217. člen KZ

V pravdnem oziroma smiselno v izvršilnem postopku je sodišče na prej izdano pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano. Dolžnica je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije, s čimer je upnikoma povzročila veliko premoženjsko škodo. Gre za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče storiti le z naklepom. Oboje navedeno pa pomeni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, to je, da je dolžnica upnikoma namerno povzročila škodo.

Dokazni standard za preizkus obtožbe je namreč postavljen višje, med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo. Obstoj navedenega dokaznega standarda izvenrazpravni senat presoja na podlagi v preiskavi zbranega gradiva. Ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi. Vendar pa je treba poudariti, da se na glavni obravnavi zaradi potrebe odločanja o sami obtožbi ugotavlja obstoj vsakega posameznega pravno odločilnega dejstva s stopnjo gotovosti, medtem ko se v predmetnem stadiju kazenskega postopka presoja (le) obstoj suma izvršitve kaznivega dejanja, ki ga je treba ugotoviti s prej opredeljeno stopnjo verjetnosti. To sicer predstavlja nekoliko manj rigorozno presojo, kar pa nikakor ne odvezuje izvenrazpravnega senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.

Med izvršenimi kaznivimi dejanji in kasneje odkritim in obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega teče kazenski postopek v Republiki Sloveniji, poleg zunanje krajevne (vsa storjena v Republiki Avstriji) in časovne povezanosti (konec leta 2006), obstaja tudi taka notranja povezava (isti modus operandi – z zavajanje glede svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo zapeljal oškodovance k posojilu, zato je dejanja šteti za del obtoženčeve enotne in kontinuirane kriminalne dejavnosti), da protipravnosti dejanja in krivde obtoženca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, in bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Sodišče druge stopnje je presodilo, da obravnavana zadeva dovoljuje uporabo izjeme, ki jo kot možno dovoljuje VS RS v sodbi I Ips 36893/2010-423. Pritrditi je zato drugo pritožniku, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem (kršitev 3. točke 372. člena ZKP), saj se je obtožencu sodilo dvakrat na podlagi pretežno enakih dejstev, in sicer v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveni

Za ugotavljanje teka zastaranja kaznivega dejanja je bistveno, kdaj je bilo dokončano obtoženkino izvršitveno dejanje, ne pa kdaj je bilo dokončano samo kaznivo dejanje v smislu nastanka premoženjske škode kot prepovedane posledice kaznivega dejanja goljufije.

Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa. Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznive

Le tisto ravnanje, ki objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko pomeni pomoč h kaznivemu dejanju. Obtožni predlog, ki zoper obdolženca ne vsebuje konkretizacije kaznivega dejanja in bi ga moralo sodišče zavreči, ne povzroči pretrganja zastaranja.

Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je potrebno glede na določilo 7. člena KZ-1, uporabiti Kazenski zakon (KZ), ki v 9. členu opredeljuje čas storitve kaznivega dejanja. Iz izreka opisa kaznivega dejanja očitanega osumljencema pa izhaja, da naj bi delovala 27.10.2004, ko naj bi, s prikrivanjem dejanskih okoliščin, spravila v zmoto sodno osebje izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Kočevju, torej je s tem dnem, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pričel teči zastaralni rok, pri čemer je "spravljanje v zmoto" znak kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ. Glede na to, da je kazenskopravna teorija za čas storitve kaznivega dejanja sprejela t.i. delovnostno teorijo so neupoštevne pritožbene navedbe, da je škoda nastala s prodajo nepremičnine dne 31.3.2011 in zato šele od tedaj dalje teče zastaralni rok. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, saj v izreku navedena premoženjska škoda predstavlja tržno vrednost nepremičnine po cenitvi sodnega cenilca z dne 5. 12. 2006 kot veliko premoženjsko škodo, zato je pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena

Krajevno pristojno je sodišče, na območju katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, če pa je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območju raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, pa je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. Obtožencema se očita kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, storjenim na škodo družbe B. d.o.o. (sedaj C. d.o.o.) iz Ljubljane. Glede na zagroženo kazen za obravnavano kaznivo dejanje je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, upoštevaje kraj storitve kaznivega dejanja (Ljubljana) pa je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je v tej kazenski zadevi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče. Obtoženčeva zagovornica je pri sodišču prve stopnje sicer predlagala združitev tega kazenskega postopka s kazenskim postopkom, ki je zoper obtoženega A. A. tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 68322/2010, vendar je sodišče njen predlog s

Kot je razvidno iz izreka sodbe, je obsojenka od oškodovanke pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (kot enim od dveh možnih izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 217. člena KZ). Ta zakonski znak pa je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je obsojenka lažnivo prikazovala, da bo oškodovanki ves denar vrnila, ko dobi kredit, in jo s tem preslepila, da ji je nakazala znesek 930 EUR, tega denarja pa ji od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji ga tudi vse do danes ni vrnila. Goljufiv obogatitveni namen obsojenke, torej njen namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, je v izreku konkretiziran z navedbo, da oškodovanki že od vsega začetka tega denarja ni imela namena vrniti in ga vse do danes ni vrnila. Goljufivi obogatitveni namen je res samostojni znak kaznivega dejanja, ki pa pomeni obliko krivde. Pri namenu pa gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni navzven razvidno. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Obstoj goljufivega namena je glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja v obrazložitvi utemeljen z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenka kasneje pridobila

Dovoljenost dokaza iz druge zadeve. Sodba iz druge zadeve kot listinski dokaz.

