252. člen KZ

Res je, da gre pri procesu odpiranja rudnika za "pripravljalna dejanja" za sledeče opravljanje gospodarske dejavnosti stricto sensu, istočasno pa gre pri tem ravno za spremljajočo oziroma podporno dejavnost, ki konstruira izvajanje gospodarske dejavnosti kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja tudi po praksi precedenčnega sodišča. Nedvomno je družba v postopkih nabavljanja opreme za rudnik že poslovala, obtoženec pa je bil s sredstvi družbe razpolagal prav pri tovrstnem poslovanju ter v evidentni vsebinski povezavi z načrtovanim izkoriščanjem rudnika oziroma (odplačnim) izkopavanjem cinka in svinca (kot registrirane dejavnosti družbe G., d. o. o.) po zagonu proizvodnje. Protipravnost izrabe položaja kot ene od oblik storilčevega ravnanja po 244. členu KZ je prav v opravljanju dejanj, za katere je pooblaščen, v neskladju z njihovim namenom oziroma v neskladju z interesi družbe, s čimer se odrazi storilčev napad na notranjo (zlasti premoženjsko) varnost gospodarskega subjekta in napad na premoženjski interes družbe kot kazenskopravno varovano dobrino. V taki situaciji ni treba, da je izraba položaja (dodatno) konkretizirana še z navedbo pooblastil obtoženca (kot

V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovneg

Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dat

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo. Takšen položaj pa nastane že pred uvedbo insolvenčnega postopka, preden upravljanje družbe prevzame stečajni upravitelj. Do nezmožnosti plačila pride že pred uvedbo stečajnega postopka in takrat so z spravljanjem določenih upnikov v ugodnejši položaj tudi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Insolvenčni postopek in izbris družbe iz registra ni zakonski pogoj za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Nezmožnost plačila in posledično velika premoženjska škoda se lahko izkaže še preden podjetje preneha obstajati. To se ugotovi s pomočjo izvedenca finančno - ekonomske stroke, ki oceni, ali je podjetje zmožno poplačati terjatve, ki jih imajo upniki in do kolikšne višine. V stečajnem postopku pa se oškodovanje drugih upnikov pokaže v delnem poplačilu ali sploh v izostanku poplačila. Višina škode vseh upnikov, ki nastane zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno oziroma drugi upniki ne bi bili neupravičeno privilegirani, in dejanskim poplačil

Utemeljen sum, ki zadeva standard verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti, izhaja torej iz pravnomočne obtožnice, medtem ko v spisu ni podatkov o morebitnih novih okoliščinah, ki bi lahko spremenile zaključek o obstoju utemeljenega suma.

Pri izvršitvi kaznivega dejanja pranja denarja, denar ne more biti storilčeva last, ker je bil pridobljen s kaznivim dejanjem. Zakon zato določa obvezen odvzem tega denarja. Pojmovno pa je potrebno denar, s katerim je bilo pranje izvršeno, obravnavati kot predmet kaznivega dejanja. O (ne)vrnitvi zaseženega denarja, kot predmeta kaznivega dejanja, se bo odločalo po tem, ko se bo v dokaznem postopku ugotovilo ali je bil zaseženi denar pridobljen pri izvrševanju kaznivega dejanja pranja denarja. Če se bo ugotovilo, da je bil ta denar pridobljen s tem kaznivim dejanjem, bo sledil (obvezen) varnostni ukrep, in sicer (obvezen) odvzem zasežene gotovine po šestem odstavku 252. člena KZ, v nasprotnem primeru pa bo denar vrnjen obtožencu. Do takrat pa je potrebno zaseženo gotovino obravnavati kot zasežen predmet, ki se hrani pri sodišču po 220. členu ZKP.

Za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ je predpisana kazen zapora do osmih let in denarna kazen. Navedeni kazni sta torej predpisani kumulativno. Res se sicer denarna kazen lahko izreče kot glavna in kot stranska kazen, vendar se denarna kazen, ko je izrečena poleg zaporne, lahko izreče le kot stranska kazen (kot glavna kazen pa se v takem primeru izreče zaporna kazen); in to tudi takrat, kadar sta zaporna in denarna kazen v kazenskem zakoniku predpisani kumulativno.

Razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem je v tem, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje določen cilj (veliko premoženjsko korist), ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt večih posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin. V kolikor je izkazano, da je kraj storitve kaznivega dejanja po 252. členu KZ v tujini mora sodišče upoštevati določila 122. člena in 124. člena KZ. V kolikor se v obtožnici zatrjuje, da sta obtoženca nudila pomoč storilcema nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v dogovoru s storilcema, mora državni tožilec dokazati bistvene elemente dogovora za vsakega obtoženca, saj je le tako mogoče ugotoviti vloge in kazensko odgovornost vsakega obtoženca. Enovito dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega d

Postopek za odvzem premoženja ni dejanje kazenskega pregona, temveč gre za poseben ukrep sui generis, ki ima procesno pravni značaj, za katerega je v obravnavani zadevi značilno, da ne razpolagamo s pravnomočno sodbo, s katero bi bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-94), kljub temu pa je na podlagi listinskih dokazov ter upoštevaje zagovor obdolženca očitno, da denar izvira iz predhodnih kaznivih dejanj, za katere je bil obdolženec pravnomočno obsojen v Republiki Franciji. Čeprav zakon roka v drugem odstavku 498.a člena ZKP izrecno ne določa, je državni tožilec pri vložitvi predloga kljub temu omejen in vezan s pogoji, ki jih določa 1. točka prvega odstavka 498.a člena ZKP in drugi odstavek 498.a člena ZKP ter z drugimi procesnimi odločitvami, zato ne gre za pravno praznino oziroma primer, kot to poskuša prepričati pritožba, da bi lahko državni tožilec kadarkoli podal predlog po 498.a členu ZKP. V konkretnem primeru je za ugotavljanje obstoja pogojev iz 1. prvega odstavka 498.a člena ZKP bil odločilen pravnomočno končan kazenski postopek zoper obdolženca v Republiki Franciji ter izvedba p

Pri kaznivem dejanju pranja denarja je sicer možno, da se predhodna kriminalna aktivnost in samo pranje denarja časovno prekrivata in prepletata. V primeru, ko se predhodno kaznivo dejanje izvršuje skozi daljše časovno obdobje, bi bilo nevzdržno, da je pranje denarja lahko izvršeno šele tedaj, ko je dokončano zadnje kaznivo dejanje iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja ali kolektivnega kaznivega dejanja. Vendar mora tudi tako sprotno pranje denarja, ki izhaja iz dlje trajajoče kriminalne aktivnosti, izhajati iz konkretnega opisa kaznivega dejanja. Predmetni opis, ki predhodno kriminalno dejavnost določno zameji, take razlage ne omogoča.

Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije v 10. členu točke 5e izrecno določa, da lahko oseba, ki je zaslišana preko videokonference, uveljavlja pravico do odklonitve pričanja, ki jo ima po pravu zaprošene države ali države prosilke. Ker sta se tuji priči na zaslišanju prek videokonference sklicevali na določbe Luksemburške zakonodaje o varovanju poklicne tajnosti odvetnika in odklonili pričanje, je bilo treba iz sodnega spisa izločiti zapisnika o njunem zaslišanju pred pristojnimi pravosodnimi organi Luksemburga v okviru medsebojne pravne pomoči, ker sta bila takrat zaslišana, ne da bi bila predhodno poučena, da sta kot odvetnika dolžnosti pričanja oproščena.

Dejstvo, da sodba II K 9437/2009 z dne 19. 5. 2014 v času obsodbe obsojenca za kaznivo dejanje pranja denarja še ni postala pravnomočna, na obstoj kaznivega dejanja pranja denarja ne vpliva, saj za obsodbo zadostuje obstoj objektivnih dejstev izvršitve predikatnega kaznivega dejanja, ki so v izpodbijani sodbi natančno opisana.

Okoliščina, da se obsojeni nahaja na prestajanju zaporne kazni po pravnomočni sodbi, ni razlog za prekinitev postopka v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, kot to navaja pritožba, saj je predhodno kaznivo dejanje bilo ugotovljeno po objektivnem kriteriju in se zoper njega še vodi odprt kazenski postopek, pri čemer zagovorniki v pritožbi neutemeljeno in brez vsakršne podlage kalkulirajo, kakšen bo njegov izid in na ta izid vežejo v pritožbi navajane posledice.

