25. člen KZ

Zbir analitično (atomistično) in sintezno (holistično) dokazno šibkih indicev ne predstavlja t.i. sklenjenega kroga, ki bi omogočal obsodbo v kazenskem postopku, ampak tako nezanesljivo sklepanje o krivdi, ki ob upoštevanju pravila in dubio pro reo kot imperativa načela domneve nedolžnosti ne more imeti drugačne posledice, kot je izrek oprostilne (liberatorne) sodbe.

Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (ZTro) ni bil sprejet "mimo" tega zakona, ampak na podlagi tega zakona kot izvedbeni akt, saj v devetem odstavku 29.a člena določa, da podrobnejše določbe o izdaji in prenehanju veljavnosti dovoljenja, o načinu zavarovanja in vrsti instrumentov zavarovanja plačila trošarine v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za finance. Pravilnik o izvajanju ZTro je v 18. členu (vloga za izdajo dovoljenja začasno pooblaščenemu prejemniku) v prvem odstavku določal, da vložnik vloži vlogo za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 29.a člena ZTro pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika, drugi odstavek pa je določil, kaj mora vloga vsebovati. V točki 3 je tako določil, da mora vloga vsebovati tudi podatke o predvidenem obsegu, količini trošarinskih izdelkov po posameznih vrstah, ki jih bo prejel v obdobju 12 mesecev. Pritožba torej nima prav, ko navaja, da ZTro ne določa, da bi moral vlagatelj zahteve predložiti te podatke, saj to določa ZTro preko izvedbenega akta Pravilnik. Pritrditi pa ji ni moč niti tedaj, ko se sklicuje na določbo 23. člena ZTro, da opisani podatek (podatek o predvidenih dobavah) ni vplival na

Le tisto ravnanje, ki objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko pomeni pomoč h kaznivemu dejanju. Obtožni predlog, ki zoper obdolženca ne vsebuje konkretizacije kaznivega dejanja in bi ga moralo sodišče zavreči, ne povzroči pretrganja zastaranja.

Zakonski znak zloraba vodstvenega ali nadzorstvenega položaja zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oz. nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene, ali dolžnosti, ki so bile opuščene; v primerih zlorabe, ko je dano zaupanje, ki ne izhaja že iz položaja ali pravic in dolžnosti storilca oziroma njegovih vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, pa mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obtoženi glede na veljavni statut družbe ni bil član uprave in torej ne član vodenja družbe. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega, da bi v primeru, če bi pri položaju direktorja operative šlo za položaj, v zvezi s katerim je bilo dano zaupanje za vodenje, iz opisa moralo izhajati, kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo, česar pa v opisu ni.

Okoliščine, da je obdolženi poznal dogovor med obdolženo M. F. in J. G., bil pa je tudi prisoten pri unovčitvi čekov, ne potrjujejo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje v sostorilstvu z M. F.

Za inkriminacijo ravnanja po 244. člena KZ je potrebno v primeru, ko škoda gospodarski družbi ni nastala (ravnanje je bilo v korist družbi in drugi osebi), ugotoviti ali je poslovodstvo ob takšnem ravnanju zanemarilo temeljno dolžnost, ta pa je pridobivanje (M. imalnega) dobička za družbenike. Če poslovodstvo ustvari korist (dobiček) za družbenike in korist še zase ali druge, je poslovodstvo mogoče obsoditi za kaznivo dejanje zlorabe položaja le ob dokazanosti, da se je namerno (naklepno) odreklo delu dobička oziroma da je prišlo do prelivanja premoženja iz premoženjske sfere gospodarske družbe v premoženjsko sfero drugih oseb. Izhajajoč iz opisanega ravnanja obtožencev, usmerjenega k pridobitvi bilančnega dobička kot končnim ciljem, pa glede na to, da so si družbeniki družbe U. d.o.o. (med njimi obtoženca) dobiček delili šele po petih letih poslovanja (leta 2004 in 2006), in kar je še posebej pomembno, izven inkriminiranega obdobja (čas od 1. 12. 1998 do konca leta 2001), ter dodatno, da so bila njihova ravnanja po tem obravnavanem obdobju v korist matični družbi, obtožencema zakonsko zahtevan namen pridobitve premoženjske koristi družbi U. d.o.o. tudi po mnenju pritožbeneg

Zastaranje kazenskega pregona.

Razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem je v tem, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje določen cilj (veliko premoženjsko korist), ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt večih posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin. V kolikor je izkazano, da je kraj storitve kaznivega dejanja po 252. členu KZ v tujini mora sodišče upoštevati določila 122. člena in 124. člena KZ. V kolikor se v obtožnici zatrjuje, da sta obtoženca nudila pomoč storilcema nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v dogovoru s storilcema, mora državni tožilec dokazati bistvene elemente dogovora za vsakega obtoženca, saj je le tako mogoče ugotoviti vloge in kazensko odgovornost vsakega obtoženca. Enovito dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega d

Z vidika civilnopravnega pojmovanja "namena" je pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je prvi toženec v zvezi s posebno hudimi poškodbami, ki jih je povzročil A. A.-ju, ravnal z eventualnim naklepom in da obstaja vzročna zveza med povzročenimi posebno hudimi posledicami in smrtjo A. A.. V tem delu je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega o kazenski odgovornosti oziroma krivdi kot enem temeljnih elementov kaznivega dejanja (14. člen ZPP). Upoštevaje zgoraj opisano civilnopravno pojmovanje "namena" pa ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos prvega toženca do povzročene posledice, torej, ali je želel povzročiti smrt tožnikovega sina ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot "stranska posledica" njegovega ravnanja.

Nekonkretizirane in neobrazložene ostajajo uveljavljane kršitve kazenskega zakona. Je pa očitno, da pritožnik v okviru tega pritožbenega sodišča graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko navaja, da se ne strinja s tem, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil naklepoma in zato subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja ni podan in, da so na strani obdolženega obstajale objektivne okoliščine zaradi katerih ni mogel plačati dolgovanih prispevkov. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Posebne lastnosti, ki označujejo storilce delicta propria, se lahko prenesejo na udeležence, ki so odločilno prispevali k izvršitvi kaznivega dejanja, posebnih lastnosti pa nimajo, toda le v smislu udeležbe v ožjem pomenu, tj. pomoči. Institut t.i. nujne udeležbe pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo je še posebej značilen prav v primerih neupravičenega odobravanja "slabih" kreditov, kjer je sodelovanje zastopnika prejemnice premoženjske koristi (družbe kreditojemalke) pri inkriminiranem poslu kreditiranja nepogrešljivo, njegovo ravnanje pa lahko ustreza zakonskim znakom pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic.

Okoliščina, da se obsojeni nahaja na prestajanju zaporne kazni po pravnomočni sodbi, ni razlog za prekinitev postopka v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, kot to navaja pritožba, saj je predhodno kaznivo dejanje bilo ugotovljeno po objektivnem kriteriju in se zoper njega še vodi odprt kazenski postopek, pri čemer zagovorniki v pritožbi neutemeljeno in brez vsakršne podlage kalkulirajo, kakšen bo njegov izid in na ta izid vežejo v pritožbi navajane posledice.

Iz opisa dejanja pod točko A/1-4 izreka sicer izhajajo očitki, da naj bi obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje deloma vsak od njiju sam, deloma v sostorilstvu pri opravljanju gospodarske dejavnosti (kot družbenika in direktorja družbe A. d.o.o.), opisano je njuno vedenje o prezadolženosti družbe v času storitve očitanega jima kaznivega dejanja, opisano je katerim poimensko navedenim upnikom naj bi dajala prednost, na kak način in v kakšni višini so bile poplačane njihove terjatve, navedena je tudi višina premoženjske škode, ki je bila povzročena drugim upnikom in ki večkratno presega znesek velike premoženjske škode, navedena pa je še višina priznanih terjatev v postopku prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o. in višina priznanih terjatev v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika A. d.o.o. V opisu dejanja pa ni konkretizirano, kdo so oškodovanci, torej kdo so oškodovani upniki. Gre za tako pomanjkljivost, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je navedbe drugih upnikov, ki jih storilec s poplačilom lastno izbranih priviligiranih upnikov oškoduje.