Če se po storitvi kaznivega dejanja kazenski zakon spremeni, se kasnejši zakon uporabi kot milejši le v primeru, če velja takšna presoja za zakon v celoti, to je za njegov splošni in posebni del.

Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe

Med ostalimi predpisanimi sestavinami morajo biti v zahtevi za preiskavo navedene okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, saj je moč v skladu z določbo prvega odstavka 167. člena ZKP preiskavo zoper določeno osebo začeti le ob predpostavki tega zahtevanega dokaznega standarda. Utemeljenost suma se mora nanašati na kaznivo dejanje z vsemi njegovimi elementi, vključno s krivdo.

Goljufivi namen pri kaznivem dejanju goljufije po 217. členu KZ je bodisi obogatitveni bodisi oškodovalni, pri čemer je obogatitveni goljufivi namen, torej namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, podan, kadar oseba, ki zasleduje določeno premoženjsko korist, za povečanje lastnega ali tujega premoženja nima pravne podlage in se tega tudi zaveda. Strokovno mnenje, ki je bilo pred začetkom kazenskega postopka izdelano za eno izmed strank kazenskega postopka, ni izvedenstvo po ZKP, četudi ga je pripravil sodni izvedenec. Vendar pa to ne pomeni, da strokovno mnenje v takem primeru predstavlja nedovoljen dokaz, ki bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti in nanj ne bi smelo opreti sodne odločbe. Obstoj okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, pomeni izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki se na podlagi prvega odstavka 44. člena ZKP smiselno uporablja tudi za izvedence.

Obdolženca, ki odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, oziroma je bil njegov prispevek že v času skupnega načrtovanja potreben za uspešno izvedbo skupnega načrta, je šteti za storilca. Če gre v ravnanju obdolženca prepoznati tolikšno homogenost ravnanja, da delitev na posamezna kazniva dejanja v okviru posamičnih plačilnih nalogov ne ustreza dejanski življenjski situaciji, gre za enovito kaznivo dejanje goljufije. S tem trenutkom, ko se je premoženje oškodovane družbe zmanjšalo in s svojimi denarnimi sredstvi ni mogla več razpolagati, nastane premoženjska škoda. Besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne dopušča uveljavljanja nasprotja med izrekom sodbe in listinami spisa. Komu se premoženjska korist v določeni višini odvzame, je sodišče dolžno v izreku sodne odločbe izrecno navesti in v obrazložitvi svojo odločitev natančno pojasniti. Z izvedbo hišne preiskave se posega v zasebnost uporabnikov stanovanja oziroma uporabnikov posameznih prostorov v stanovanju, zato je odločilno, da so slednji o izvedbi obveščeni in jim je dana možnost, da so pri hišni preiskavi navzoči. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se podatek o lastn

Poskus kaznivega dejanja pranja denarja je izenačen z dokončnim kaznivim dejanjem. Obsojenec je z goljufijo nezakonito pridobljen denar razdelil na manjše zneske in jih v zelo kratkem časovnem obdobju nakazoval med računi različnih bank, na koncu pa je denar končal na njegovem transakcijskem računu in na transakcijskem računu gospodarske družbe, v kateri je bil prokurist.

Dokazna ocena dejanskih okoliščin glede zamolčanja istočasne prodaje istega stanovanja dvema kupcema.

Po ustaljeni sodni praksi se kot premoženjska korist upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, ne glede na to, ali storilec s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje izroči drugemu. V obravnavanem primeru je obdolženec zapeljal oškodovanca, da sta mu izročila vsak po 25.000,00 EUR gotovine, s čimer je bilo kaznivo dejanje goljufije končano. Obdolženec si je, glede na navedeno izhodišče, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 50.000,00 EUR in ni relevantno, da je prejeta zneska kasneje izročil G. R..

Ker gre na eni strani za namerno povzročeno škodo, na drugi strani pa za škodo, nastalo v nepojasnjenih okoliščinah, torej za primera, ko je jamstvo zavarovalnice v zvezi s sklenjenim kaskom zavarovanjem zaključeno, bi moral obdolženec škodo, v zvezi s katero je bil vložen odškodninski zahtevek, trpeti. sam. S tem, ko bi odškodnino izplačala zavarovalnica, škode obdolženec ne bi trpel in se njegovo premoženje ne bi zmanjšalo, zaradi česar ne more biti dvoma, da sta obdolženca za obdolženega H. zasledovala premoženjsko korist. Pritožbeno zatrjevano izdelovanje strokovnih mnenj v preteklosti za zavarovalnico je lahko izločitveni razlog, pri katerem pa mora tisti, ki zahteva izločitev izvedenca, dokazati vpliv te okoliščine na nepristranskost izvedenca. Ne more pa ta okoliščina predstavljati kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če se sodba opira na nezakonit dokaz.

Pri vsaki spremembi pravne opredelitve kaznivega dejanja sodišče opravi preizkus zastaranja kazenskega pregona, pri čemer, če gre za isti historični dogodek, upošteva vsa pretrganja zastaranja. Državni tožilec je zakonski opis kaznivega dejanja goljufije nadomestil z zakonskim opisom kaznivega dejanja poslovne goljufije, opis dejanskega stanja pa je ostal v okviru istega historičnega dogodka. Storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije je lahko vsakdo, ki je opravljal gospodarsko dejavnost, kot je ta določena v 5. odstavku 126. člena KZ. Ni pomembno, kakšen status je oseba imela, bistveno je, ali je dejansko opravljala gospodarsko dejavnost. Obtoženec je imel, kljub temu, da formalno ni bil lastnik ali direktor, ključno vlogo.