44. člen ZIL

Kriterija podobnosti znaka oziroma znamke in blaga sta soodvisna, kar pomeni, da nizka stopnja podobnosti med znakom in znamko lahko preseže visoko stopnjo podobnosti blaga in obratno. Vendar pa morata biti glede na prej citirano določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanašata. Ker je toženka ugotovila, da sta si znaka tako različna, da ne bi moglo priti do zamenjave oziroma povezovanja primerjanih znamk, primerjava glede na podobnost oziroma enakost blaga ni bila potrebna. Če podobnosti med znamkami ni, niti identičnost blaga ne more privesti do ugotovitve o obstoju verjetnosti zmede. Visoka stopnja razlikovalnosti med znakoma kljub enakosti ali podobnosti določenega blaga, ki ga varuje tožnikova znamka, zadošča za razlikovanje obeh znamk oziroma za sklepanje, da ne obstaja verjetnost, da bo potrošnik v zmoti o tem, blago katerega proizvajalca nabavlja.

Določitev najbolj razlikovalnega elementa je po presoji sodišča utemeljena na logičnem dejstvu, da beseda "alpe" glede na svojo pozicijo v znaku in manj izrazite oziroma opisne ostale elemente prijavljenega znaka prevladuje na način, da se potrošnik nanj najbolj osredotoči in usmeri svojo pozornost ter si po tej besedi znamko tudi najbolj zapomni.

Ob ugotovitvi, da si znaki niso podobni, je tako primerjava blaga brezpredmetna, zaradi česar tožnik ne more uspeti z ugovorom o materialnopravno napačni presoji enakosti oziroma podobnosti blaga ter nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožnik utemeljeno ugovarja, da vizualna analiza ni bila opravljena v celoti oziroma v skladu z načinom presoje, kot ga je opredelil sam organ. Organ se namreč ni opredelil ne glede dolžine obeh besed in ne glede števila črk, ki jih vsebujeta oba znaka. Sodišče se sicer strinja z organom, da je pomemben celotni vizualni vtis, ki ga dajeta obe besedi, vendar pa se ob odsotnosti upoštevanja vseh elementov črkovne analize, ki je organ ni opravil tako, kot bi jo moral, ne more strinjati z njegovim zaključkom, da je vizualni vtis obeh znakov različen, saj je ta glede na povedano nedvomno preuranjen.

Povprečnega potrošnika zadevnih proizvodov in storitev predstavlja povprečno pozoren in preudaren potrošnik, ki ni nagnjen k temu, da bi elemente, iz katerih so znamke sestavljene, razčlenjeval in podrobno analiziral ter običajno v spominu ohrani (le) besedilo znamke.

Ugovorni razlog lahko uveljavlja le imetnik prejšnje znamke oziroma neregistriranega znaka, kar bi v obravnavanem primeru lahko bili le vsi člani skupine prve tožnice.

Presoja predpostavk za izbris kasnejše znamke.

Že pri primerjavi samih besed ni mogoče ugotoviti zamenljive podobnosti, ne glede na dve skupni črki od treh, ki sta tudi na enakih položajih v besedi, saj so na prvo črko, ki je različna, praviloma potrošniki najbolj pozorni, in ker gre za kratko besedo, v kateri tudi razlika v eni črki vpliva na njen pomen za vizualno dojemanje potrošnika, zlasti če je na prvem mestu v besedi. Skupna črka x, ki je sicer črka tuje abecede, pa ob tem, ko je angleški jezik na slovenskem trgu eden vodilnih ter ko je tudi znanje angleškega jezika med slovenskim prebivalstvom zelo razširjeno, kar potrjujejo tudi statistični podatki, ki jih podaja toženka, po presoji sodišča ne prispeva k vtisu vizualne podobnosti znakov. Znaki izpodbijane in predhodnih znamk tudi fonetično niso podobni. Besedi se izgovorita kot leks oziroma reks, in različni prvi črki vplivata na to, da znaka kot celoti delujeta fonetično različno. Organ mora pri odločanju upoštevati povprečnega potrošnika na slovenskem teritoriju ter je zato pomembno, kako on dojema znamke ter verjetnost nastanka zmede glede izvora blaga presojati z vidika tega.

