100. člen ZIL

Predlagatelj ni izkazal okoliščin, ki bi kazale na to, da sta zastavljeni pravni vprašanji pomembni za rešitev spora glede druge tožnice. Nižji sodišči sta namreč zavrnitev tožbenega zahtevka druge tožnice utemeljili tudi na pomanjkanju njene aktivne legitimacije zgolj za ugotovitveni zahtevek po prvem odstavku 100. člena ZIL. Tega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije ne napada.

V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1 je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal splošno znan. Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa, da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem, pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke

Tožena stranka je pravilno presodila, da vložena tožba po 100. členu ZIL, ki temelji na dejanski podlagi slabovernosti prijavitelja oziroma njegovi neupravičenosti do prijavljenega znaka, ni predhodno vprašanje v postopku priznanja znamke. Vprašanje dobre vere prijavitelja in njegova upravičenost do prijavljenega znaka ni del dejanskega stanu na podlagi katerega tožena stranka izda odločbo o prijavi znamke z uporabo materialnih določb ZIL.

Pojem "splošno znanega znaka" je treba razlagati v povezavi z uveljavitvijo in poznanostjo pri širšem krogu zainteresiranih subjektov. Zato pravilna uporaba prava (100. čl. ZIL/93 oz. 116. čl. ZIL) terja ugotovitev dejstev, ki kažejo na uveljavitev in poznanost določenega znaka v obdobju do prijave izpodbijane znamke pri določenem krogu zainteresiranih subjektov. Prijavitelj pridobi pravico do določene znamke v okviru seznama prijavljenega blaga (prim. 3. tč. 1. odst. 63. čl. ZIL/93 in 47. čl. ZIL). Takšna določba o obsegu pravic iz znamke je posledica načela specialnosti. Logična posledica obsega pravic iz znamke je omejenost upravičenja do izpodbijanja pravice do znamke po bivšem 100. čl. ZIL/93 (oz. 116. čl. ZIL). Upravičenje se namreč lahko nanaša le na tisto blago oz. storitve, ki je enako ali podobno tistemu, za katero je bila pravica do znamke podeljena.

Tožeča stranka bi lahko zahtevala, da se s strani sodišča razglasi za nosilko znamke tožene stranke le, če sama ne bi bila nosilka znamke, ampak bi v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga oziroma storitev uporabljala znak, ki bi bil istoveten ali podoben kasnejši znamki tožene stranke.

Namen 2. točke prvega odstavka 19. člena ZIL ni omogočiti preizkus, ali se že registrirana znamka dovolj razlikuje od kakšne druge blagovne znamke za isto vrsto blaga ali pa vseh ostalih blagovnih znamk, sicer bi 6. in 7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL sploh ne bili potrebni. Sodišče v primeru vložitve tožbe na temelju prvega odstavka 87. člena ZIL v povezavi z 2. točko prvega odstavka 19. člena ZIL preizkusi le, ali je znak abstraktno sposoben za razlikovanje. Konkretna sposobnost za razlikovanje je predmet preizkusa po 6. in 7. točki prvega odstavka 19. člena ZIL in (posredno) tudi po prvem odstavku 100. člena ZIL.

Znamka je pravica, ki nastane na temelju ZIL; z njo se varuje znak.

Ureditev sodnega varstva pravic v zadevah intelektualne lastnine je urejeno najprej v poglavju V. - Ničnost pravic in razveljavitev znamke, nato pa še v poglavju VI. - Sodno varstvo od točke 1 - Varstvo pravic do točke 3 - Spor za priznanje avtorstva. Tožbo na ničnost pravic lahko vložijo vse osebe, navedene v prvem odst. 87. čl. ZIL, ki za vložitev takšne tožbe izkažejo pravni interes. Ureditev varstva po 87. čl. ZIL je splošnejša od ureditve izpodbijanja pravice do patenta, modela, vzorca in znamke v 99. in naslednjih členih. Ker je ureditev sodnega varstva v 100. čl. ZIL urejena posebej, mora stranka, ki želi doseči ugodno odločitev sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane abstraktne zakonske stanove, v nasprotnem primeru namreč v tem postopku ne bo uspela. Zakonski dejanski stan iz 100. čl. ZIL predpisuje abstraktno dejansko stanje, ko pravna ali fizična oseba že uporablja znak v gospodarskem prometu za označevanju svojega blaga oziroma storitev, katerega pa še ni predlagala pri Uradu v zaščito kot svojo blagovno znamko. Ker pa obstojajo vsi pogoji, da bi lahko svoj znak zaščitila kot blagovno znamko, je zakonodajalec predpisal, da jo v tem primeru sodišče razglasi za nos

Znak za označevanje revije uporablja (v blagovnem prometu) izdajatelj revije in ne tisti, ki vanjo vlaga in ni izdajatelj. Pogodba je navidezna, če stranki sklenitve pogodbe v resnici ne želita.