Obdolženca, ki odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, oziroma je bil njegov prispevek že v času skupnega načrtovanja potreben za uspešno izvedbo skupnega načrta, je šteti za storilca. Če gre v ravnanju obdolženca prepoznati tolikšno homogenost ravnanja, da delitev na posamezna kazniva dejanja v okviru posamičnih plačilnih nalogov ne ustreza dejanski življenjski situaciji, gre za enovito kaznivo dejanje goljufije. S tem trenutkom, ko se je premoženje oškodovane družbe zmanjšalo in s svojimi denarnimi sredstvi ni mogla več razpolagati, nastane premoženjska škoda. Besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne dopušča uveljavljanja nasprotja med izrekom sodbe in listinami spisa. Komu se premoženjska korist v določeni višini odvzame, je sodišče dolžno v izreku sodne odločbe izrecno navesti in v obrazložitvi svojo odločitev natančno pojasniti. Z izvedbo hišne preiskave se posega v zasebnost uporabnikov stanovanja oziroma uporabnikov posameznih prostorov v stanovanju, zato je odločilno, da so slednji o izvedbi obveščeni in jim je dana možnost, da so pri hišni preiskavi navzoči. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se podatek o lastn

Ocena sodišča prve stopnje v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga, da opis dejanja po obtožbi vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, je pravilna, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče obtožni predlog zavreči. V zvezi z vprašanjem zastaranja kazenskega pregona se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na določbe KZ glede absolutnega zastaranja, saj ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-25/97 z dne 11. 9. 2008, v kateri je Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe na način, da mora biti do uveljavitve KZ-1 postopek nove razsoje pravnomočno zaključen najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Posledično je sodišče napačno zaključilo, da je absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo, kar je sicer okoliščina, ki izključuje pregon zoper obdolženca.

ZDR-1 v 5. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Tožnik je bil pravnomočno obstojen na kazen 4 let in 8 mesecev zapora zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora je razvidno, da je tožnik kazen zapora nastopil dne 14. 4. 2014. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je tožnik vložil dne 4. 4. 2014, ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena in ne vpliva na utemeljenost odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnik je pravnomočno kazensko sodbo prejel že 10. 1. 2014 in je vedel oziroma bi moral vedeti, da mu bo zaradi prestajanj

„Oblast nad dejanjem“ in „bistveni prispevek k dejanju“ za ugotovitev sostorilstva ne zadoščata, če oseba nima lastnosti, ki jo za storilce zahteva zakon. Pri pravih posebnih kaznivih dejanjih „oblast nad dejanjem“ ne more biti odločujoči kriterij za opredelitev sostorilstva.

Ker gre na eni strani za namerno povzročeno škodo, na drugi strani pa za škodo, nastalo v nepojasnjenih okoliščinah, torej za primera, ko je jamstvo zavarovalnice v zvezi s sklenjenim kaskom zavarovanjem zaključeno, bi moral obdolženec škodo, v zvezi s katero je bil vložen odškodninski zahtevek, trpeti. sam. S tem, ko bi odškodnino izplačala zavarovalnica, škode obdolženec ne bi trpel in se njegovo premoženje ne bi zmanjšalo, zaradi česar ne more biti dvoma, da sta obdolženca za obdolženega H. zasledovala premoženjsko korist. Pritožbeno zatrjevano izdelovanje strokovnih mnenj v preteklosti za zavarovalnico je lahko izločitveni razlog, pri katerem pa mora tisti, ki zahteva izločitev izvedenca, dokazati vpliv te okoliščine na nepristranskost izvedenca. Ne more pa ta okoliščina predstavljati kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če se sodba opira na nezakonit dokaz.

Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese. Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo. Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komuni

Sodna odločba, izdana v kazenskem postopku, ki teče v RS, se sme opirati na dokaze, pridobljene v tujini, četudi posamezna procesna dejanja niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin. Dikcija „na podlagi sodne odločbe“ pojmovno zavezuje le organe RS in zato lahko dopustimo tudi tiste (zakonite) tuje dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni brez sodne odredbe, čeprav naša Ustava za nek poseg zahteva tako odredbo. S stališča kršitve človekovih pravic ni ključnega pomena to, kateri organ je glede na pravno ureditev posamezne države članice EU odredil posamezni ukrep, pač pa je pomembna vsebina kršitve, torej rešitev vprašanja, ali je bila kršitev dejansko podana in ali so v konkretnem primeru v zvezi s hišno preiskavo in drugimi preiskovalnimi ukrepi bili spoštovani standardi in načelo sorazmernosti med ukrepi in težo kaznivih dejanj. Prisotnost dveh prič pri preiskavi zavezuje le slovensko policijo na ozemlju RS, pri čemer je navzočnost dveh prič namenjena le izvajanju kontrole nad delom policije. Gre le za procesno izvedbo in kontrolo morebitne kršitve pravic