38. člen KZ

Ker ni mogoče enačiti v opisu temeljnega kaznivega dejanja A. A. opisanih dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na B. B., z opisom napeljevanja kot oblike udeležbe B. B., obsojeni s pritožbenimi navedbami, da je v posledici izreka oprostilne sodbe za B. B. odpadel eden od konstitutivnih zakonskih znakov, opisan v temeljnem kaznivem dejanju A. A., zaradi česar tudi ni več podano temeljno kaznivo dejanje A. A. in s tem ne dejanje pomoči C. C., ne more biti uspešen. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu svojo odločitev v zvezi z izrekom oprostilne sodbe za B. B. zmotno utemeljuje z dejstvom, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 59294/2010, z dne 18. 6. 2015, vendarle kljub razveljavitvi prvostopenjske sodbe za B. B. zahtevi za varstvo zakonitosti C. C. v delu zaradi dejanja pomoči k temeljnemu kaznivemu dejanju A. A. in A. A. v celoti zavrnilo kot neutemeljeni, sodišče druge stopnje ne sprejema. Pritožnik namreč spregleda določbo drugega odstavka 424. člena ZKP, po kateri bi Vrhovno sodišče, v kolikor bi povezovalo dejanje napeljevanja B. B. s temeljnim kaznivim dejanjem A. A. oziroma z dejanjem pomoči C. C., imelo pooblastilo ravnati tudi v koris

Pritožba, ki meni, da ni jasno od kdaj začne teči dveletni rok za plačilo denarne kazni, ni utemeljena, saj je z napadeno sodbo bilo jasno določeno, da rok dveh let za plačilo denarne kazni začne teči po prejemu plačilnega naloga, katerega pa je obsojeni prejel dne 28. 9. 2016, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa.

Denarna kazen je bila v pravnomočni sodbi izrečena na podlagi 38. člena KZ-B, ki je glede na 47. člen KZ-1B milejši. Sodišče zato ne bi smelo uporabiti petega odstavka 47. člena KZ-1B in odločiti, da obsojencu zapade v plačilo celotna denarna kazen v roku treh mesecev. Takšne določbe, ki dopušča, da lahko sodišče v primeru zamude plačila posameznega obroka odredi takojšnje plačilo celotne denarne kazni, KZ-B, ki mora biti glede na čas storitve kaznivega dejanja uporabljen, ni poznal, zato je ta zakon za obsojenca milejši.

Obsojenčevo slabo finančno stanje ne more biti razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Ravno takšen namen zakonodajalca izhaja iz citirane določbe šestega odstavka 38. člena KZ. Glede na to, da je sodba, s katero je bila stranska denarna kazen obsojencu izrečena, postala pravnomočna 14. 12. 2012, bi dveletni relativni zastaralni rok potekel 14. 12. 2014. Vendar zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni. Dejanje pristojnega sodišča, ki je bilo usmerjeno v izvršitev stranske denarne kazni storjeno 11. 2. 2013, ko je izdalo plačilni nalog za plačilo le-te z določenim trimesečnim plačilnim rokom. S tem dejanjem je bil tek relativnega dveletnega zastaralnega roka pretrgan. Začel je znova teči in je potekel šele 11. 2. 2015, torej že po izdaji sedaj pritožbeno izpodbijane sodbe (16. 1. 2015). Seveda pa gre šteti, da je bil ta dveletni zastaralni rok pretrgan še z izvršilnim postopkom, ki je zoper obsojenca kot dolžnika tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Prvi odstavek 38. člena KZ predvideva tudi izrek denarne kazni v določenem znesku in ne le v dnevnih zneskih.

Zoper sodbo v drugem sojenju se je pritožil tudi pooblaščenec zasebnega tožica. Ker pa se zasebni tožilec zoper sodbo, ki je bila izrečena v prvem sojenju in s katero je bila obdolženki izrečena pogojna obsodba, ni pritožil, je tudi v sedanjem, to je tretjem sojenju, nastopila prepoved iz 385. člena KZ, da se sodba ne sme spremeniti v škodo obdolženke glede kazenske sankcije. V prvem sojenju je bila obdolženki izrečena sankcija opozorilne narave, to je pogojna obsodba. V novem sojenju pa je sodišče obdolženki izreklo kazen. Pogojna obsodba nadomešča kazen in ne vsebuje izreka kazni, ampak samo določitev kazni, ki se izvrši le v primeru preklica pogojne obsodbe. Ne le opiminjevalna narava pogojne obsodbe, ampak tudi učinki le-te, so drugačni kot pri kazni. Do izvršitve kazni, določene v pogojni obsodbi pride le v primeru, če obdolženec v preizkusni dobi stori kakšno kaznivo dejanje, ki terja preklic pogojne obsodbe, medtem ko se izrečena denarna kazen izvrši. Prav tako pa je tudi pri pogojni obsodbi drugače urejeno zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe. Izrečena pogojna obsodba se izbriše že po enem letu odka

