VSRS Sodba I Ips 308/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 27. 5. 2005 je bil obsojeni P. K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A/I izreka), za katero mu je sodišče določilo kazen sedem let zapora, kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (dejanje opisano pod točko A/III izreka), za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A/IV izreka), za katero mu je določilo kazen tri leta zapora ter denarno kazen v znesku 2.000.000 SIT; zatem pa mu je izreklo enotno kazen deset let zapora in denarno kazen v znesku 2.000.000 SIT, v izrečeno enotno kazen pa mu je vštelo čas, prebit v ekstradicijskem priporu in priporu od 4. 2. 2003 dalje. Obsojencu je v plačilo naložilo znesek 4.760.000 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi, stroške kazenskega postopka in plačilo premoženjskopravnih zahtevkov 63 oškodovancem, s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov pa je te oškodovance napotilo na pravdo. Z isto sodbo je sodišče obtoženca iz razlogov 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poneverbe po drugem in prvem odstavku 245. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun (točka C izreka) ter iz razloga 4. točke 357. člena ZKP zoper obtoženca zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem in drugem odstavku 217. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka D izreka).

2Z isto sodbo je sodišče obsojeno H. S. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A/I izreka), za katero ji je določilo kazen štiri leta in štiri mesece zapora in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A/IV izreka), za katero ji je določilo kazen dve leti zapora in denarno kazen v znesku 1.000.000 SIT; zatem pa ji je izreklo enotno kazen šest let zapora in denarno kazen 1.000.000 SIT; v izrečeno enotno kazen pa ji je vštelo čas, prebit v ekstradicijskem priporu in priporu od 4. 2. 2003 dalje ter ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in premoženjskopravne zahtevke 63 oškodovancev. Obtoženo H. S. je iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poneverbe po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko C izreka) ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun. Pod točko A/II izreka je z isto sodbo sodišče družbo P. d. o. o. spoznalo za odgovorno zaradi kaznivih dejanj po prvem in drugem odstavku 234. člena KZ v zvezi s 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) ter pod točko A/IV v zvezi s točko V izreka po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 7. točko 25. člena ZOPOKD ter ji na podlagi določbe prvega odstavka 15. člena ZOPOKD izreklo kazen prenehanja pravne osebe. Obtoženega D. Š. je z isto sodbo iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka B izreka).

3Višje sodišče v Kopru je z odločbo z dne 10. 5. 2006 pritožbam državne tožilke in obsojenih P. K. in H. S. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v obsodilnem delu zoper obtoženega P. K. glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (dejanje opisano pod točko A/III izreka) ter v odločbah o posamezni kazni, določeni za to dejanje in izrečeni enotni kazni, premoženjskopravnem zahtevku L. V. in stroških tega dela postopka ter v oprostilnem delu pod točko B izreka sodbe sodišča prve stopnje zoper obtoženega D. Š. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; spremenilo je sodbo sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, opisanega pod točko A/IV izreka, in odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih tako, da je kaznivo dejanje pranje denarja pravno opredelilo po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ, obsojenima P. K. in H. S. pa nerazdelno v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca J. S. v tolarski protivrednosti 395.200 DEM z obrestmi ter oškodovanki N. R. tolarsko protivrednost 47.200 DEM z obrestmi; v ostalem pa pritožbe državne tožilke, obsojenih P. K. in H. S. ter v celoti pritožbe njunih zagovornikov in zastopnice obsojene pravne osebe zavrnilo kot neutemeljene in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; pravni osebi P. d. o. o. pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

4Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 57/2007 z dne 28. 2. 2008 zahtevo obsojene H. S. za varstvo zakonitosti z dne 14. 8. 2006 zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 77/2006 z dne 10. 5. 2006 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 246/2003 z dne 27. 5. 2005 zavrnilo ter jo oprostilo plačila stroškov postopka. Zahtevo obsojenega P. K. za varstvo zakonitosti, vloženo dne 24. 7. 2006 zoper navedeni sodbi pa je Vrhovno sodišče s sklepom I Ips 57/2007 z dne 10. 5. 2007 zavrglo kot nedovoljeno, ker zoper njega kazenski postopek ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti še ni bil pravnomočno končan in sodba, zoper katero je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil (glede na delno razveljavitev), še ni bila pravnomočna.