Znaki se primerjajo kot celote, kar ne izključuje, da lahko v celotnem vtisu, ki ga v spominu upoštevne javnosti ustvari sestavljeni znak, prevlada eden ali več njegovih sestavnih delov. To pa je mogoče le, če je posamezen del prevladujoč v tolikšni meri, da sam po sebi vzpostavi podobo znamke, ki se vtisne v spomin relevantnemu potrošniku, in je zato mogoče vse preostale dele znaka zanemariti, ker so nepomembni z vidika celostnega vtisa. Sodišče pritrjuje sklepanju upravnega organa, da celosten vtis, ki ga dajeta primerjana znaka glede na vizualne, fonetične in pomenske lastnosti ne vodi v njuno zamenljivost. Visoka stopnja razlikovalnosti med znakoma zato kljub enakosti ali podobnosti določenega blaga, ki ga varuje znamka tožeče stranke, zadošča za razlikovanje obeh znamk oziroma za sklepanje, da ne obstaja verjetnost, da bo potrošnik v zmoti o tem, blago/storitve katerega proizvajalca nabavlja.

Za presojo, da je izpodbijani patent nov, ne zadostuje, da se razlikujeta besedili definicije patenta in posamezne informacije, glede katere se trdi, da je škodljiva za novost patentiranega izuma. Za presojo o škodljivosti informacije je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je vsebina določene informacije, ki je bila dostopna javnosti, strokovnjaku za določeno področje omogočala spoznanje o vsebini, ki je patentirana. Pri tem je za vsebino informacij iz vsakokratnega znanega stanja tehnike, ki služi kot osnova za primerjavo, odločilno, kaj lahko strokovnjak iz neke objave, uporabe itd. neposredno razbere.

Po presoji sodišča črka „N“ v besedi izpodbijanega znaka „GEN“, ki je oblikovana kot črka „U“, obrnjena za 180 stopinj, ni podobna črki „A“ v besedi „GEA“ in kot taka s to črko tudi ni zamenljiva, kot navaja tožnik. Glede na to, da so najdominantnejši deli znakov, besedi „GEA“ in „GEN“, že sami po sebi dovolj različni, različen pa je tudi grafizem črk v prijavljenem znaku, pa tudi njegova barvna rešitev, tudi po presoji sodišča predstavlja povsem zadostno vizualno različnost primerjanih znakov, da ni verjetnosti zmede v javnosti ali povezovanja znamk zaradi vizualne podobnosti in posledično tudi fonetične.

Po presoji sodišča odločitev urada, da prijavljenega znaka ne zavaruje, temelji na napačni ugotovitvi, da je prijavljeni znak zamenljivo podoben registrirani evropski znamki.

Primerjava znamk mora biti celovita in obsega presojo znakov znamk, zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov, v končni fazi pa je odločilna celostna zaznava pri povprečnemu potrošniku.

Nepravilno je stališče, da beseda "Slovenia", ker sama po sebi ne more predstavljati nobene distrinktivne značilnosti (pojasnjuje le izvor blaga in storitev), sploh ne bi smela biti upoštevana v analizi podobnosti med primerjanimi znaki.

Če je znak, ki je predlagan za registracijo kot blagovna znamka podoben prej zavarovanemu registriranemu znaku za isto ali podobno vrsto blaga, se predlaganega znaka ne sme registrirati, če bi ta podobnost lahko povzročila zmoto pri povprečnemu potrošniku. Če gre za znak oz. oznako za prehrambene proizvode, primerjave glede istovrstnosti ali podobnosti blaga ni treba opraviti za vsak proizvod posebej. Ti proizvodi so namenjeni najširšemu krogu potrošnikov, ki med temi proizvodi večinoma ne izbirajo glede na blagovno znamko. Če se vlagatelj zahteve za registracijo znaka v upravnem postopku ne izjavi o ugovoru prizadete stranke (nosilca podobne blagovne znamke), takih izjav ne more uspešno uveljaviti v upravnem sporu, ker gre za tožbeno novoto; v takem primeru ne gre za kršitev pravil upravnega spora, če prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave.