90. člen ZIL

ZIL v določbah 90. in 91. člena ne omeji pojma zainteresirane osebe tako, da bi eksplicitno določil okoliščine, ki jih ta mora zatrjevati in izkazati, kar po mnenju sodišča daje podlago za ekstenzivno razlago pojma, torej gotovo (tudi) v pomenu osebe, ki zatrjuje, da želi izkoriščati znak ali njegov del, pravno zavarovan z znamko, za enako ali podobno blago (in to izkaže). Podlago za ekstenzivno razlago pojma zainteresirane osebe daje tudi upoštevanje prava EU. Stališče o ekstenzivni razlagi pojma zainteresirane osebe pa izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, npr. sklep št. III Ips 179/2007 z dne 26. 10. 2010. Zato se sodišče strinja z izhodiščnimi opredelitvami pojma zainteresirane osebe s strani upravnega organa: da je to oseba, ki bi od razveljavitve imela korist, ki se kaže npr. v tem, da želi sama znamko v celoti ali deloma uporabljati za enako ali podobno blago, da je to oseba, ki ima namen registrirati enako ali podobno znamko, da je to oseba, katere obstoječe znake so podobne izpodbijani znamki itd. Sodišče se z upravnim organom tudi strinja, da prizadeti stranki v tem postopku, da bi mogla šteti za zainteresirano osebo v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, n

Tožnik se moti, ko meni, da bi moral organ postopati po ZIL-1, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji glede na vložitev zahteve za razveljavitev znamke v času veljave ZIL ter potek in zaključek sodnega postopka (še vedno) v času veljave ZIL, iz česar sledi, da stranka z interesom ni imela možnosti spremembe tožbe po prvem odstavku 184. člena ZPP do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zaradi uskladitve s spremenjenim režimom novega ZIL-1. Ob nespornih okoliščinah - da je stranka z interesom vložila prijavo obravnavane znamke za blago, ki je enako/podobno blagu, na katerega se nanaša obravnavana znamka ter tudi druge prijave znamke, ki bi lahko bile enake/podobne obravnavani znamki – je nedvomno treba šteti, da želi stranka z interesom obravnavano znamko (vsaj) v delu uporabljati za enako/podobno blago, ki ga tudi sama proizvaja in daje v promet. S tem pa je podan pravni interes stranke z interesom za vložitev zahteve za razveljavitev znamke.

Ker je določba, da z dnem, ko začne veljati ZIL-1, preneha veljati ZIL, končna določba, potrebne prehodne ureditve pa ZIL-1 nima, Vrhovno sodišče zaključuje, da točka a prvega odstavka 143. člena ZIL-1 prekriva pravno praznino. Določbo točke a prvega odstavka 143. člena ZIL-1 je treba razumeti ustrezno zoženo, tako da ne velja v tolikšnem obsegu, kolikor „je treba postopek pred Uradom zaključiti po predpisih, po katerih se je postopek začel,“ se pravi na podlagi določb 90. in 91. člena ZIL.

Vprašanje uporabe novega ali starega zakona v postopkih razveljavitve znamke je odvisno od tega, ali je imela stranka v postopku pred sodiščem možnost spremeniti tožbo tako, da bi jo uskladila s spremenjenim režimom novega ZIL-1. Če te možnosti ni imela, je treba postopek pred Uradom zaključiti po predpisih, po katerih se je postopek začel. Stranki zaradi spremembe zakonodaje ni mogoče odreči izvršitve sodbe, na izdajo katere so bile pred tem vezane določene pravne posledice in za katere se je stranka upravičeno zanesla, da jih bo lahko dosegla.