5V novem postopku je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo z dne 16. 5. 2007 obsojenega P. K. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ; zatem pa obsojencu po določbi 2. in 5. točke drugega odstavka 47. člena KZ, upoštevaje kazni sedem let zapora in tri leta zapora ter denarne kazni v višini 2.000.000 SIT (kar znaša 8.345,85 EUR), ki so bile določene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 27. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 10. 5. 2006, izreklo enotno kazen devet let in šest mesecev zapora ter denarno kazen 8.345,85 EUR. Z isto sodbo je sodišče obtoženega D. Š. iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ ter odločilo, da stroški postopka obremenjujejo proračun, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13. 2. 2008 ugodilo pritožbi zagovornice obsojenega P. K. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno enotno kazen znižalo na osem let in šest mesecev zapora, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; pritožbo državne tožilke zoper oprostilni del sodbe pa zavrglo.

6Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 25. 9. 2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 28. 10. 2009. Obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini pretežno enaka zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obsojena H. S. dne 14. 8. 2006, vlaga zaradi kršitve 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter ga očitanih mu kaznivih dejanj oprosti oziroma zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje; podrejeno pa zniža izrečeno kazen oziroma ugotovi, da je nastopilo zastaranje.

7Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 10. 11. 2009, meni, da zahteva ni utemeljena. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen dne 20. 11. 2009 ter se je v zvezi z njim pisno izjavil dne 26. 11. 2009.

B-1

8Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1.-3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti;

da se pri odločanju o zahtevi sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove verodostojnosti;

da je Vrhovno sodišče glede načela proste presoje dokazov v svojih odločbah (I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001 in drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev;

da je Vrhovno sodišče v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije po 234. a členu KZ v svoji odločbi I Ips 140/2004 z dne 20. 10. 2005 že presodilo, da „preslepiti drugega“ pomeni ustvariti pri oškodovancu zmotno predstavo o določenih okoliščinah.

B-2

9Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP (ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje) obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja v zvezi z očitanima mu kaznivima dejanjema poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234. a člena KZ (dejanje opisano pod točko A/I-2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ (dejanje opisano pod točko A/IV izreka sodbe sodišča prve stopnje).

10V zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije v obširnih navedbah v zahtevi (stran 2, strani 10-15) navaja, da očitano mu kaznivo dejanje poslovne goljufije nima vseh znakov kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ, predvsem ne dokazljivega namena kaznivega dejanja; da Okrožno državno tožilstvo v Kopru ni predlagalo razvidnega dokaza, da je obstajal namen kaznivega dejanja poslovne goljufije; da običajna neizpolnitev pogodbe še ne pomeni kaznivega dejanja, če ni bilo goljufivega namena; da oškodovanci niso registrirali pogodb za realizacijo kredita pri banki ..., zato so pogodbe med oškodovanci in družbo C. nične in to je razlog, zaradi katerega družba ni mogla izplačati kreditov; da oškodovanci niso mogli biti preslepljeni, ker so bili od agentov opozorjeni na tveganje in pogoje za pridobitev investicijskih sredstev, pred sklenitvijo pogodbe pa so imeli možnost prepričati se o verodostojnosti podatkov o vlaganju in se pozanimati pri finančnem strokovnjaku ali finančni družbi v interesu preverjanja podatkov o vlaganju na spletni strani družbe R.; sodišče ni preverjalo premoženja družbe C. in ni znano, ali ima družba takšen kapital ali je kapital družbe večji od vloženih sredstev; obsojenec pa je bil v tistem času samo pravni zastopnik te družbe za sklepanje poslov, ne pa odgovoren za realizacijo investicij v celoti.

