92. člen ZIL
Če oseba, ki zahteva razveljavitev znamke, med postopkom umakne svoj zahtevek, lahko Urad postopek nadaljuje po uradni dolžnosti ali na zahtevo nosilca znamke.
- VSL sodba in sklep I Cpg 575/2003Višje sodišče v Ljubljani · 2003
V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1 je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal splošno znan. Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa, da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem, pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 3. 7. 2003Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL sodba in sklep I Cpg 575/2003Višje sodišče v Ljubljani · 3. 7. 2003
V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1 je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal splošno znan. Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa, da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem, pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke