec patenta, modela, vzorca oziroma znamke in se njemu izda o tem ustrezna listina. Če tisti, čigar tožbenemu zahtevku je ugodeno, ne vloži v roku iz prvega odstavka tega člena zahteve, naj se vpiše v register kot nosilec pravice, ki mu je priznana, se vpisana pravica iz registra izbriše.

Pravice, ki jih kdo drug pridobi od prejšnjega nosilca pravic iz 101. člena tega zakona, veljajo tudi nasproti novemu nosilcu pravic, če so bile vpisane v ustrezni register ali pravilno prijavljene za vpis pred zaznambo spora.

Izumitelj oziroma avtor lahko s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva, da je naveden v prijavi in vseh listinah v skladu s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona. S smrtjo izumitelja oziroma avtorja preide pravica do tožbe na njegove dediče.

Poleg zahteve iz 103. člena tega zakona lahko tožnik uveljavlja zahtevo, naj se pravnomočna sodba, izdana v sporu za priznanje avtorstva, na toženčeve stroške javno objavi, izumitelju oziroma avtorju pa prizna tudi odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo.

Tožba iz 103. in 104. člena tega zakona se lahko vloži ves čas trajanja veljavnosti patenta oziroma modela ali vzorca.

Nosilec patenta, modela ali vzorca oziroma znamke lahko pod pogoji, ki jih določajo ta zakon in drugi predpisi, s pogodbo prenese v celoti ali delno svojo pravico na drugega. Določba prvega odstavka tega člena se nanaša tudi na prijavitelja. Pravice do kolektivne znamke in pravice do uporabe zavarovane označbe porekla blaga ni mogoče prenesti.

Pogodba o prenosu pravice iz 106. člena tega zakona mora biti sestavljena v pisni obliki. Pogodba iz prvega odstavka tega člena se na zahtevo ene od pogodbenih strank vpiše v ustrezni register. Pogodba, ki ni sestavljena v pisni obliki in ni vpisana v ustrezni register, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam.

Za pogodbeni odstop izkoriščanja patenta, modela ali vzorca oziroma za pogodbeni odstop uporabe znamke se sklene licenčna pogodba v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi. Licenčna pogodba mora biti sestavljena v pisni obliki. Določba prvega odstavka tega člena se nanaša tudi na prijavitelja patenta, modela ali vzorca oziroma znamke. Če je patent, model ali vzorec prijavilo več oseb ali če je patent, model ali vzorec priznan na ime več oseb, je za pogodbeno licenco potrebno soglasje vseh teh oseb. Kolektivna znamka in označba porekla blaga ne moreta biti predmet licenčne pogodbe.

Pravica za uporabo znamke se sme odstopiti le, če se hkrati odstopi tudi tehnologija, ki zagotavlja enako kakovost blaga in storitev, ali če pridobitelj licence za znamko že razpolaga s tako tehnologijo. Pogodba, ki je sklenjena v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam.

Licenčna pogodba vsebuje zlasti: čas trajanja licence, obseg licence, navedbo, ali je licenca izključna ali neizključna, ter višino nadomestila za odstopljeno uporabo pravice, če je bilo dogovorjeno plačilo. Pogodba iz prvega odstavka tega člena se vpiše v ustrezni register na zahtevo ene od pogodbenih strank. Licenčna pogodba, ki ni vpisana v register iz drugega odstavka tega člena, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam.

V licenčni pogodbi je nična vsaka določba, ki uporabniku licence postavlja take omejitve, ki ne izhajajo iz pravice, ki je predmet pogodbe ali ki ni potrebna za ohranitev te pravice.

Prijavitelj patenta ali patenta s skrajšanim varstvom, ki hkrati s prijavo dostavi Uradu tudi nepreklicno pisno izjavo, da proti ustreznemu plačilu dovoli vsaki zainteresirani osebi uporabo izuma s pogodbo o neizključni licenci, je do sklenitve prve takšne pogodbe, vendar največ za dobo petih let od dneva vložitve prijave oproščen plačila pristojbin za vzdrževanje veljavnosti patenta. Urad ob objavi zadevne prijave v uradnem glasilu Urada navede, da je prijavitelj podal izjavo iz prvega odstavka tega člena.

Če obstaja javni interes ali če nosilec patenta zlorablja s patentom priznane pravice po 32. členu tega zakona, se sme drugemu podeliti prisilna licenca. Za zlorabo iz prejšnjega odstavka se šteje zlasti, če nosilec patenta sam ali po kom drugem izuma gospodarsko ne izkorišča ali ne izkorišča v zadostnem obsegu, ter pri tem noče drugemu odstopiti pravice za izkoriščanje oziroma za odstop takšne pravice postavlja neupravičene pogoje. Prisilna licenca se sme podeliti le tistemu, ki dokaže, da razpolaga s tehnološkimi možnostmi in proizvodnimi zmogljivostmi, ki so potrebne za učinkovito izkoriščanje s patentom zavarovanega izuma. Prisilne licence ni mogoče podeliti, če nosilec patenta dokaže, da obstajajo upravičeni razlogi za neizkoriščanje ali nezadostno izkoriščanje s patentom zavarovanega izuma.