Dilema, ali gre pri kaznivih dejanjih, ki se obravnavata v dveh različnih kazenskih postopkih, za v tolikšni meri časovno, krajevno in tudi izvedbeno povezana življenjska primera, da bi bilo njuno obravnavanje v dveh procesih z vidika pravice do poštenega sojenja ter vsebinsko pravilne odločbe nesprejemljivo, vznikne šele po obstoju pravnomočne obsodilne sodbe glede nadaljevanega kaznivega dejanja. Šele takrat je torej mogoče presoditi, ali še eno sojenje o (morebiti) isti stvari in vnovična meritorna kazenska odločba nasprotujeta načeloma res iudicata ter ne bis in idem. To še posebej velja za fazo postopka, ko sodišče druge stopnje presoja „le“ obstoj zakonskih pogojev za začasno zavarovanje.

Poskus kaznivega dejanja pranja denarja je izenačen z dokončnim kaznivim dejanjem. Obsojenec je z goljufijo nezakonito pridobljen denar razdelil na manjše zneske in jih v zelo kratkem časovnem obdobju nakazoval med računi različnih bank, na koncu pa je denar končal na njegovem transakcijskem računu in na transakcijskem računu gospodarske družbe, v kateri je bil prokurist.

V izreku izpodbijane sodbe je kot čas storitve navedeno časovno obdobje med 3. 8. 1999 ter 31. 12. 2000. Upoštevajoč 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ in šesti odstavek 112. člena KZ ter dejstvo, da od storitve očitanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ (ki je bilo kazenskopravno procesuirano v juniju 2007 z izdajo sklepa o preiskav) do odločanja v pritožbenem postopku še ni poteklo obdobje dvajsetih let (šesti odstavek 112. člena KZ), sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje. Zmotno je stališče pritožnika, da je vprašanje zastaranja "vezano" na čas storitve predhodnega kaznivega dejanja. Glede na pritožbeno grajo, da izvršitveno ravnanje pranja denarja, to je dejanje prikrivanja izvora, ni opisano, sodišče druge stopnje izpostavlja, da sta v izreku izpodbijane sodbe opisani dve tipični operaciji pranja denarja. In sicer gre za pošiljanje denarja preko plačilnega sistema W., ki je v tovrstnih kriminalnih dejavnostih pogosto uporabljen za prenos umazanega denarja in nakazovanja v manjših zneskih z namenom prikrivanja transakcij, ter za prenašanje denarja čez državno mej

Pravdno sodišče je vezano na tista dejstva, ki so tvorila podlago za presojo kazenskemu sodišču o obstoju kaznivega dejanja in obsojenčevi kazenski odgovornosti. Brez predhodnega (t. i. predikatnega) kaznivega dejanja, opisanega v izreku kazenske sodbe (kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem), ne bi bilo kaznivega dejanja pranja denarja iz prvega odstavka 252. člena KZ. Toženec je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pranje denarja po petem in prvem odstavku 252. člena KZ, zato je pravdno sodišče vezano na obsodilno sodbo.

Ravnanje obtoženca, usmerjeno v prenakazovanje in drobljenje zneska 65.500,00 EUR na več transakcijskih računov družbe, pri različnih bankah, ter pridobivanje oziroma ustvarjanje dokumentacije kot podlage za izkazovanje upravičenih posamičnih nakazil posamičnim prejemnikom, ubiranje nepotrebnih in posrednih poti nakazil do končnega porabnika, zanesljivo pomeni uresničevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja.

Očitek obsojenemu B. B., da je soobsojenca „pripravil“ k določenim, v izreku sodbe sicer konkretno opisanim ravnanjem, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde naj bi B. B. izvršil napeljevanje soobsojenca. Napeljevanje je samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanja napeljevanega. Glede kaznivega dejanja pranja denarja ni mogoče samodejno sklepati, zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev obsojenčevega razpolaganja z nakazanim mu denarjem, da je pri obsojencu obstajal tudi namen, da bi se na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora).

Kaznivo dejanje velike tatvine je bilo dokončano s trenutkom, ko so bili z uspešnim vdorom v bančno aplikacijo NLB iz TRR oškodovanca nakazani zneski na račun obsojenca in njegove matere. S tem trenutkom so namreč neznani storilci s tem negotovinskim denarjem že razpolagali in njihovo ravnanje, ko so tako pridobljene zneske prilaščenega denarja nakazali na omenjena računa obsojenca in njegove matere, je bilo že ravnanje v okviru zakrivanja izvora tega denarja.