41. člen ZKP

Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic. Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati. Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana. Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za u

Pritožbeno sodišče glede navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi o

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Jedro nepovezanega pritožbenega izvajanja, s katerim se obdolženi skuša še pred začetkom glavne obravnave razbremeniti očitkov po pravnomočni obtožnici in na temelju lastne dokazne ocene tako pravzaprav ponuja lasten pogled na svoj procesni status, vsebino izpovedi oziroma policistov C. C. in B. B. ter na ostalo zbrano dokazno gradivo (med ostalim o prisilni hospitalizaciji, o rezultatu alkohola v njegovem telesu, o odvzemu krvi kot posegu v človeka, o razpolagalni sposobnosti, o obsegu izvedenstva idr.), kar pa se v aktualnem stadiju kazenskega postopka izkaže kot preuranjeno in odvečno. Javna glavna obravnava, katere pomemben del je prav postopek dokazovanja, ko bo obdolženi lahko predložil vse razbremenilne dokaze in se ustrezno opredeljeval do zanj obremenilnih dokazov, prav tako pa izražal druge pritožbeno poudarjene pomisleke, namreč šele sledi.

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, a

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko. Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj. Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja. Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave. Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče izpostavlja, da je zahteva za izločitev sodnika omejena na določeno fazo postopka. Po drugem odstavku 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve. Tako v pritožbenem postopku ne more več zahtevati izločitve prvostopenjskega sodnika - v pritožbi zoper sodbo lahko uveljavlja le kršitve pravil postopka glede izločitve sodnika, pa še to z določenimi omejitvami (1. in 2. točka prvega odstavka 371. člena in 384. člen ZKP). Okoliščine za katere pritožnik meni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice B. B. in da zato predstavljajo razlog za njeno izločitev pri odločanju o podaljšanju hišnega pripora, so bile mladoletniku in zagovorniku znane vse od prejema sklepa I Kpd 96224/2024 z dne 19.12.2024, s katerim je navedena sodnica odredila pripor zoper mladoletnika. Kljub temu je zagovornik razloge o nepristranskosti predsednice senata za mladoletnike, prvič uveljavljal šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Ob smiselni uporabi zgoraj citiranih zakonskih določb, bi zagovornik moral že predhodno zahtevati izločitev sodnice, saj bi po prejemu predloga za podaljšanje hišnega p

Kadar se sodno pisanje na delovnem mestu naslovnika izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, je taka nadomestna vročitev procesno veljavna, ne glede na to, ali je oseba pisanje dejansko predala naslovniku ali ne.

Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih. Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.

Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani. Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih. V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zanič

Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto. Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost. Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega d

Čeprav se Vrhovno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da je mogoče zahtevati izločitev sodnika, ki postopa v zadevi oziroma mu je ta dodeljena, po drugi strani pritrjuje predsedniku višjega sodišča v oceni, da je pritožnik že v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 64168/2021 z dne 29. 8. 2022 dejansko in poimensko zahteval izločitev višjih sodnikov Igorja Mokorela in Borisa G. Hrovata ter višje sodnice Katarine Turk Lukan, ko je prosil, da se jim zadeva zaradi izgubljenega zaupanja ne dodeli v reševanje in ko se je pri tem prav tako skliceval na dvakratno razveljavitev navedene oprostilne sodbe ter postopek pred Vrhovnim sodiščem.

Časovno in krajevno povezanost storilčevega ravnanja in sicer izostale poškodbene posledice (ki se v prikazanih primerih uporabljajo kot konkretizacija merila, ali je mogoče prepoznati „otipljivo“, „konkretno“ ogrozitev pravne dobrine) v tem primeru nadomešča ugotovitev, da za nastop ogroženosti življenja obeh oškodovank po njunem odhodu domov – po tem, ko jima je obsojenec brez njune vednosti ponudil krofe z lorazepamom – zaradi njegovih učinkov preprosto ni bilo treba narediti ničesar več. S tem, ko jima je prikril vsebino ponujenih krofov, ki sta jih zaužili, jima je namreč odrekel možnost svobodne odločitve, ali naj se pod vplivom lorazepama na poti domov vključita v cestni promet ali ne, in torej že sprožil v tek načrt, ki si ga je zamislil. To je storil med njihovim običajnim srečanjem zaradi zagotavljanja stikov med obsojencem in njegovo hčerko, v njegovem stanovanju. Krofe s prikrito dodanim lorazepamom je ponudil štiriletni hčerki, glede katere si je prizadeval za ohranitev stikov, in ženi, s katero je bil sicer v razveznem postopku. V tem je mogoče prepoznati vse, kar je bilo treba za izpolnitev (za storilca) pričakovane prepovedane posledice in s tem nastanek "zadostn

Uporaba instituta actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 izhaja iz abstraktnega in konkretnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe, razvidna pa je tudi iz pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, saj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1. Zaključek sodišča glede obsojenčeve krivde, z navedbo dejstev in okoliščin, s katerimi je sodišče obsojencu dokazalo, da je očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, spada v obrazložitev sodbe. Obsojenčeva krivda se presoja v času, ko še ni bil neprišteven. Pri uveljavljanju ustavnih pravic stranka ne more biti prekludirana vse do takrat, ko je izvedela za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodnika, takrat pa se zahteva njeno ravnanje skladno z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu. Sodba je bila v obsodilnem delu razveljavljena in vrnjena v novo sojenje isti sodnici, zato bi zagovornik moral odreagirati takoj, pa izločitve sodnice ni zahteval še več kot mesec in pol. Čeprav je na naroku predlog za izločitev sodnice podal še pred začetkom branja obtožnega akta, je šlo za novo sojen

Ker oškodovanec ni stranka postopka, nima pravice zahtevati izločitve sodnika, sodišču lahko poda le pobudo za izločitev sodnika. Izločeni sodnik, če se s pobudo ne strinja, oškodovanca o tem le obvesti, brez izdaje formalne odločbe in brez poprejšnje kontradiktornosti. Zoper takšno "nestrinjanje" razpravljajočega sodnika oškodovanec nima posebne pritožbe.

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

Presoja, ali je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, je vedno odvisna od presoje dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku. Tudi ESČP je v sodbi velikega senata S.M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 presodilo, da je vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin, v povezavi s pozitivno pravno ureditvijo v posameznih državah. Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V primeru, ko gre za ekonomsko izkoriščanje, vprašanje načina pridobitve ali izplačila denarja, za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno.Zato navedeno ne sodi v opis kaznivega dejanja. Kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 in zlorabe prostitucije po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 sta tako v realnem steku, pri čemer je kaznivo dejanje po 196 členu KZ-1 v celoti konzumirano v kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Oškodovanke, ki so prihajale iz revnih držav in so se za prostituiranje odločile zaradi finanč

Sodišče je o vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu opravilo poizvedbe in pridobilo dokazila o tem, da je bila sodba v prevodu obsojencu dvakrat osebno vročena na naslovu njegovega prebivališča v Italiji. Obsojencu je bila vročena pritožba državne tožilke zoper sodbo, na katero je odgovoril in navedel, da se je zoper sodbo pritožil tudi njegov zagovornik. Ob tem ni navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi prejel. Vložnika s svojimi navedbami tako izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo sodišč ter verodostojnost pridobljenih pisnih dokazil o opravljeni vročitvi sodbe obsojencu, s tem pa uveljavljata razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom zagovornika o pristranskosti sodišča zaradi zatrjevanega prepisovanje sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B. Sam način ubeseditve razlogov sodišča v sodbi ni ključen, bistveno je, da so razlogi, ki jih je sodišče navedlo razumni, prepričljivi in koherentni, obrazložitev sodbe pa notranje konsistentna. Če so razlogi za zaključek o določenem dejstvu ali okoliščini isti ali enaki, ni potrebno, da so podani z drugimi besedami.

Po presoji Vrhovnega sodišča glede na vse okoliščine konkretnega primera zahteva za izločitev sodnika ni bila podana prepozno. Narok za glavno obravnavo je bil namreč razpisan le nekaj dni po vpogledu obsojenčevega zagovornika v spis, pri čemer gre pri zahtevi za izločitev sodnika za tako pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in zato tudi čas za pripravo obrambe. Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka zahtevo za izločitev zahtevati takoj, ko zanjo izve, pa je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine zadeve, okoliščin konkretnega primera in upoštevajoč druge procesne pravice strank postopka.

Ne glede na časovno omejenost uveljavljanja pravice do nepristranskega sojenja po Zakonu o kazenskem postopku stranka s svojimi navedbami v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti, da so podane okoliščine, ki vzbujajo upravičen dvom, da sodnik ali sodišče ni bilo nepristransko, ne more biti prekludirana, če je za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodišča ali posameznega sodnika, ki je sodil v zadevi, izvedela šele potem, ko je prejela sodbo. Dejstvo, da je oškodovanec določen čas reševal zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča, ki ima sedež v isti stavbi kot pristojno sodišče, samo po sebi ne pomeni, da so bili običajni kolegialni odnosi preseženi. Da bi temu bilo tako, iz podatkov spisa in navedb vložnika v zahtevi ne izhaja. To ni izkazano niti za sodnika, ki sta v obravnavani zadevi odločala, še manj pa za vse sodnike pristojnega sodišča. Pri tem je na vložniku zahteve, da ustrezno substancira konkretne okoliščine, s katerimi utemeljuje svoje trditve, tej zahtevi pa v konkretnem primeru ni zadostil.