Prisilna licenca se sme dati tudi, če s patentom zavarovanega izuma ni mogoče v celoti ali delno izkoriščati, ne da bi se pri tem uporabljal kakšen prej patentirani izum, vendar je izkoriščanje poznejšega izuma posebnega pomena za gospodarstvo ali v javnem interesu za zadovoljevanje družbenih potreb zdravstva ali obrambe. Če je prisilna licenca dana po prvem, odstavku tega člena, lahko nosilec prejšnjega patenta zahteva prisilno licenco za izkoriščanje izuma po poznejšem patentu.

Prisilna licenca ne more biti izključna ter ne sme presegati okvirov in dobe trajanja razlogov, zaradi katerih je podeljena.

Prisilne licence ni mogoče zahtevati pred potekom štirih let od dneva, ko je bil patent prijavljen, oziroma pred potekom treh let od dneva, ko je bil patent podeljen, če ta rok poteče pozneje, razen za licenco, ki se zahteva v javnem interesu.

V primerih podelitve prisilne licence nosilcu patenta obvezno pripada plačilo. Plačilo iz prvega odstavka tega člena določita sporazumno nosilec patenta in pravna ali fizična oseb, ki ji je prisilna licenca dana in ki izkorišča s patentom zavarovani izum. Če sporazuma ne dosežeta, odmeri plačilo pristojno sodišče, določeno v 118. členu tega zakona.

O zahtevi za podelitev prisilne licence odloča pristojno sodišče.

Zastopanje strank v postopku zavarovanja izumov in znakov razlikovanja lahko opravljajo fizične in pravne osebe, ki so vpisane v register zastopnikov. Register zastopnikov vodi Urad. V register iz prvega odstavka tega člena se vpiše:

1.patentni zastopnik, ki je oseba z visokošolsko izobrazbo tehniške ali naravoslovne smeri in opravljenim posebnim strokovnim izpitom pri Uradu;

2.odvetnik, ki zaposluje ali ima sklenjeno pogodbo o delu z osebo z visokošolsko izobrazbo tehniške ali naravoslovne smeri;

3.pravna oseba, ki zaposluje vsaj eno osebo z visokošolsko" izobrazbo, ki izpolnjuje pogoje iz prve ali druge točke tega odstavka. Minister, pristojen za znanost in tehnologijo, izda natančnejše predpise o vpisu v register iz prvega odstavka tega člena ter o vsebini strokovnega izpita iz prve točke tretjega odstavka tega člena.

Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba oziroma zasebnik:

1.če znake, navedene v 8. in 9. točki 19. člena tega zakona ter podobe ali imena zgodovinskih ali drugih osebnosti izkorišča brez privoljenja pristojnega državnega organa (tretji odstavek 34. člena tega zakona);

2.če objavi zaupni izum ali zahteva varstvo v tujini brez dovoljenja ministrstva, pristojnega za obrambo, oziroma ministrstva, pristojnega za notranje zadeve (84. člen tega zakona v zvezi s 85. členom tega zakona);

3.če se z zastopanjem ukvarja oseba, ki ni vpisana v register (119. člen tega zakona). Z denarno kaznijo najmanj 5.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba v pravni osebi, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena. Z denarno kaznijo najmanj 5.000 tolarjev se kaznuje fizična oseba, ki stori prekršek iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena. Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Uporaba snovi kot zdravila za ljudi in živali ne pomeni kršitve patenta za izum te snovi, če je patentna prijava za ta izum vložena do vključno 31. 12. 1992 oziroma je za takšno prijavo zahtevana prednostna pravica do vključno 31. 12. 1992.

Vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali priznane pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do dneva, ko začne veljati ta zakon, razen označb porekla blaga, veljajo neokrnjeno v Republiki Sloveniji do izteka njihove veljavnosti. Ob predložitvi ustreznih dokazov lahko v upravičenih razlogih nosilci pravic od Urada zahtevajo, da prevzame nadaljevanje postopka za priznanje ali nadaljevanje vzdrževanja veljavnosti pravic iz prvega odstavka tega člena. Če Urad ugodi zahtevi za nadaljevanje postopka za priznanje pravice, se ta postopek nadaljuje po določbah tega zakona.