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel prehodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1. Ker se je postopek razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe nadaljeval po določbah ZIL-1, se je v skladu z določbo prvega odstavka njegovega 120. člena pravilno dokončal pred sodiščem in ne pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradom). Na podlagi navedene zakonske določbe je namreč sodišče pristojno za razveljavitev znamke in ne le za ugotovitev, da sporna znamka ni bila uporabljena. Ker pa se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uvelj

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel predhodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1. Ker se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL. Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču, pred katerim se je postopek nadaljeval (in dokončal) kot s tožbo. Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zara

Dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevek na razveljavitev sporne znamke, do uveljvitve ZIL-1 še ni začelo učinkovati. Znamka je bila po ZIL/92 namreč razveljavljena šele s konstitutivno odločbo Urada za varstvo intelektualne lastnine o prenehanju veljavnosti znamke (prim. 5. odst. 91. čl. v zvezi s 1. odst. 90. čl. ZIL/92). Ne gre tedaj za primer, ko bi ZIL-1 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Poudariti velja, da teorija ustavnega prava razume s pojmom "dejanskega stanja, ki v celoti pripada preteklosti", dejansko stanje, ki se ni v preteklosti samo začelo, temveč je začelo tudi pravno učinkovati. V obravnavanem primeru bi šlo zato lahko kvečjemu za primer neprave, dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja in sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, na pravno možnost uveljavljati razveljavitev znamke zaradi neuporabe. Po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec, ki ni predvidel prehodnega obdobja za primere, kakršen je obravnavani, ni prestopil okvira prostora lastne presoje o koliziji načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načel

Zgolj besedna razlaga pojma "resne in dejanske uporabe blagovne znamke za zaznamovanje blaga" ne more biti izhodišče pravilnemu razumevanju. Pri razlagi je treba izhajati iz osnovne funkcije blagovne znamke, da kot znak razlikovanja služi prepoznavnosti blaga imetnika blagovne znamke na trgu. Tej pa bo zaščiteni znak služil, če se bo na trgu pojavljal tako, da bo prepoznaven kot znak razlikovanja v povezavi z določenim blagom, ki je že na trgu, ali pa so priprave za zaključek proizvodnje in prihod na trg že v sklepni fazi.

Na dejanski podlagi iz 100. člena ZIL tožnik ne more zahtevati razveljavitve blagovne znamke. Zahteva lahko samo ugotovitev istovetnosti ali podobnosti blagovne znamke, katere nosilec je tožena stranka, znaku, ki ga uporablja tožeča stranka za označevanje svojega blaga v prometu, in razglasitev tožeče stranke za nosilca znamke.

Kadar z znamko na trgu nastopa kdo tretji in ne nosilec znamke, pravni standard "resne in dejanske uporabe" iz 1.odst. 90.čl. ZIL ni vezan na nadzor nosilca znamke nad delovanjem tistega, ki z dobrino nastopa na trgu. Zadostuje že realizirani namen nosilca znamke, da naj nekdo z označenimi izdelki na trgu nastopa. Izven standarda iz 1.odst. 90.čl. ZIL bi bilo le takšno izkoriščanje, ki bi bilo bodisi neznatnega pomena ali pa bi predstavljalo kršitev pravic nosilca znamke.

Odločbo o prenehanju veljavnosti blagovne znamke zaradi neuporabe le-te po 1. odst. 90. čl. Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL; prim. še 3. odst. 91. čl. ZIL), s katero se odloči o predlagani razveljavitvi določene blagovne znamke (1. odst. 91. čl. ZIL), izda Urad Republike Slovenije za varstvo intelektualne lastnine (v nadaljevanju Urad), ki postopa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (1. odst. 6. čl. ZIL). Uveljavljana ugotovitvena tožba je opredeljena s posebnim predpisom (3. odst. 91. čl. ZIL). Pri takšni ugotovitveni tožbi pa pravni interes ni procesna predpostavka (2. odst. 187. čl. ZPP/77). Treba je šteti, da je pravni interes tožeče stranke izkazan že z "odstopom zadeve" pristojnemu sodišču, ki mora "ugotoviti neuporabo znamke" (3. odst. 91. čl. ZIL). Tako se izkaže, da za odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku nima prejudicialnega pomena vprašanje, ali bo tožeča stranka lahko dosegla registracijo prijavljene blagovne znamke. Bojazen tožene stranke, da bi ji označevanje blaga iz razreda 34 z izpodbijano blagovno znamko preprečevalo reklamiranje izdelkov iz drugih razredov mednarodne klasifikacije, ni opravičljiv razlo

Uporaba z blagovno znamko zavarovanega znaka razlikovanja, ki ga predstavlja beseda v sestavljeni besedi, je uporaba blagovne znamke.