Le če je ugodeno tožbenemu zahtevku, katerega vsebino opredeljuje 1. odst. 100. čl. ZIL, bo sodba "izvršljiva" (101. čl. ZIL). Pravnomočna sodba sodišča, s katero je ugodeno zahtevku iz 1. odst. 100. čl. ZIL, sama zase namreč še nima učinkov. Potrebno je nadaljevanje postopka, vendar ne izvršilnega, temveč postopka pred Uradom za intelektualno lastnino, ki ga opredeljuje ZIL v 101. členu. Možnost "porazdelitve" pravice do znamke tako izključuje že 2. odst. 100. čl. ZIL. Če namreč toženec dokaže, da je registrirani znak uporabljal prav toliko časa ali še dlje kot tožnik za označevanje istega ali podobnega blaga oz. storitev že pred vložitvijo prijave, sodišče zavrne tožbeni zahtevek iz 1. odst. 100. čl. ZIL.

Ustvarjalna individualnost se lahko pokaže v kreaciji imena, ne more pa se pokazati zgolj v njegovi izbiri. Sodišče ne more tožeče stranke na podlagi prijave razglasiti za nosilko blagovne znamke, ker je za priznanje pravice z odločbo, s katero se podeli znamka, pristojen Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Tožeča stranka, ki je uveljavljala dejansko podlago iz 100. čl. ZIL, lahko od sodišča zahteva samo odločitev, ki jo predvideva zakon kot pravno posledico uveljavljane dejanske podlage, in sicer ugotovitev istovetnosti ali podobnosti blagovne znamke, katere nosilec je tožena stranka, znaku, ki ga uporablja tožeča stranka za označevanje svojega blaga v prometu, in razglasitev tožeče stranke za nosilca znamke.

Zakon o industrijski lastnini daje pravice, ki izvirajo iz blagovne znamke, le upravičencem, to pa so nosilci blagovne znamke, prijavitelji in licenčni upravičenci. Poleg tega priznava pod točno določenimi pogoji iz 100. člena pravico do tožbe tudi (zgolj) uporabnikom znaka, vendar ne proti drugim uporabnikom istega ali podobnega znaka, pač pa le proti legitimiranim nosilcem blagovne znamke.

Na dejanski podlagi iz 100. člena ZIL tožnik ne more zahtevati razveljavitve blagovne znamke. Zahteva lahko samo ugotovitev istovetnosti ali podobnosti blagovne znamke, katere nosilec je tožena stranka, znaku, ki ga uporablja tožeča stranka za označevanje svojega blaga v prometu, in razglasitev tožeče stranke za nosilca znamke.

Pritožba pravilno opozarja, da se zaščita blagovnih znamk presoja po ZIL, izdajanje javnih glasil pa po Zakonu o javnih glasilih. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da ima prizadeti imetnik pravice do uporabe blagovne znamke pravico uveljavljati kršitev svoje zavarovane blagovne znamke vse do izdaje pravnomočne odločbe, ki bi mu to pravico oporekala.

Le izjemoma se ustvarjalna individualnost (ki upravičuje avtorskopravno varstvo) kaže v eni sami besedi. Pri znaku, ki se uporablja v gospodarskem prometu za označevanje blaga in ki se zavaruje z blagovno znamko, ne govorimo o avtorstvu, ampak o pravici uporabe znamke v gospodarskem prometu. Pravna (ali fizična) oseba, ki dokaže, da je znak, ki ga uporablja v gospodarskem prometu toženec, istoveten ali podoben znaku, ki ga je uporabljal tožnik že pred prijavo (in priznanjem) toženčeve znamke, in da je bil tožnikov znak splošno znan kot označba blaga tožnika, lahko zahteva ugotovitev istovetnosti oz. podobnosti obeh znakov ter razglasitev tožnika za nosilca znamke.

100. čl. ZIL daje upravičencu pravico s tožbo zahtevati, naj sodišče ugotovi podobnost tuje znamke z njegovim znakom, hkrati pa, naj sodišče njega razglasi za nosilca znamke, ne daje pa mu pravice zahtevati razveljavitev znamke.