234. člen KZ

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo. Takšen položaj pa nastane že pred uvedbo insolvenčnega postopka, preden upravljanje družbe prevzame stečajni upravitelj. Do nezmožnosti plačila pride že pred uvedbo stečajnega postopka in takrat so z spravljanjem določenih upnikov v ugodnejši položaj tudi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Insolvenčni postopek in izbris družbe iz registra ni zakonski pogoj za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Nezmožnost plačila in posledično velika premoženjska škoda se lahko izkaže še preden podjetje preneha obstajati. To se ugotovi s pomočjo izvedenca finančno - ekonomske stroke, ki oceni, ali je podjetje zmožno poplačati terjatve, ki jih imajo upniki in do kolikšne višine. V stečajnem postopku pa se oškodovanje drugih upnikov pokaže v delnem poplačilu ali sploh v izostanku poplačila. Višina škode vseh upnikov, ki nastane zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno oziroma drugi upniki ne bi bili neupravičeno privilegirani, in dejanskim poplačil

Ker je obdolženčeva smrt povsem samostojni razlog za ustavitev kazenskega postopka po 139. členu ZKP, v posledici opravičuje izdajo posebnega sklepa, ne glede na fazo, v kateri se posamezni postopek nahaja.

Iz opisa dejanja pod točko A/1-4 izreka sicer izhajajo očitki, da naj bi obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje deloma vsak od njiju sam, deloma v sostorilstvu pri opravljanju gospodarske dejavnosti (kot družbenika in direktorja družbe A. d.o.o.), opisano je njuno vedenje o prezadolženosti družbe v času storitve očitanega jima kaznivega dejanja, opisano je katerim poimensko navedenim upnikom naj bi dajala prednost, na kak način in v kakšni višini so bile poplačane njihove terjatve, navedena je tudi višina premoženjske škode, ki je bila povzročena drugim upnikom in ki večkratno presega znesek velike premoženjske škode, navedena pa je še višina priznanih terjatev v postopku prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o. in višina priznanih terjatev v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika A. d.o.o. V opisu dejanja pa ni konkretizirano, kdo so oškodovanci, torej kdo so oškodovani upniki. Gre za tako pomanjkljivost, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je navedbe drugih upnikov, ki jih storilec s poplačilom lastno izbranih priviligiranih upnikov oškoduje.

Če je obsojenec kaznivo dejanje storil z več ravnanji, s katerimi je prepovedano posledico uresničeval postopoma, je začelo teči zastaranje kazenskega pregona z dnem, ko je storil zadnje dejanje.

Obtoženi je kot podjetnik ob sklenitvi pogodbe o gradnji podpornega zidu vzel pretežni del pogodbenega zneska. Kljub možnostim z delom ni pričel in tudi ne vrnil denarja oz. zanj kupljenega materiala. Gre za preslepitev investitorja. V primeru namreč, če je obtoženec morda vendarle vedel, da oškodovanca nimata ustreznega dovoljenja, denarja prej ne bi smel vzeti oz. bi moral od pogodbe odstopiti brž, ko je za to izvedel.

Čas nastanka terjatev je za uresničitev zakonskega dejanskega stanja kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ bistvenega pomena.

S tem ko je obt. pri opravljanju gospodarske dejavnosti oškodovanima vseskozi, tudi po tem, ko je zašel v likvidnostne težave katerih obseg je bil takšen da izdobavljenega blaga ni več mogel plačati, trdil da bo blago plačal, je ravnal v goljufivem namenu kar pomeni, da so v njegovem ravnanju podani tako objektivni kot subjektivni znaki očitanih mu kaznivih dejanj.

Kaznivi dejanji lažnega stečaja po čl. 232 KZ in oškodovanje upnikov po čl. 234 KZ sta obe uvrščeni v 24. poglavje KZ o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo. Vodena preiskava zaradi kaznivega dejanja po čl. 234 KZ glede na historično identiteto dejanskega stanja in identiteto obdolžencev ni ovira za vložitev obtožnice po čl. 232 KZ. Sodišče ni vezano na pravno oceno, ampak samo na dejanski opis kaznivega dejanja, zato zaradi vložitve obtožnice za kaznivo dejanje po čl. 232 KZ tudi ni mogoče uporabiti določil KZ o zastaranju kazenskega pregona.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ pomeni med gospodarskimi kaznivimi dejanji kaznivo dejanje, opredeljeno kot lex generalis ter hkrati opredeljeno tudi s klavzulo o subsidiarnosti (kaznivo dejanje je podano le v primeru, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja). Obtožencema se očita, da sta izrabila svoj položaj z namenom, da bi družbi C. pridobila premoženjsko korist, kaznivo dejanje po 234. členu KZ pa je omejeno le na povzročanje premoženjske škode upnikom. Tudi sicer med obema navedenima kaznivima dejanjema obstajajo vsebinske razlike, saj gre pri kaznivem dejanju po 234. členu KZ za odnose med dolžnikom in upnikom in sicer pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna, storilec kaznivega dejanja pa jo izigra. V obravnavani kazenski zadevi ni prišlo glede na opis kaznivega dejanja do neposrednega oškodovanja upnikov. Voljni element pri direktnem naklepu pomeni najvišjo stopnjo trdnosti storilčeve volje v razmerju do uresničene posledice. V izpodbijani sodbi je sicer pravilna ugotovitev, da sta se obtoženca zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, da pa v nasprotju

Če senat okrožnega sodišča pri odločanju o pomislekih preiskovalnega sodnika ugotovi, da ne gre za pravno predelitev, ki je navedena v zahtevi za preiskavo (poslovna goljufija po čl. 234 a KZ), se zavrne kot neutemeljena. Odločanje o tem, ali gre morda za drugo kaznivo dejanje (goljufija po 1. odst. 217. čl. KZ), za katero je pristojno okrajno sodišče, ni v pristojnosti senata okrožnega sodišča.

Čeprav kazenska ovadba ne more biti izključna podlaga za utemeljen sum, so to lahko ostale priložene listine, iz katerih je mogoče sklepati, da je obtoženka storila očitano kaznivo dejanje.

Upravljalske pristojnosti direktorja na področju urejanja delovnih razmerij niso gospodarska dejavnost v smislu 5. odstavka 126. člena KZ in zato ne predstavljajo zlorabe pooblastil s tega področja. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ zato ni podano, prav tako pa tudi ne drugo kaznivo dejanje s področja gospodarske dejavnosti. Pravica do odpravnine ni navedena v določbi 205. člena KZ kot temeljna pravica delavcev, zato ne more biti predmet kazenskopravnega varstva po navedeni določbi.