245. člen KZ

Kaznivo dejanje poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja do 1. 11. 2008, je bilo namreč mogoče storiti zgolj pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki pa je obdolženka glede na svojo pogodbo o zaposlitvi in pooblastilih, ki jih je imela, ni izvajala. Po pojasnjenem, torej zaradi ugotovljene kršitve iz 4. točke 372. člena ZKP, je pritožbeno sodišče samo poseglo v opis kaznivega dejanja, iz katerega je izpustilo izvršitvena ravnanja, datirana od 21. 6. 2007 do 1. 11. 2008, ko je v veljavo stopil KZ-1.

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženčev predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Ali je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in s tem povrnitvi pravdnih stroškov, materialnopravno pravilna, ni stvar pritožbe zoper popravni sklep, temveč obravnavanja pritožbe zoper sodbo. Za zastaranje terjatev iz prevozne pogodbe velja posebna zakonska ureditev, in sicer v konkretnem primeru ZPPCP. Za terjatve iz naslova poostrene odgovornosti prevoznika (za izgubo blaga), je določen enoletni zastaralni rok, ki začne teči, ko je stvar izgubljena. V primeru, da je škodno dejanje hkrati tudi kaznivo dejanje, je treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku. Odškodninski zahtevek ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode.

Trditveno breme obrambe, kadar predlaga po zaslišanju izvedenca postavitev novega, drugega izvedenca, je težje kot v primeru, ko se izvedenca predlaga prvič. Okoliščina, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, v zvezi s katerim stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, ne predstavlja kršitev pravic obrambe.

Tožnica je po zaključku obratovalnega časa pošte z osebnega računa stranke knjižila dvig gotovine in ga nato stornirala, ponaredila podpis stranke na nalogu za dvig, opravila dvig gotovine in si jo je prisvojila. Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker očitani kršitvi predstavljata hudi kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeni naklepoma ali iz hude malomarnosti, ki imata hkrati znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu KZ in kaznivega dejanja poneverbe po 3. in 1. odstavku 245. člena KZ (1. in 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) in onemogočata nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Da bi bilo obdolženki mogoče očitati, da si je protipravno prilastila denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njenim delom v javnem zavodu pri opravljanju gospodarske dejavnosti, bi moralo biti iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi razvidno, da je šlo za sredstva, pridobljena iz gospodarske dejavnosti oziroma za sredstva, ki so bila namenjena za gospodarsko dejavnost, ne pa da so bila sredstva, ki jih je pridobila, iz kakšnih drugih virov (financiranje iz javnih sredstev).

Direktor tožene stranke, ki je bil pooblaščen za podajo odpovedi, se je seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, šele ko so bile prve ustne izjave oz. nepravilnosti iz anonimne prijave preverjene s pregledom dokumentacije. Postopek pred odpovedjo ni strogo formalni postopek, tako da pravica tožnika do obrambe ni bila kršena, četudi pred odpovedjo pri toženi stranki ni dobil na vpogled originalnih dokumentov oz. listin v zvezi z očitanimi kršitvami.

Dejstvo rehabilitacije stečajnega dolžnika za kazniva dejanja zoper premoženje in gospodarstvo, kar dejansko pomeni izbris obsodbe iz kazenske evidence, sodišče v stečajnem postopku ne more in ne sme ugotavljati drugače kot s pribavo podatkov iz kazenske evidence. Ker izbris obsodbe iz kazenske evidence v pravnem pogledu pomeni, da se obsojenec šteje za neobsojenega oziroma za nekaznovanega, gre torej za vprašanje osebnega statusa z učinki erga omnes, zato mora biti to vprašanje rešeno v posebnem postopku, predpisanem v ZKP. Tega vprašanja kot predhodnega zato ni mogoče rešiti v stečajnem postopku in pritožbena trditev o napačnem stanju v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje, ker bi morala biti sodba že izbrisana, ni upoštevna.

Tožena stranka je tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnica na račune, ki se štejejo kot poslovna listina, vpisala številke, čeprav so bili računi s to številko že izdani, denar, ki ji je bil zaupan pri njenem delu obračunskega referenta, pa si je protipravno prilastila. S tem protipravnim ravnanjem, ki ima vse znake kaznivih dejanj poneverbe in ponarejanja poslovnih listin, je kršila obveznosti iz delovnega razmerja.