11V zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja v zahtevi navaja (stran 3, strani 15-16), da očitano mu kaznivo dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ, predvsem ne dokaza, da je bilo storjeno; da ni storil kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki je temelj za kaznivo dejanje pranja denarja; da okrožno državno tožilstvo ni predlagalo dokazov, da so izpolnjeni vsi znaki tega kaznivega dejanja, ker morajo po evropskem navodilu biti izpolnjeni znaki: obstajati mora plasma denarja, ekonomska horizontalna integracija in stratifikacija; da je bil na računu družbe C. pri banki ... preliv zneskov večji, kot jih navaja obtožba, zato je lahko bil denar, ki je bil nakazan na družbo P. d. o. o. iz drugih prelivov in ne od investicij strank; da so tudi zneski položeni kot kredit na družbo P. d. o. o. bili od prodaje čekov S.; druge prelive denarja pa je podrobno opisal že v svojem finančnem zagovoru in tabeli celotnega poslovanja družbe C. v Evropi, katere zastopnik je bil do leta 2001.

12Navedbam obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo v zvezi z dejanjema, opisanima pod točko A/I-2 in A/IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali sta kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojenec spoznan za krivega, kaznivi dejanji, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Opis kaznivega dejanja poslovne goljufije, kot je naveden v točki A/I izreka sodbe sodišča prve stopnje, vsebuje vse znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, saj iz opisa izhaja očitek „preslepitve“ kot aktivnega ravnanja obsojenca, takratnega lastnika in zastopnika družbe C. (poleg soobsojenke, takratne direktorice družbe P. d. o. o.) pri sklenitvi pogodb, kar je imelo za posledico nastanek škode oškodovancem, ki so sklenili „investicijske pogodbe“ oziroma „sporazume o prevzemu dolga“. Iz opisa dejanja izhaja tudi kraj sklepanja pogodb (v Izoli in Sežani) ter tako tudi ni dvoma v krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru, katero v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec izpodbija. Tudi opis kaznivega dejanja pranja denarja, kot je naveden v točki A/IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, vsebuje vse zakonite znake pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, saj iz opisa dejanj izhaja konkretiziran očitek nezakonitega razpolaganja z delom denarja, za katerega je obsojenec (in soobsojenka) vedel, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem poslovne goljufije (opisanim pod točko A/I) s pranjem denarja, torej z nakazili denarja iz banke oziroma gotovinskimi nakazili na račun družbe P. d. o. o. pod pretvezo plačil poslovnega svetovanja oziroma kreditiranja družbe. Obsojenčeve obširne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z očitkom kršitve kazenskega zakona glede kaznivih dejanj poslovne goljufije in pranja denarja, v katerih izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve in druge stopnje, po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa uveljavljanje kršitve kazenskega zakona. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP (ki je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti) uveljavlja z navedbo, da je Okrožno sodišče v Kopru „razdelilo eno nadaljevano kaznivo dejanje na dve samostojni kaznivi dejanji, poslovno goljufijo ter pranje denarja“. Zoper obsojenca je bila dne 28. 10. 2003 vložena obtožnica zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ, napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ, goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in poneverbe po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Z izpodbijano pravnomočno sodbo pa je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, torej kaznivih dejanj, katerih je bil tudi obtožen. Kaznivo dejanje pranja denarja je samostojno kaznivo dejanje, s katerim se varuje finančni ali drug gospodarski sistem pred zlorabo za nezakonite namene. Glede na čas storitve kaznivih dejanj, za kateri je bil obsojenec obsojen (leto 2000 in 2001), je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 252. člena KZ (Ur. l. RS, št. 63/94 z dne 13. 4. 1999 in 23/99 z dne 8. 4. 1999), ki izrecno določa, da je storilec kaznivega dejanja pranja denarja lahko tudi oseba, ki je storila predhodno kaznivo dejanje oziroma bila pri tem udeležena (tako imenovana dvojna kaznivost storilca in udeleženca predhodnih kaznivih dejanj tudi za pranje denarja).

14Obsojenec v zahtevi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 41. člena KZ z navedbami, da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin. To je po navedbah vložnika nekoliko upoštevalo višje sodišče, ki je enotno kazen zmanjšalo na osem let in šest mesecev zapora, vendar pri tem ni upoštevalo trajanja kazenskega postopka, ki je nanj že vplival. Tudi izrečena denarna kazen je previsoka, sodišče ni uporabilo meril povprečne mesečne neto plače in dohodkov, kot določa drugi odstavek 38. člena KZ; izvršitev denarne kazni pa je že zastarala.