Vse prijave, ki jih je Urad prejel od 25. 6. 1991 do dneva, ko začne veljati ta zakon, se obravnavajo po določbah tega zakona.

Za spore o ničnosti pravic in razveljavitvi znamke, sodnem varstvu in zahtevi za podelitev prisilne licence je do uveljavitve novega zakona o sodiščih pristojno Temeljno sodišče v Ljubljani.

Predpisi iz 39., 74. in 119. člena tega zakona se izdajo najkasneje v roku šestih mesecev.

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Uradni list SFRJ, št. 34/81, 3/90 in 20/90) razen določb od 146. do 172. člena.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 27/93) spreminja 121. člen zakona tako, da se glasi: Uporaba snovi kot zdravila za ljudi in živali ne pomeni kršitve patenta za izum te snovi, če je patentna prijava za ta izum vložena do vključno 31. 12. 1992 oziroma je za takšno prijavo zahtevana prednostna pravica do vključno 31. 12. 1992. Z uporabo snovi kot zdravila po prejšnjem odstavku je mišljena izdelava in njena predelava v zdravilo po postopku, ki ni predmet zadevnega patentnega varstva ter dajanje te snovi oziroma zdravila v promet.«; spreminja 122. člen zakona tako, da se glasi: Vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji, če so do 1. 3. 1994 prenesene na Urad. Roki veljavnosti prenesenih pravic se računajo po določbah tega zakona, pri čemer se upošteva dan vložitve prijave pri Zveznem zavodu za patente. Postopek za priznanje pravic na podlagi prenesenih prijav se izvede po določbah tega zakona. Minister, pristojen za znanost in tehnologijo, izda podrobnejše predpise o postopku za prenos pravic iz prvega odstavka tega člena.«; ter vsebuje naslednje prehodne in končno določbo: »22. člen Postopek za priznanje modela oziroma vzorca ali znamke na podlagi prijave, za katero do dneva uveljavitve tega zakona še ni bila izdana odločba o priznanju, se izvede po določbah tega zakona. 23. člen Podaljšanje patentnega varstva v skladu s 6. členom tega zakona se lahko uveljavlja le za patent, za katerega je prijava vložena po 1. 1. 1993. 24. člen Vlada Republike Slovenije lahko sklene pogodbo z mednarodno organizacijo, s katero se do ratifikacije zadevne mednarodne pogodbe ali konvencije zagotovi izvajanje 1. člena tega zakona. 25. člen Minister, pristojen za znanost in tehnologijo izda predpise iz 6. člena tega zakona najkasneje v dvanajstih mesecih, predpise iz 21. člena tega zakona pa najkasneje v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona. 26. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Odločba o razveljavitvi dela besedila v prvem odstavku 122. člena zakona o industrijski lastnini in odločba o ugotovitvi skladnosti drugega in četrtega odstavka 122. člena istega zakona z ustavo (Uradni list RS, št. 34/97) spreminja 122. člen zakona tako, da se glasi: Vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji, če so do 1. 3. 1994 prenesene na Urad. (delno razveljavljen) Roki veljavnosti prenesenih pravic se računajo po določbah tega zakona, pri čemer se upošteva dan vložitve prijave pri Zveznem zavodu za patente. Postopek za priznanje pravic na podlagi prenesenih prijav se izvede po določbah tega zakona. Minister, pristojen za znanost in tehnologijo, izda podrobnejše predpise o postopku za prenos pravic iz prvega odstavka tega člena.«. Zakon o dopolnitvi zakona o industrijski lastnini – ZIL-B (Uradni list RS, št. 75/97) spreminja 122. člen zakona tako, da se glasi: Vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji. Pravice iz prejšnjega odstavka tega člena, ki do 1. 3. 1994 niso bile prenešene na urad, so veljavne:

1.če so bili uradu do 1. 3. 1994 posredovani najnujnejši podatki za vzpostavitev ustrezne podatkovne baze, ki je omogočala zagotavljanje njihovega varstva od 4. 4. 1992 dalje z rednim plačevanjem pripadajočih pristojbin za njihovo vzdrževanje v ustreznem deležu, upoštevaje datum prijave posamezne pravice pri Zveznem zavodu za patente in

2.če je bila do dneva uveljavitve tega zakona plačana vsaj ena pripadajoča pristojbina za njihovo vzdrževanje. Roki veljavnosti prenesenih pravic se računajo po določbah tega zakona, pri čemer se upošteva dan vložitve prijave pri Zveznem zavodu za patente. Postopek za priznanje pravic na podlagi prenesenih prijav se izvede po določbah tega zakona. Minister, pristojen za znanost in tehnologijo, izda podrobnejše predpise o postopku za prenos pravic iz prvega odstavka tega člena.«; ter vsebuje naslednjo končno določbo: »2. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.