215. člen KZ

Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.

Stranka mora uveljavljati kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenega dokaznega predloga substancirano in pri tem navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani, a neizvedeni dokaz ustvaril dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Narava procesne kršitve po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je taka, da do nje lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride. Prištevnost se v kazenskem postopku vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.

Neoporečna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je čas storitve kaznivega dejanja november 2007 in oktober 2008, ko sta bila izdana sklepa o dedovanju, s katerimi je naknadno najdena zapuščina pokojne C. F. K. prešla na njuna dediča, sedaj oškodovanca M. K. in J. K. Glede protipravne prilastitve kuponov obresti, ki so zapadli pred izročitvijo obveznic, pa je pravilno naziranje prvega sodišča pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre v tem primeru za generične stvari (obveznice brez serijske številke), pri katerih ni mogoče slediti tezi obrambe, da naj bi obtoženka obveznice pripadajoče upravičenki C. F. K. prodala že v letih 2000 oziroma 2001.

Med obema storilcema je obstajal predhodni dogovor, ki pa se ni nanašal na pritegnitev osebe za izvršitev dela, ki lahko pomeni odločilni prispevek oziroma za skupno delovanje pri storitvi kaznivega dejanja (sostorilstvo). Takšen dogovor, ki ni nujen in odločilen za storitev kaznivega dejanja pa lahko pomeni dogovor, s katerim se pritegne k dejanju pomočnik.

Kaznivo dejanje zatajitve je posebno kaznivo dejanje (delicta propia), saj je označba osebe oziroma storilčeva osebna lastnost (tisti, ki mu je stvar zaupana) njegov konstitutivni zakonski znak. Ne glede na navedeno pa se tudi udeleženci v širšem smislu (sostorilci) kaznujejo po tistem členu, ki velja za storilca, četudi nima zahtevane osebne lastnosti. Ni namreč potrebno, da posamezni storilec izvrši vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršbi, z zavestjo in voljo v skupni izvršitvi dejanja (delovanje cum animo anctoris).

Predlog oškodovanke za kazenski pregon zajema vse možne pravne kvalifikacije, ki jih zajema opis kaznivega dejanja kot dogodka, stvar sodišča pa je (in pred tem policijskih organov), da ugotovi modalitete kaznivega dejanja in na tej podlagi izvrši subsumpcijo.

Kaznivo dejanje zatajitve po 215. členu KZ je t.i. trajajoče kaznivo dejanje, ki je dokončano s prenehanjem protipravnega stanja.

Ko je prvostopenjsko sodišče kot dokaz uporabilo video posnetek, ki ni namenjen odkrivanju kaznivega dejanja, pač pa zaščiti določenega objekta, ni uporabilo nedovoljenega dokaza. Zato ga je po načelu proste presoje dokazov smelo uporabiti kot dokaz in ga oceniti tako kot vse druge dokaze. Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče povsem prepričano, da obdolžencu niso bile kršene določbe kazenskega postopka, kot tudi ne ustavne določbe, zaradi česar je njegova pritožba v tej smeri povsem brez osnove.

Kadar se storilec kaznivega dejanja lahko preganja le, kolikor oškodovanec poda predlog za pregon, prične teči rok od dneva, ko oškodovanec izve, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in kdo je domnevni storilec. V primeru kaznivega dejanja zatajitve po 5. odst. 215. členu KZ ni pomemben datum, kdaj je bil oškodovancu predmet ukraden, ampak kdaj je oškodovanec izvedel za kaznivo dejanje zatajitve in domnevnega storilca.

Voznik oškodovane gospodarske družbe, ki je sicer podal kazensko ovadbo zaradi tatvine registrskih tablic, ni upravičen predlagatelj kazenskega pregona, če sam ni bil oškodovanec in niti ni imel oškodovančevega pooblastila. Temeljnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja prikrivanja ne more storiti isti storilec, izvršitev temeljnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja prikrivanja ne moreta biti isti historični dogodek, temeljno kaznivo dejanje (npr. tatvina ali zatajitev) in prikrivanje nista drugačni ampak različni kaznivi dejanji. V procesnem pogledu to pomeni, da posamezna ravnanja, usmerjena v pregon enega kaznivega dejanja, nimajo procesnih učinkov za pregon drugega in obratno.

Kaznivo dejanje zatajitve je izvršeno, ko si storilec protipravno prilasti zaupane tuje premične stvari. Mogoče ga je storiti samo naklepno, ni pa potreben obarvani naklep glede protipravne prilastitve stvari.

Obdolžencema ni bila kršena pravica do obrambe kljub spremembi dela obtožbe, ko na obravnavi nista bila navzoča, saj je bila ta spremenjena delno v njuno korist, z znižanjem zneskov pridobljene premoženjske koristi, delno pa z konkretizacijo oškodovanca, za katerega je bilo vseskozi jasno kdo je in sta v to smer tudi podala zagovor. Pri vseh obdolžencema očitanih kaznivih dejanjjih pa izvedeni dokazi pokažejo, da so v njunih ravnanjih podani njihovi znaki.

