17. člen ZIL

Znak nima minimalnega razlikovalnega učinka, ki bi povprečnemu potrošniku omogočil določitev izvora blaga, saj ne vsebuje konkretne, na blago vezane opisne izjave. Gre le za promocijsko formulo, katere namen je pritegniti pozornost tako potencialnih kupcev blaga kot tudi povprečnega potrošnika.

Zgolj pravilna prijava znamke še ne zadostuje za varstvo po 7. točki prvega odstavka 19. člena ZIL, saj mora biti znak, da bi užival pravno varstvo, prej zavarovan z znamko. Sicer pa ZIL posebno varstvo pravilno prijavljenim znamkam nudi s tako imenovano prednostno pravico po prvem odstavku 45. člena. Prednostno pravico prijavitelja je treba ločiti od pravic, ki jih ima nosilec z znamko zavarovanega znaka. Medtem ko je trajanje pravice nosilca znamke do njene izključne uporabe v gospodarskem prometu (34. člen ZIL) odvisno od veljavnosti znamke (tretji odstavek 37. člena ZIL), pa je pravica vložnika pravilne prijave le začasna. Prijavitelj znamke ima namreč le časovno omejeno prednostno pravico in to od datuma prejema pravilne prijave znamke do trenutka njenega priznanja ali zavrnitve, torej do izdaje odločbe Urada za intelektualno lastnino. Prednostna pravica prijavitelju znamke zagotavlja izključno pravico do pridobitve zahtevane znamke, vendar pa iz besedila prvega odstavka 45. člena ZIL izhaja, da poznejšim prijaviteljem preprečuje, da pridobijo znamko za enak (ne pa za podoben) znak. Zato ZIL tudi ne dovoljuje morebitnih kasnejših bistvenih sprememb znaka ali dopol

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel prehodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1. Ker se je postopek razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe nadaljeval po določbah ZIL-1, se je v skladu z določbo prvega odstavka njegovega 120. člena pravilno dokončal pred sodiščem in ne pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradom). Na podlagi navedene zakonske določbe je namreč sodišče pristojno za razveljavitev znamke in ne le za ugotovitev, da sporna znamka ni bila uporabljena. Ker pa se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uvelj

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel predhodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1. Ker se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL. Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču, pred katerim se je postopek nadaljeval (in dokončal) kot s tožbo. Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zara

Temeljna funkcija blagovne znamke je omogočiti razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Razlikovalna funkcija pa lahko uresničuje le, če je z znamko zavarovani znak mogoče razlikovati od drugih znakov, ki so v gospodarskem prometu v uporabi za enako ali podobno vrsto blaga.

Izhodišče presoje predstavlja celotna podoba znaka. Ker povprečni potrošnik ne analizira posameznih elementov znaka, je pomembnejši vtis, ki ga pusti znak kot celota. Na slovečo naravo znamke se je mogoče sklicevati samo zoper znake, ki so s slovečo znamko istovetni oziroma so ji podobni na način, ki bi pri povprečnemu potrošniku, ne glede na to, ali je dejanski potrošnik blaga oziroma storitev, označenih s slovečo znamko, ustvarjal asociacijo, na podlagi katere bi ta potrošnik lahko povezoval blago oziroma storitve sloveče znamke in znaka.

Znak "TEST IT" je premalo razlikovalen in ni primeren za razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Blagovna znamka je vedno vezana na točno določene proizvode. Sam znak daje vtis reklamnega slogana in je preveč splošen, da bi bil primeren za razlikovanje. Prijavljen je namreč v besedi z običajnimi črkami, sama vsebina znaka pa je pogosta kombinacija reklamnih sporočil, ter ga potrošnik ne bo povezal s tobačnimi proizvodi, za katere se prijavlja, ampak s kakršnokoli reklamno akcijo. Tožena stranka ima prav, ko meni, da mora izraz "TEST IT" kot pogosto uporabljen reklamni slogan ostati v prosti uporabi. Funkcija prijavljene znamke je razlikovanje proizvodov enega gospodarskega subjekta od drugega z namenom, da ne bi prišlo do zmede na trgu glede kvalitete, izvora in drugih lastnosti blaga različnih proizvajalcev.

Znamka je pravica, ki nastane na temelju ZIL; z njo se varuje znak.

Nosilec zavarovane blagovne znamke, po kateri se prepoznajo alinimirani industrijski izdelki lahko v smislu člena 17 ZGD prepove uporabo take znamke v registrirani firmi druge gospodarske družbe zaradi nedovoljene sestavine firme.

Uporaba z blagovno znamko zavarovanega znaka razlikovanja, ki ga predstavlja beseda v sestavljeni besedi, je uporaba blagovne znamke.

Za ugotovitev ali je prišlo do kršitve pravice do uporabe tuje blagovne znamke, je potrebno najprej ugotoviti, ali je bilo blagu, katerega označevanje je imela tožeča stranka zavarovano z blagovno znamko, enako ali podobno blago tožene stranke. Za to ni dovolj primerjava blaga po razredih mednarodne klasifikacije blaga, ampak so potrebne konkretne dejanske ugotovitve.