Po določbi 1. odst. 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih, če to ni mogoče pa tudi v določenem znesku. Če se denarna kazen izreče v dnevnih zneskih, lahko znaša najmanj 5, največ pa 360 dnevnih zneskov, za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, pa največ 1500 dnevnih zneskov. Po določbi 2. odst. 38. člena KZ pa število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče, upoštevaje splošna pravila o odmeri kazni. Že iz dikcije te določbe je videti, da sodišče pač ne more biti vezano na sankcije, v konkretnem primeru denarno kazen predpisano v drugem zakonu, kar z drugo besedo pomeni, da lahko Okrajno sodišče izreče tudi nižjo kazen od tiste, ki je kot najvišja predpisana v Zakonu o varnosti cestnega prometa za določeno inkriminirano ravnanje, če bi bilo le to okvalificirano kot prekršek. Glede na navedeno se izkaže pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo za storitev kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po členu 137/I KZ denarno kazen, glede katere pa v skladu s V. in VI. odst. 38. člena KZ ni določilo roka za njeno plačilo, niti sankcije za primer neuspešne prisilne izterjave in s tem v korist obdolženca kršilo kazenski zakon, vendar pa je pritožbeno sodišče takšno kršitev lahko le ugotovilo, saj državni tožilec ni vložil pritožbe zoper sodbo.

Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi okrožne državne tožilke in obema obdolžencema namesto pogojnih zapornih kazni izreklo denarni kazni za storitev kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ v zvezi s členom 25 KZ, saj je delilo mnenje s pritožnico, da je glede na redne dohodke obeh obdolžencev, od katerih je bil eden že kaznovan, izrek denarnih kazni primernejši za dosego namena kazensko pravnega varstva.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje izrečeno denarno kazen spremenilo v zaporno kazen, ne da bi le-to prej poskusilo prisilno izterjati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče skladno z navedenim denarno kazen najprej poskusi izterjati prisilno.

Sodišče s tem, ko je prebralo kazensko ovadbo z obsojenčevo izjavo, ki jo je dal policiji, ni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka bi bila podana le, če bi se sodba opirala na tak dokaz. Obsojenčevo odplačevanje kredita zaradi nakupa stanovanja ne pomeni družinske obveznosti iz 2. odstavka 38. člena KZ, pač pa se za družinsko obveznost lahko primeroma upošteva preživljanje otrok, preživljanje nezaposlenega zakonca, preživljanje staršev ali plačevanje preživnine.

Izvršitev kazni zapora bi bila zaradi v pritožbenem roku plačane denarne kazni nezakonita.

Ker sodišču do konca glavne obravnave niso bile znane okoliščine, pomembne za določitev višine dnevnega zneska denarne kazni je višje sodišče na pritožbo državnega tožilca, ki se zavzama za izrek stranske denarne kazni (2. odst. 39. čl. KZ), smelo izpodbijano sodbo spremeniti in obdolžencu v pogojni obsodbi izreči še stransko denarno kazen v določenem znesku na podlagi splošnih pravil za odmero kazni.

V postopku izvršitve denarne kazni, ki je ni mogoče niti prisilno izterjati (6. odst. 38. čl. KZ) so brezpredmetne pritožbene navedbe, kolikor pritožnik z njimi izraža nestrinjanje s pravnomočno sodbo, ki je izvršljiva.

Po določbi prvega odstavka 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih in znaša najmanj pet in največ tristošestdeset dnevnih zneskov. Denarna kazen v višini 33 dnevnih zneskov, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje, je po oceni sodišča druge stopnje ustrezna teži kaznivega dejanja in ugotovljeni stopnji krivde. Pri tem so bile pravilno ugotovljene in ocenjene tudi olajševalne okoliščine. Zato pritožbena izvajanja v smeri znižanja denarne kazni, pri čemer pa pritožnik ne izpodbija višine dnevnega zneska, niso utemeljena.

Plačilo regresnega zahtevka zavarovalnici, ki ga je ta uveljavila zoper obdolženca, ker je s kraja prometne nesreče pobegnil, ne spada med družinske obveznosti in ga pri izreku denarne kazni ni mogoče upoštevati kot podlago za znižanje višine dnevnega zneska.