S tem, ko je tožnik v spornem času za svoj račun in na škodo tožene stranke opravil čiščenje greznice pri enem od zasebnikov, čeprav mu je bilo odrejeno le črpanje blata iz čistilne naprave, je naklepno huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. je utemeljena, saj je tožnik s tem, ko v potni nalog ni vpisal storitve pri zasebniku, storil znake kaznivega dejanja zatajitve.

Če sodišče prve stopnje v izreku obsodilne sodbe ugotovi višino škode, ki jo tudi povzame v posebnem pogoju v pogojni obsodbi, oškodovanca pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, gre za nasprotje med samimi odločbami v izreku kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Prilastitev ni storjena le s prodajo in menjavo stvari, temveč tudi z drugimi oblikami razpolaganja, ki kažejo na voljo storilca, da stvar rabi kot svojo, ne glede na dejstvo, ali je odločitev tudi konkretno realizirana. Za prilastitev gre tudi, če oseba, ki tujo stvar proda, njenega lastnika nemudoma obvesti o prodaji, ker je kaznivo dejanje zatajitve dokončano s prilastitvijo tuje premične stvari.

Sodišče bo izdalo oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP tedaj, ko določen element kaznivega dejanja ne bo naveden ne v abstraktnem in ne v konkretnem delu obtožbenega izreka ali pa ko bo v abstraktnem delu premalo določen, da bi lahko pomenil konkretiziran očitek obdolžencu in mu s tem omogočil učinkovito obrambo.

Spreminjanje obtožbe po že zaključenem dokaznem postopku v okviru zaključnih besed strank je vsekakor mogoče šteti kot nepričakovano ravnanje in je v tem smislu obramba postavljena v položaj presenečenja (še posebej, če se obdolženec zagovarja brez zagovornika). Zaključne besede so namreč namenjene predvsem analizi dokazov, ki so (že) bili izvedeni na glavni obravnavi glede na obtožbena zatrjevanja. V 2. odst. 344. čl. ZKP je zato določeno, da sme sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo. To določbo je treba po oceni pritožbenega sodišča razlagati tako, da se mora v tem smislu najprej izjaviti obdolženec sam. Sodišče ne more o vprašanju prekinitve obravnave odločiti, ne da bi o tem predhodno slišalo stališče obdolženca (oz. obrambe), saj je pravica do obrambe izvorno in v prvi vrsti pravica samega obdolženca; sodišče pa šele na podlagi predstavljenih argumentov dokončno odloča o tem, katera dejanja so v tem smislu potrebna.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je obdolženi glede na to, da je tablice našel v grmovju, oblepljene z lepilnim trakom, upravičeno domneval, da gre za zavrženo stvar, ki jo je nekdo odvrgel, ker je ne potrebuje več in zato ni podan njegov naklep. Sodišče prve stopnje je glede na obdolženčev zagovor, da je tablice našel v grmovju, jih vzel ter pritrdil na svoje neregistrirano vozilo, ki ga je nato s predmetnimi tablicami uporabljal, ter glede na splošno znano dejstvo, da se registrske tablice dobijo pri pooblaščenem upravnem organu in jih je temu organu po preteku njihove veljavnosti ali v primeru najdbe tudi potrebno vrniti, utemeljeno zaključilo, da se je obdolženi zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede obdolženčeve prištevnosti, ko pritožnica navaja, da je dejansko stanje glede tega dejstva ostalo nepopolno ugotovljeno. Po kazenskem pravu se duševna normalnost storilca predpostavlja in se je zato posebej ne ugotavlja in ne dokazuje. To predpostavko lahko omaje le sum, da je obdolženi dejanje storil v stanju neprištevnosti. Ker se tek

Dokler storilec ne ve, da je kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je pridobil tujo stvar, po samem zakonu razdrta, kaznivo dejanje zatajitve po 1. odst. 215. člena KZ češ, da si je protipravno prilastil tujo stvar, ki mu je bila s pogodbo zaupana, ne more biti podana.

Kaznivo dejanje zatajitve po I. odstavku 215. člena Kazenskega zakonika praviloma temelji na civilno pravnem razmerju, ki pa v primeru kršitve pogodbe preide v kaznivo dejanje, ko se kršitelju te pogodbe lahko očita protipravna prilastitev zaupane premične stvari. V opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja po obtožnem predlogu so, kot utemeljeno navaja pritožnik, navedeni vsi znaki obdolženki očitanega kaznivega dejanja in tudi pomembne okoliščine, ki to ravnanje konkretizirajo - namreč, da obdolženka zaupane ji predmete kljub pozivu družbe Z. k. d.o.o. in njihovega odvetnika ni vrnila, čeprav se je v pogodbi zavezala, da jih mora vrniti dne 20.1.2004. Takšna označba torej pomeni prilastitveni namen, ki se pri kaznivem dejanju po členu 215/I KZ kaže tudi v tem, da obdolženec predmetov noče vrniti. Odločitev sodišča prve stopnje, da nevrnitev blaga še ne pomeni prilastitev in da je to le kršitev civilne pogodbe ter da opis obdolženkinega ravnanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja zatajitve, tako ni pravilna.