60. člen ZIL
Pravica se prizna z odločbo, s katero se podeli patent, model, vzorec ali znamka tistemu, ki je prvi vložil ustrezno prijavo. V postopku za priznanje pravice se izumitelj, naveden v prvi pravilni patentni prijavi, šteje za izumitelja oziroma njegovega pravnega naslednika, ustvarjalec, naveden v prvi pravilni prijavi za priznanje modela ali vzorca, pa za avtorja oblike telesa, risbe ali slike oziroma njegovega pravnega naslednika, razen če ni v prijavi drugače navedeno, oziroma če ni z odločbo pristojnega sodišča ugotovljeno kaj drugega.
- VSRS Sodba X Ips 98/2011Vrhovno sodišče RS · 2012
Na podlagi ugotovitev, da je iz odločbe Urada razvidno, da je bila izdana na podlagi 60. člena ZIL, in da je v njej navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, bi tožnica morala vedeti, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, zato bi ji moralo biti znano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu prvega odstavka 91. člena ZIL-1. Glede obveznosti predložitve dokaza o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zakonske zahteve, je bil torej ZIL jasen, zato Upravno sodišče utemeljeno ni upoštevalo sklicevanja tožnice na zatrjevana navodila uradne osebe Urada.
- UPRS sodba I U 1166/2010Upravno sodišče RS · 2011
Tožeča stranka ni izkazala, da je v zvezi z zamudo ravnala z vso dolžno skrbnostjo dobrega gospodarja. V odločbi je namreč navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, zato bi morala tožeča stranka predpostavljati, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, in bi ji moralo biti poznano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu 1. odstavka 91. člena ZIL-1, ki bi ga ob skrbnem ravnanju tudi lahko predložila, glede na njene navedbe, da je le-ta obstajal.
- VSL sodba I Cpg 871/2003Višje sodišče v Ljubljani · 2004
Dokončne definicije izuma v pozitivnem smislu niti teorija niti praksa na področju patentnega prava (še) nista izoblikovali. V teoriji in praksi pa so se izostrile značilnosti, ki so skupne številnim in najrazličnejšim pojavnim oblikam izumov. Tako ni sporno, da je izum vedno pravilo za tehnično delovanje oziroma ravnanje in da so patentne zaščite lahko deležne (le) tehnične stvaritve, to je uporabna spoznanja na tehničnem področju. To pa so navodila, kako s tehničnimi sredstvi, to je s pomočjo naravnih sil ali vplivom nanje doseči rešitev tehničnega problema neposredno na področju tehnike. Pri tem ni pomembno, ali je učinek te rešitve tehnične narave. Ta učinek se lahko odraža na primer na estetskem, gospodarskem, trgovinskem ali terapevtskem področju. Zahtevek po 1. tč. je navodilo, s čim opremiti del površine plačilne kartice. To so posebej plačana informativna sporočila. Zahtevek pod 2. tč. pa natančneje opredeljuje vsebino teh informativnih sporočil in tehniko njihovega prikaza (grafična sporočila ali holografske slike), pri čemer pa ne daje nobenih tehničnih navodil za uporabo ene ali druge tehnike. Bistvo obravnavanih patentnih zahtevkov je v podajanju metode, kako po pot
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 23. 10. 2012Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba X Ips 98/2011Vrhovno sodišče RS · 23. 10. 2012
Na podlagi ugotovitev, da je iz odločbe Urada razvidno, da je bila izdana na podlagi 60. člena ZIL, in da je v njej navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, bi tožnica morala vedeti, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, zato bi ji moralo biti znano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu prvega odstavka 91. člena ZIL-1. Glede obveznosti predložitve dokaza o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zakonske zahteve, je bil torej ZIL jasen, zato Upravno sodišče utemeljeno ni upoštevalo sklicevanja tožnice na zatrjevana navodila uradne osebe Urada.
- UPRS sodba I U 1166/2010Upravno sodišče RS · 11. 1. 2011
Tožeča stranka ni izkazala, da je v zvezi z zamudo ravnala z vso dolžno skrbnostjo dobrega gospodarja. V odločbi je namreč navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, zato bi morala tožeča stranka predpostavljati, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, in bi ji moralo biti poznano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu 1. odstavka 91. člena ZIL-1, ki bi ga ob skrbnem ravnanju tudi lahko predložila, glede na njene navedbe, da je le-ta obstajal.
- VSL sodba I Cpg 871/2003Višje sodišče v Ljubljani · 8. 1. 2004
Dokončne definicije izuma v pozitivnem smislu niti teorija niti praksa na področju patentnega prava (še) nista izoblikovali. V teoriji in praksi pa so se izostrile značilnosti, ki so skupne številnim in najrazličnejšim pojavnim oblikam izumov. Tako ni sporno, da je izum vedno pravilo za tehnično delovanje oziroma ravnanje in da so patentne zaščite lahko deležne (le) tehnične stvaritve, to je uporabna spoznanja na tehničnem področju. To pa so navodila, kako s tehničnimi sredstvi, to je s pomočjo naravnih sil ali vplivom nanje doseči rešitev tehničnega problema neposredno na področju tehnike. Pri tem ni pomembno, ali je učinek te rešitve tehnične narave. Ta učinek se lahko odraža na primer na estetskem, gospodarskem, trgovinskem ali terapevtskem področju. Zahtevek po 1. tč. je navodilo, s čim opremiti del površine plačilne kartice. To so posebej plačana informativna sporočila. Zahtevek pod 2. tč. pa natančneje opredeljuje vsebino teh informativnih sporočil in tehniko njihovega prikaza (grafična sporočila ali holografske slike), pri čemer pa ne daje nobenih tehničnih navodil za uporabo ene ali druge tehnike. Bistvo obravnavanih patentnih zahtevkov je v podajanju metode, kako po pot
- VSL sodba I Cpg 957/2000Višje sodišče v Ljubljani · 5. 10. 2000
Ustvarjalna individualnost se lahko pokaže v kreaciji imena, ne more pa se pokazati zgolj v njegovi izbiri. Sodišče ne more tožeče stranke na podlagi prijave razglasiti za nosilko blagovne znamke, ker je za priznanje pravice z odločbo, s katero se podeli znamka, pristojen Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Tožeča stranka, ki je uveljavljala dejansko podlago iz 100. čl. ZIL, lahko od sodišča zahteva samo odločitev, ki jo predvideva zakon kot pravno posledico uveljavljane dejanske podlage, in sicer ugotovitev istovetnosti ali podobnosti blagovne znamke, katere nosilec je tožena stranka, znaku, ki ga uporablja tožeča stranka za označevanje svojega blaga v prometu, in razglasitev tožeče stranke za nosilca znamke.