15Te obsojenčeve navedbe je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP (ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu) in ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, ker je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tako posamični kazni kot enotno kazen izreklo v mejah z zakonom predpisanih kazni za kaznivi dejanji po drugem odstavku 234. a člena KZ in po 252. členu KZ, denarno kazen pa v določenem znesku skladno z določbo tretjega odstavka 38. člena KZ. Z navedbami, da sodišče pri izreku kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, obsojenec po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ne pa kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodba, s katero je bila obsojencu izrečena denarna kazen kot stranska kazen, je postala pravnomočna 13. 2. 2008 ter so glede na določbo prvega odstavka 114. člena KZ neutemeljene navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izvršitev denarne kazni kot stranske kazni (ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti dne 25. 9. 2008) že zastarala.

16Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da so glede kaznivega dejanja pranja denarja (opisanega pod točko A/IV izreka sodbe sodišča prve stopnje) podane okoliščine iz prvega odstavka 536. člena ZKP, ki izključujejo kazenski pregon, ker v sklepu o izročitvi z dne 29. 7. 2003 ni bila navedena pravilna pravna kvalifikacija za kaznivo dejanje pranja denarja. Navaja, da je nezakonit sklep Okrožnega sodišča v Karlovcu Kv 50/04 z dne 12. 5. 2004 z vsebino, da je dovoljeno soglasje za kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ, ker obsojenec sklepa ni prejel, ni imel več zagovornika po uradni dolžnosti, ker je že bil izročen in tako ni imel možnosti pritožiti se zoper navedeni sklep.

17Po določbi prvega odstavka 536. člena ZKP se sme zahtevana oseba, ki se izroči, kazensko preganjati oziroma kazen zoper njo izvršiti samo za kaznivo dejanje, za katero je izročena. Po določbi prvega odstavka 14. člena Evropske konvencije o izročitvi se proti izročeni osebi ne sme uvesti postopek ali jo obsoditi ali pripreti, da bi izvršili obsodbo ali priporni nalog, za katero drugo kaznivo dejanje, storjeno pred njeno izvršitvijo, in ne za tisto, zaradi katerega je bila izročena (načelo specialnosti), razen, če pogodbenica, ki jo je izročila, privoli. Enako določa tudi pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi (člen 21 in 22 pogodbe).

18Obsojenec je bil izročen Republiki Sloveniji dne 29. 8. 2003 na podlagi sklepa Ministrstva za pravosodje, upravo in lokalno samoupravo Republike Hrvaške z dne 29. 7. 2003 (in popravkom sklepa z dne 28. 8. 2003, ki pa se nanaša samo na soobsojenko), s katerim je ta organ dovolil izročitev obsojenca Republiki Sloveniji zaradi kazenskega pregona za kazniva dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234. a člena KZ, zatajitve po 215. členu KZ in pranja denarja po 252. členu KZ. Ker pa iz izreka sklepa Ministrstva za pravosodje, upravo in lokalno samoupravo Republike Hrvaške izhaja, da se dovoli izročitev obsojenca pristojnim organom Republike Slovenije zaradi kazenskega pregona za kazniva dejanja na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kopru o preiskavi z dne 6. 8. 2001 in sklepa o razširitvi preiskave z dne 27. 2. 2003 (ki vsebuje očitek obsojencu storitve kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ), so neutemeljene navedbe obsojenca, da Republika Hrvaška ni dovolila postopka za kaznivo dejanje po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ. Z (dodatnim) sklepom Županijskega sodišča v Karlovcu Kv 50/2004 z dne 12. 5. 2004 (ki je bil, kot to izhaja iz podatkov spisa, vročen obsojenčevemu zagovorniku po uradni dolžnosti v Republiki Hrvaški, odvetniku M. R. iz K.) in ki je postal pravnomočen dne 25. 5. 2004, je Republika Hrvaška v skladu z načelom specialnosti iz konvencije in meddržavne pogodbe o izročitvi naknadno (po vložitvi obtožnice dne 28. 10. 2003, vendar pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje dne 27. 5. 2005) privolila v kazenski pregon zoper obsojenca tudi za kazniva dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ in po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ, za katera pa je bil obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe oziroma je bila obtožba iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP zavrnjena.

19Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 5. točko 39. člena ZKP z navedbo, da je na glavni obravnavi sodeloval kot predsednik senata sodnik M. G., ki je postal „okužen z zadevo, ko je obtoženemu P. K. podaljšal pripor s sklepom Ks 566/2003 z dne 10. 10. 2003 pred vložitvijo obtožnice in se seznanil z dokazi s spisu Kpr 180/01 in Kpr 32/03“. Navedbe v zahtevi, da si je sodnik tako že ustvaril mnenje o kaznivem dejanju in krivdi obsojenca, kar je kasneje vplivalo na izdajo nezakonite sodbe, kar se kaže v procesnih napakah sodnika, ki obsojencu ni dovolil pravičnega sojenja, pa je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP.

20Po določbi 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča nepristransko sodišče. To načelo se uresničuje skozi določbo 39. člena ZKP o izločitvi sodnikov. Po določbi 5. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali zahtevo za varstvo zakonitosti; po določbi 6. točke istega člena pa mora biti izločen sodnik, pri katerem so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Po določbi prvega odstavka 41. člena ZKP mora obtoženec zahtevati izločitev sodnika, brž ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, če je za izločitveni razlog izvedel šele v teku glavne obravnave. Sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne, izdan po vložitvi obtožbe, se lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo (četrti odstavek 42. člena ZKP).

21Obsojenec je na glavni obravnavi 20. 4. 2005 zahteval izločitev predsednika senata iz razlogov po 4. a in 5. točki 39. člena ZKP z navedbo, da so v spisu „dokumenti, ki ne morejo biti v spisu: policijski uradni zaznamki prič, spis Okrožnega sodišča na Jesenicah in sodba, kjer je kazen že izbrisana, in je tako predsednik senata porotnike seznanil o podatkih, kateri bodo pristransko vplivali proti obtožencu pri sojenju“ in ker „je sodnik podaljšal pripor v preiskavi s sklepom Ks 566/2003 z dne 10. 10. 2003“. S sklepom Su 220100/05 z dne 20. 4. 2005, ki je bil obsojencu vročen istega dne, je predsednik Okrožnega sodišča v Kopru obsojenčevo zahtevo za izločitev sodnikov zavrnil ob presoji, da seznanitev sodnika in sodnikov porotnikov s sodbo, končnimi odredbami in sklepom o izbrisu sodbe v spisu Okrajnega sodišča na Jesenicah K 85/93 oziroma možnost seznaniti se z vsebino celotnega spisa, ki jo je imel predsednik senata, ne predstavlja izločitvenega razloga po 4. a točki 39. člena ZKP oziroma 6. točki 39. člena ZKP, saj ne gre za dokaze, ki bi jih bilo potrebno po 83. členu ZKP izločiti iz spisa; v delu, kjer pa je bila zahtevana izločitev sodnika iz razloga 5. točke 39. člena ZKP, pa je glede na določbo drugega odstavka 41. člena in petega odstavka 42. člena ZKP za odločanje pristojen senat, ki postopa v zadevi. Na glavni obravnavi je senat obsojenčevo zahtevo za izločitev sodnikov iz razloga po 5. točki 39. člena ZKP zavrgel, ker je bila vložena po začetku glavne obravnave. Stranke so se pisnemu odpravku sklepa odpovedale. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne iz navedb v zahtevi ne iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obsojenec oziroma njegova zagovornica sklep o zavrnitvi oziroma zavrženju zahteve za izločitev sodnika, izpodbijala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

22Neutemeljeno obsojenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen, saj je bila njegova zahteva za izločitev sodnika iz razlogov po 4. a točki 39. člena ZKP zavrnjena s sklepom z dne 20. 4. 2005, ob tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilni ugotovitvi, da ne gre za nedovoljene dokaze (česar obsojenec tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zatrjeval). Neutemeljeno pa obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP, saj bi ta kršitev bila podana samo, če bi se ugotovilo, da je obstajal izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP in je bila pravočasno vložena zahteva za izločitev sodnika oziroma sodnikov porotnikov neutemeljeno zavrnjena. Obsojenec v zahtevi tega ne zatrjuje. Tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obsojenec izločitev predsednika senata oziroma sodnikov porotnikov iz tega razloga zahteval v roku iz drugega odstavka 42. člena ZKP. Tudi sicer pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlogi, s katerimi obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje v škodo obsojenca, niso utemeljeni.

23Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da sodišče ni popolno rešilo predmeta obtožbe in da ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Z vsebinsko enakimi navedbami obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem navaja, da v obtožnici, vloženi za kaznivo dejanje poslovne goljufije, niso bili navedeni oškodovanci M. Č., T. S. in drugi, da sodišče v opis dejanja ni vpisalo dejanske vložene investicije v znesku 492.610 DEM po strankah, navedenih v obtožbi, ampak je sledilo obtožbi in vpisalo znesek 525.000 DEM, razlika pa je nastala zaradi nepravilnega izračunavanja, nepoznavanja finančnih tokov, izračuna kredita, stroškov kredita, dejanskih vloženih sredstev v investicijo; da za nekatere oškodovance ni vpisano, da so dobili kredit ter da si na škodo nekaterih oškodovanec ni pridobil premoženjske koristi.

24Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda obtožnice Okrožnega državnega tožilca, vložene dne 28. 10. 2003 in kasneje večkrat spremenjene, ugotavlja, da so neutemeljene navedbe obsojenca, da ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ter da je bila obtožba prekoračena, saj so v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeni oškodovanci in višina denarnih pologov oškodovancev v obtožnici navedeni tako kot v opisu dejanja v sodbi sodišča prve stopnje ter soglaša s presojo sodišča druge stopnje, ki je enake obsojenčeve pritožbene navedbe obrazloženo kot neutemeljene zavrnilo. V ostalem pa so navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti glede zatrjevanih kršitev iz 7. in 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako nedoločne in nekonkretizirane, da jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP) oziroma v delu, kjer se glede višine denarnih pologov in oškodovancem nastale škode sklicuje na bančne izpiske in potrdila, pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

25Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje sodbo v nasprotju z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP sprejelo kot dokaz fotokopijo akta o lastništvu družbe C. Fotokopija ni verodostojen dokaz po določbi drugega odstavka 23. člena ZIZ, sodišče pa je na strani 35 sodbe, ko navaja, da je obtoženi edini lastnik družbe, ta dokaz uporabilo, s tem pa mu kršilo pravico do poštenega sojenja. Ker je sodišče sprejelo kot dokaz fotokopijo dokumenta, tako ni bilo ugotovljeno, kdo je dejanski lastnik družbe C., dokument ali akt o ustanovitvi družbe, ki ga navaja sodišče v izpodbijani sodbi, pa je ponarejen, podpis obsojenca pa prekopiran.

26Načelo proste presoje dokazov je izraženo v prvem odstavku 18. člena ZKP, ki določa, da pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Kljub načelu proste presoje dokazov pa nekaterih dokazov v kazenskem postopku ni dopustno uporabiti. Tako po določbi drugega odstavka istega člena sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati.

27Sodišče prve stopnje zagovoru obsojenca, da ni lastnik družbe C. ni sledilo, opirajoč se na listinsko dokumentacijo o družbi C., ustanovljene dne 10. 4. 1999 v ZDA: podatke podatkovne baze Autotrack, dokumentacije banke ... in ... o računih družbe C., odprtih pri teh bankah, med katerimi je tudi fotokopija akta o ustanovitvi družbe, iz katerega izhaja, da je edini lastnik družbe obsojenec ter dopisa Ministrstva za pravosodje z dne 26. 8. 2005 o ugotovitvah ameriških organov v zvezi s to družbo. Fotokopija listine, ki jo je sodišče v tem kazenskem postopku pridobilo od avstrijskih bank skupaj z dokumentacijo o odprtju in prometu na računih te družbe, je sodišče v izpodbijani sodbi presojalo v povezavi z drugimi dokazi po načelu proste presoje dokazov in ta listina ni dokaz, na katerega po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti. Kolikor pa obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s to listino navaja, da je ponarejena, pa s tem ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

28Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog njegove obrambe za zaslišanje priče S.P. in postavitev izvedenca finančne stroke. Enako kršitev je obramba obsojenca uveljavlja tudi v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo ob presoji, da s predlaganimi dokazi obramba sploh ni izkazala materialnopravne relevantnosti dokaza, to je, da bo s predlaganim dokazom mogoče dokazati določeno dejstvo. Po navedbah vložnika v zahtevi je bila S. P. priča poskusa ugrabitve vnukinje M. K. z namenom izsiljevanja obsojenca; J. S. in B. O. sta pričo prisilila, da gre v vrtec po vnukinjo, vendar je obsojenec to predvidel, ker je po poklicu policist in je poskus ugrabitve preprečil tako, da je obvestil svojega sina o nameri navedenih; šele s postavitvijo izvedenca pa bi sodišče lahko ugotovilo, kateri ček je original, ker pogodba med banko ... in družbo I. in originalni ček, dokazujejo poslovanje omenjenih čekov skupaj s finančnim zagovorom obsojenega in transakcijami med banko ..., družbo C. in družbo P. d. o. o.; uspele transakcije so razvidne tudi iz pologov kot kredit za družbo P. d. o. o. v letih 1998, 1999, katere je polagal obsojenec in v tem času še ni bilo poslovanja s strankami iz obtožbe.

29Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navaja, kdaj je on sam oziroma njegova obramba podala predlog za zaslišanje priče S. P. oziroma postavitev izvedenca finančne stroke in katera odločilna dejstva je z izvedbo teh dokazov želela dokazati. Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v spis ugotavlja, da je predlog za zaslišanje priče S. P. (matere soobsojene H. S.) na glavni obravnavi 20. 5. 2004 podal zagovornik soobsojenke, na glavni obravnavi dne 18. 1. 2005 pa tudi obsojenec z navedbo, da se priča zasliši „glede verodostojnosti mojega zagovora o nevarnosti ugrabitve mojih vnukov“. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe (sodba sodišča prve stopnje, stran 20-21, sodba sodišča druge stopnje, stran 12) izhaja, da se je sodišče obrazloženo opredelilo do dokaznega predloga obrambe za zaslišanje te priče in tudi do dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi ocenil možnost izvedbe takšnih poslov, kot jih je v zagovoru navajal obsojenec, in jih zavrnilo. S tem, ko sta se sodišči prve in druge stopnje stopnje obrazloženo opredelili do dokaznih predlogov za zaslišanje priče in postavitev izvedenca, je sodišče zadostilo ustavnosodni presoji in po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčeve pravice do izvedbe dokazov v njegovo korist ni prekršilo. Pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da iz obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izhaja, kako naj bi ta kršitev (zavrnitev navedenih dokaznih predlogov) vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 420. člena ZKP). V konkretnem primeru sodišče tudi ni zavrnilo dokaza za zaslišanje za obsojenca obremenilnih prič in tega obsojenec tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje, zato ne gre za situacijo primerljivo s situacijama v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Lüdi v. Švici in zadevi Kostovski v. Nizozemski, kateri obsojenec navaja v zahtevi.

30Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče določilo „sodne stroške nepravilno in v nasprotju z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP“, da sodišče ni pravilno ugotovilo, ali je obsojenec sposoben plačati stroške postopka, saj je bil dve leti pred prijetjem brez zaposlitve, sodišču je dostavil potrdilo o višini katastrskega dohodka in odločbo o dodelitvi denarne socialne pomoči. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP obsojencu v plačilo naložilo stroške obsodilnega dela kazenskega postopka ter svojo odločitev obrazložilo s premoženjskimi razmerami obsojenca (sodba K 246/2003, stran 47), tem razlogom pa je ob presoji obsojenčevih pritožbenih navedb in potrdila o višini katastrskega dohodka za leto 2004 in odločbi o dodelitvi socialne pomoči v polovičnem znesku pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (sodba Kp 77/2006, stran 17), zato navedbam obsojenca o nepravilni odločitvi o stroških postopka ne more pritrditi.

31Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

32Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, ker bi bilo lahko s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenca, ki je na prestajanju dolge zaporne kazni.