58. člen ZIL

Temeljna funkcija blagovne znamke je omogočiti razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Razlikovalna funkcija pa lahko uresničuje le, če je z znamko zavarovani znak mogoče razlikovati od drugih znakov, ki so v gospodarskem prometu v uporabi za enako ali podobno vrsto blaga.

Izhodišče presoje predstavlja celotna podoba znaka. Ker povprečni potrošnik ne analizira posameznih elementov znaka, je pomembnejši vtis, ki ga pusti znak kot celota. Na slovečo naravo znamke se je mogoče sklicevati samo zoper znake, ki so s slovečo znamko istovetni oziroma so ji podobni na način, ki bi pri povprečnemu potrošniku, ne glede na to, ali je dejanski potrošnik blaga oziroma storitev, označenih s slovečo znamko, ustvarjal asociacijo, na podlagi katere bi ta potrošnik lahko povezoval blago oziroma storitve sloveče znamke in znaka.

Že sama uporaba simbola krone ne more biti podlaga za zavrnitev znamke prizadete stranke, če niso izpolnjeni ostali pogoji iz določbe 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL.

Če je znak, ki je predlagan za registracijo kot blagovna znamka podoben prej zavarovanemu registriranemu znaku za isto ali podobno vrsto blaga, se predlaganega znaka ne sme registrirati, če bi ta podobnost lahko povzročila zmoto pri povprečnemu potrošniku. Če gre za znak oz. oznako za prehrambene proizvode, primerjave glede istovrstnosti ali podobnosti blaga ni treba opraviti za vsak proizvod posebej. Ti proizvodi so namenjeni najširšemu krogu potrošnikov, ki med temi proizvodi večinoma ne izbirajo glede na blagovno znamko. Če se vlagatelj zahteve za registracijo znaka v upravnem postopku ne izjavi o ugovoru prizadete stranke (nosilca podobne blagovne znamke), takih izjav ne more uspešno uveljaviti v upravnem sporu, ker gre za tožbeno novoto; v takem primeru ne gre za kršitev pravil upravnega spora, če prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave.

Slovečnost določene priznane znamke kot kategorija iz 1. odstavka 22. člena ZIL ni isto kot splošno znano dejstvo v smislu 2. odstavka 160. člena ZUP/86, zaradi česar je v nobenem primeru ne bi bilo treba dokazovati. Pri splošno znanem dejstvu v smislu navedene postopkovne določbe gre namreč lahko tudi za dejstvo, ki je splošno znano na območju, za katerega je pristojno sodišče, ne pa na celotnem območju države, medtem ko se za slovečnost znamke zahteva ne samo, da je znamka splošno znana na območju vse države, temveč tudi, da je znana kot pojem proizvajalca oziroma ponudnika določenih vrst blaga oziroma storitev specifične kvalitete, ki imetniku sloveče znamke pripisuje v očeh potrošnikov blaga oziroma storitev določen prestiž. Če imetnik neke priznane znamke meni, da je njegova znamka sloveča znamka v smislu 1. odstavka 22. člena ZIL, in če tožena stranka meni drugače, potem je imetnik znamke, katere slovečnost ugovarja, dejstva, na podlagi katerih je možno slovečnost ugotavljati, dolžan dokazovati. To mu namreč nalaga 4. odstavek 58. člena ZIL.

Ni pravilno stališče, po katerem je slovečnost določene priznane znamke (1. odstavek 22. člena ZIL) isto kot splošno znano dejstvo v smislu ZUP.

Pri presoji, ali je kakšen znak primeren za razlikovanje blaga oz. storitev, se glede na določbo drugega odstavka 18. člena ZIL upoštevajo vse okoliščine, zlasti pa čas in obseg njegove dotedanje uporabe v blagovnem prometu oz. prometu storitev v Republiki Sloveniji.

Tožba na ugotovitev ničnosti blagovne znamke ni popularna tožba, zato mora tožnik zanjo izkazati tak pravni interes, ki mu sodišče lahko nudi sodno varstvo.

Odločbo o prenehanju veljavnosti blagovne znamke zaradi neuporabe le-te po 1. odst. 90. čl. Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL; prim. še 3. odst. 91. čl. ZIL), s katero se odloči o predlagani razveljavitvi določene blagovne znamke (1. odst. 91. čl. ZIL), izda Urad Republike Slovenije za varstvo intelektualne lastnine (v nadaljevanju Urad), ki postopa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (1. odst. 6. čl. ZIL). Uveljavljana ugotovitvena tožba je opredeljena s posebnim predpisom (3. odst. 91. čl. ZIL). Pri takšni ugotovitveni tožbi pa pravni interes ni procesna predpostavka (2. odst. 187. čl. ZPP/77). Treba je šteti, da je pravni interes tožeče stranke izkazan že z "odstopom zadeve" pristojnemu sodišču, ki mora "ugotoviti neuporabo znamke" (3. odst. 91. čl. ZIL). Tako se izkaže, da za odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku nima prejudicialnega pomena vprašanje, ali bo tožeča stranka lahko dosegla registracijo prijavljene blagovne znamke. Bojazen tožene stranke, da bi ji označevanje blaga iz razreda 34 z izpodbijano blagovno znamko preprečevalo reklamiranje izdelkov iz drugih razredov mednarodne klasifikacije, ni opravičljiv razlo