97. člen ZIL
Tožba zaradi kršitve pravic, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja, se lahko vloži v treh letih od dneva, ko je tožnik zvedel za kršitev in storilca. Tožbe ni mogoče vložiti, ko poteče pet let od dneva kršitve.
- VSL sodba I Cpg 628/2010Višje sodišče v Ljubljani · 2010
Tudi pravice iz blagovne znamke so lahko predmet prenosa na podlagi pravnega posla. Tožena stranka, katere pravna prednica je torej soglašala s prenosom teh upravičenj na novega nosilca, se zato po prenehanju pogodbene podlage za uporabo znaka, ki je zaščiten kot blagovna znamka, ne more več sklicevati na uporabo tega znaka pred prijavo te pravice, ki je bila sicer podana s strani njenega pravnega prednika.
- VSL sodba in sklep I Cpg 575/2003Višje sodišče v Ljubljani · 2003
V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1 je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal splošno znan. Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa, da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem, pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke
- VSL sklep I Cpg 40/2002Višje sodišče v Ljubljani · 2002
Ni nujno, da mora biti škoda materialna, saj je še težje nadomestljiva ali pa skoraj nenadomestljiva ravno tista škoda, ki nekomu nastane, pa se da le zelo težko, ali pa sploh ne, materialno ovrednotiti. Pomen 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, je (tudi) v tem, da na ta način omogoča začasno ureditev spornega pravnega razmerja. Terjatev namreč (predvsem) ogroža ravnanje, zaradi katerega bi sodno varstvo ostalo brez pomena - to pa je v primeru, če bi med sodnim postopkom za varstvo terjatve tožniku še nadalje nastajala težko nadomestljiva škoda.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 25. 11. 2010Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL sodba I Cpg 628/2010Višje sodišče v Ljubljani · 25. 11. 2010
Tudi pravice iz blagovne znamke so lahko predmet prenosa na podlagi pravnega posla. Tožena stranka, katere pravna prednica je torej soglašala s prenosom teh upravičenj na novega nosilca, se zato po prenehanju pogodbene podlage za uporabo znaka, ki je zaščiten kot blagovna znamka, ne more več sklicevati na uporabo tega znaka pred prijavo te pravice, ki je bila sicer podana s strani njenega pravnega prednika.
- VSL sodba in sklep I Cpg 575/2003Višje sodišče v Ljubljani · 3. 7. 2003
V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1 je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal splošno znan. Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa, da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem, pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke
- VSL sklep I Cpg 40/2002Višje sodišče v Ljubljani · 25. 1. 2002
Ni nujno, da mora biti škoda materialna, saj je še težje nadomestljiva ali pa skoraj nenadomestljiva ravno tista škoda, ki nekomu nastane, pa se da le zelo težko, ali pa sploh ne, materialno ovrednotiti. Pomen 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, je (tudi) v tem, da na ta način omogoča začasno ureditev spornega pravnega razmerja. Terjatev namreč (predvsem) ogroža ravnanje, zaradi katerega bi sodno varstvo ostalo brez pomena - to pa je v primeru, če bi med sodnim postopkom za varstvo terjatve tožniku še nadalje nastajala težko nadomestljiva škoda.