93. člen ZIL

Znesek, prisojen za vsako posamezno leto nedovoljene uporabe znamke, je zmnožek števila v zadevnem letu prodanih srajc, označenih z zavarovanim znakom, aktualne veleprodajne cene za srajco in stopnje ugotovljene primerne licenčnine. Zmnožek se prilega koristi iz 219. člena ZOR oziroma tretjega odstavka 210. člena ZOR, h kateri poleg zvečanja premoženja spada tudi njegova ohranitev, vključno z zmanjšanjem premoženja, ki pa je manjše, kot bi bilo brez prispevka tujega premoženja. Korist je, skratka, tudi neutemeljen prihranek. Člen 214 ZOR predpisuje kdaj prejemnik koristi pride v zamudo. Čeprav sicer drži, da tožnica ni imela čiste denarne terjatve, se pravi terjatve, ki bi že ob nastanku obstajala v točno določeni višini (znesku), pač pa je bil obseg okoriščenja določen šele na podlagi poznejše ocene, to na nastop toženkine zamude ne vpliva. Ob namerni kršitvi zamuda nastaja sproti, kadar nastaja slaboverna korist.

Res je, da merilo iz 3. odstavka 189. člena ZOR za oceno izgubljenega dobička predvideva sklepanje o položaju oškodovanca v kasnejšem obdobju po nastanku škodnega dogodka pod predpostavko, da škodnega dogodka ne bi bilo. Pri tem je res potrebno sklepati o prihodnosti kot ugotavljanje fiktivnega položaja oškodovanca, vendar se ta fiktiven položaj lahko nanaša le na čas v preteklosti, ki se ni zgodila. Opredelitev odstopnih upravičenj ene ali druge pogodbene stranke je stvar pogodbene avtonomije pogodbenih strank. Tudi če sta pogodbeni stranki določilo pogodbe razumeli tako, da je pridobitelj licence imel odstopno upravičenje tudi v primeru ugotovljene kršitve kateregakoli od patentov, na katere se sklicujeta v paragrafu št. 1 pogodbe, zgolj na tako dogovorjeni pogodbeni klavzuli še ni mogoče utemeljevati vzročne zveze med kršitvijo tožene stranke in nastalo škodo tožeči stranki v posledici uveljavljane odpovedi pogodbe s strani pridobitelja licence. Prejemnik licence je odstopno upravičenje uveljavljal le na podlagi njegove ocene, da obstoji potencialna nevarnost, da bo tožena stranka v bodoče s svojimi ravnanji posegla v izključne pravice, ki so bile predmet licenčne

Protispisnost obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen - npr. da dokazujejo, ali da ne dokazujejo določene strankine trditve o dejstvih). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in pooblastila iz 216. člena ZPP (prosti preudarek) ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP): prosti preudarek namreč ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke glede zbiranja procesnega gradiva.

Za neupravičeno uporabo modela je njegov nosilec upravičen do odškodnine v višini licenčnine, ki bi jo prejel v primeru pogodbene rabe modela, ne pa do povračila dejanskih stroškov njegovega razvoja in njim sorazmernega plačila za vsak po modelu izdelan proizvod.

Z zahtevkom, da naj se prepove delodajalcu uporabljati stroj, izdelan po tožnikovem načrtu, ki je zavarovan s podaljšanim patentom, tožnik uveljavlja pravico iz patenta. Za odločanje o sporu je zato pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Že iz preproste primerjave obeh blagovnih znamk izhaja, da je zamenljivost možna že na prvi pogled. Za odstranitveni zahtevek (tč. 3 in 5. izreka odločbe) tožeča stranka res nima podlage v določbah ZIL. Vendar pa že temeljne pravice (med katere sodijo tudi osebnostne pravice) ustavno sodna praksa priznava tudi pravnim osebam, če se katera od pravic lahko nanaša na bistvene elemente pravne osebe (na primer premoženje, svobodo podjetništva, enakopravnost, pravice iz ustvarjalnosti in podobno). Zato je potrebno pravni osebi na splošno priznati, da je lahko subjekt osebnostnih pravic, seveda v okviru kroga osebnostnih pravic, ko so združljive z značilnostmi pravne osebe.

Nosilec znamke ima izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov, z vsemi upravičenji, ki izvirajo iz nje, ne glede na morebitni spor zaradi ugotovitve ničnosti znamk. Ta pravica traja ves čas veljavnosti znamke

Do zahtevka na prepoved kršenja ni upravičen le imetnik pravice, ampak tudi že zgolj prijavitelj. Ta je v principu upravičen tudi do sodnega varstva preko začasnih odredb po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Če predlaga izdajo začasne odredbe oseba, katere pravica je še v fazi prijave in torej preverjanja predpostavk zanjo, mora verjetnost pridobitve pravice izkazati.