Za pravilno uporabo milejšega zakona ne zadošča, da je dejanje pravno opredeljeno po novem milejšem zakonu, temveč mora biti tudi rezultat uporabe milejšega zakona za storilca ugodnejši.

Tožena stranka je tožnikom v izrednih odpovedih pogodbe o zaposlitvi očitala protipravno prilastitev denarja, ki jim je bil zaupan v zvezi z delom natakarjev pri opravljanju strežbe oziroma v zvezi z delom vodje gostinstva, ter uničevanje in ponarejanje računov. Rok za podajo odpovedi je začel teči, ko se je predsednik uprave tožene stranke seznanil s poročilom o ravnanju tožnikov, to je o ugotovitvah pri izvajanju kontrole blagajne. Ker je odpovedi tožena stranka podala v nadaljnjih petnajstih dneh in ker je v sodnem postopku dokazala utemeljen razlog za odpovedi, so izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonite.

Tožena stranka je tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, ker je iz trezorja družbe samovoljno vzel določen znesek denarja, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti družbe, ter si je navedeni znesek protipravno prilastil. Opisano ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe. Za tako presojo je nebistveno, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, saj je bistveno le, da ima opisano ravnanje vse znake kaznivega dejanja, to pa ugotavlja delovno sodišče v individualnem delovnem sporu.

Z neupravičenim odvzemom denarja iz blagajne, torej z odvzemom denarja, ki je bil tožniku zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti tožene stranke, je tožnik kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, njegovo ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR. Ker tožnik ni spoštoval navodil tožene stranke, je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je tožnica izvršila znake kaznivega dejanja poneverbe (s tem, ko je dvema gostoma izdala isti račun z namenom, da si eno plačilo prisvoji), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zato, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla pravilne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja (saj je obveznost delodajalca pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi le to, da ugotovi, da ima kršitev delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja).

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja poneverbe, ki se kaže v prilastitvi zaupanih stvari, je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe konkretizirano z opravljenimi lažnimi transakcijami. Ni potrebno, da bi opis vseboval navedbe o posameznih transakcijah, ampak zadošča, da so ta dejstva navedena in obrazložena v razlogih sodbe.

Pritrditi je potrebno pritožbenim navedbam obdolženkine zagovornice, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta v obravnavani zadevi, v nasprotju z določbami in temeljnimi načeli ZKP eno kaznivo dejanje preganjala dva tožilca, obdolženki pa je bila za eno samo (ne-nadaljevano) kaznivo dejanje, ki ji je bilo sprva očitano po obtožbi državnega tožilstva izrečene obsodilna, oprostilna in zavrnilna sodba.

Privilegij zoper samoobtožbo varuje obdolženca pred nepravičnim postopkom in ima torej procesno praven pomen, ne izključuje pa obstoja kaznivega dejanja ali odgovornosti zanj (ali hujše kvalificirane oblike kaznivega dejanja), čeprav je bilo storjeno z ravnanjem in z namenom, da se prikrije drugo kaznivo dejanje.

Pri presoji razumljivosti izreka sodbe ni odločilna količina natančnosti označbe kaznivega dejanja, temveč jasnost in razumljivost dejstev ter okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja.

Pridobitev koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe iz prvega odstavka 245. člena KZ in za razliko od vrednosti poneverjenih stvari ni okoliščina, od katere bi bila odvisna odmera kazni.

Kadar je v pravnomočni obsodilni sodbi v izreku ugotovljeno, da si je obdolženka protipravno prilastila 8.427.474,62 SIT od dnevnih gotovinskih izkupičkov prodajalne, ki so ji bili zaupani v zvezi z njenim delom, pri čemer ji je šlo za to, da si pridobi tako premoženjsko korist, in je bila obsojena zaradi kaznivega dejanja po členu 245/II in I KZ, je pravdno sodišče vezano na ta ugotovljeni znesek tudi v pravdi zaradi povrnitve škode v takšni višini, ker temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že pravnomočno odločeno v kazenskem postopku in ker v danem primeru višina ugotovljenega zneska pomeni konstitutivni element kaznivega dejanja, to je obstoja pridobitve velike premoženjske koristi.