26. člen KZ

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da nesoglasje preiskovalne sodnice temelji na zmotnem stališču, da ni mogoče storiti kaznivega dejanja iz člena 244 KZ in zato tudi ne po členu 240 KZ-1 zato, ker ne more biti storilec in oškodovanec v isti osebi, če ima gospodarska družba le enega družbenika. Takšno stališče je namreč zmotno, saj ga ovrže novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ima podlago tudi v Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa.

V posledici opustitve pravnega pouka pred zbiranjem obvestil od osumljenca je že na pojmovni ravni prekršen privilegij zoper samoobtožbo, ne glede na to, kakšna je vsebina izjave, dane policiji. Ekskluzijska sankcija zaradi kršitev ustavnih pravic velja v primerih, ko so bile prekršene ustavne pravice obdolženca, kot tudi takrat, ko je prišlo do kršitve ustavnih pravic drugih oseb.

Obtoženi je s sostorilci ravnal v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom in usklajeno, njegov dogovor s J.S. pa je omogočil njegovo zlorabo uradnega položaja kot carinika.

Očitek obsojenemu B. B., da je soobsojenca „pripravil“ k določenim, v izreku sodbe sicer konkretno opisanim ravnanjem, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde naj bi B. B. izvršil napeljevanje soobsojenca. Napeljevanje je samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanja napeljevanega. Glede kaznivega dejanja pranja denarja ni mogoče samodejno sklepati, zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev obsojenčevega razpolaganja z nakazanim mu denarjem, da je pri obsojencu obstajal tudi namen, da bi se na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora).

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev. Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sod

Ravnanje obsojenke, opredeljeno v opisu kaznivega dejanja, da je kot direktorica gospodarske družbe, ki je bila investitor objekta, izvajalcu odredila pričetek gradbenih del, čeprav je vedela, da se na tem območju nahaja arheološko najdišče izjemnega pomena, gradbeno podjetje pa je na podlagi njene odredbe pričelo z gradnjo, bi moralo sodišče opredeliti kot (posredno) storitev kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 223. člena KZ.

V sodni praksi je sicer ustaljeno stališče, da se odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določa kot enotna odškodnina, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, vendar pa se v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, lahko posebej prisodi tudi odškodnina za to obliko škode. Dnevno tarifiranje odškodnine za pripor je neprimerno. Pri primerjavi posameznih primerov je namreč treba upoštevati posebnosti vsakega od njih (poleg trajanja pripora torej tudi druge okoliščine) ter čas, ko je bila odškodnina določena, saj je v različnih časovnih obdobjih bila uporabljana različna valuta, njena vrednost pa se je s časom tudi spreminjala. Objektivni pokazatelj višine prisojene odškodnine je povprečna plača v času izdaje prvostopne odločbe.

Ravnanje obsojenke, opredeljeno v opisu kaznivega dejanja, da je kot direktorica gospodarske družbe, ki je bila investitor objekta, izvajalcu odredila pričetek gradbenih del, čeprav je vedela, da se na tem območju nahaja arheološko najdišče izjemnega pomena, gradbeno podjetje pa je na podlagi njene odredbe pričelo z gradnjo, bi moralo sodišče opredeliti kot (posredno) storitev kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 223. člena KZ.

Skrajna sila in dejanje majhnega pomena sta instituta kazenskega prava, ki izključujeta protipravnost vsak zase in ne moreta biti podana hkrati, oziroma podrejeno, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Smrt avtorja obremenilne izjave je nedvomno okoliščina, zaradi katere ni mogoče izpolniti dolžnosti, ki jo sodišču nalaga določba 6. člena EKČP. To pravilo pa je mogoče uporabiti le, če so pristojni organi, vključno s sodiščem, ravnali z ustrezno skrbnostjo pri naporih zagotoviti obdolžencu uresničevanje te pravice.

Ob preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolženčevo ravnanje potrebno pravno opredeliti po novem od 1.11.2008 dalje veljavnem Kazenskem zakoniku - KZ-1. Iz načela zakonitosti v kazenskem postopku, kot je opredeljeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije, med drugim izhaja, da morajo sodišča pri sojenju uporabiti zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Ta ustavna določba je konkretizirana v drugem odstavku 7. člena novega Kazenskega zakonika (prej drugi odstavek 3. člena KZ), ki rešuje tudi situacije, ko se v času med izvršitvijo kaznivega dejanja in sojenjem zakon večkrat spremeni - v tem primeru se uporabi najmilejši od zakonov (upoštevajo se torej tudi t.i. interni zakoni). Prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona torej ni absolutna, temveč velja le v situaciji, ko je novejši kazenski zakon za storilca strožji ali enako strog kot kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Če pa je kateri izmed novejših kazenskih zakonov za storilca milejši, ga je sodišče dolžno uporabiti. Za presojo, kateri zakon je milejši, sta se izoblikovali dve temeljni nač

Napeljevanje k izsiljevanju po 3. odstavku 218. člena KZ je podano le, če je zakonski znak, ki zadeva namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, podan tudi pri soobtoženih.

Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju sklenitve škodljive pogodbe po 130. členu KZ-77 je zavestno sklepanje škodljive pogodbe ali sklepanje pogodbe s prekoračitvijo pooblastil. Pogodba mora biti škodljiva ob podpisu oziroma sklenitvi pogodbe, škodljivost pa se kaže v nastanku premoženjske škode organizaciji združenega dela ali pravni osebi, zato je pojem sklenitve škodljive pogodbe potrebno razumeti kot sklenitev pogodbe (gospodarskega posla) med dvema organizacijama združenega dela ali drugima družbenima pravnima osebama.

Določba 2. odstavka 26. člena KZ, da je neuspešno napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja kaznivo, če se sme zanj izreči kazen treh let zapora ali hujša kazen, vključuje tudi neuspelo napeljevanje h kaznivim dejanjem, za katera se sme kot najvišja kazen izreči kazen zapora do treh let. Zato je kaznivo tudi neuspelo napeljevanje h kaznivemu dejanju po 1. odstavku 317. člena KZ.

Ali prekoračitev trimesečnega roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP in ali pripor v fazi pritožbenega postopka traja že nerazumno dolgo, pa je potrebno v vsaki zadevi presojati posebej. Pri taki presoji pa je potrebno upoštevati zlasti postopanje pritožbenega sodišča po prejemu zadeve, obsežnost in zahtevnost zadeve (komplekstnost zadeve), ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika, obdobje prekoračitve roka ter morebitne ostale okoliščine posameznega primera.

Neprepričljivo in v nasprotju s podatki kazenskega spisa je stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je obdolženec storil napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. odstavku 256. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ. Z dvema izvedencema grafološke stroke je bilo zanesljivo dokazano, da zapustnik sporne oproke ni podpisal, da sestavljalca lažne oporoke (ki sta bila oproščena) ne govorita resnice in da so številne priče povsem izključile možnost, da bi lahko zapustnik celotno premoženje prepustil bratu - obdolžencu, s katerim je bil sprt in več let z njim sploh ni govoril. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

V konkretnem primeru so bile z nedovoljenim snemanjem sicer res kršene pravice obtoženca dozasebnosti, svobode komuniciranja ter tajnosti pisem in drugih občil, vendar pa so v obravnavanem primeru nedvomno podane tudi posebej utemeljene okoliščine, ki imajo še večji pomen kot naštete ustavno varovane pravice obtoženca. Zato zgolj nezakonitost pridobitve teh dokazov sama po sebi ne bi smela pomeniti razlogov za njihovo izločitev. Poligrafsko testiranje ima svoje meje uporabe, saj temelji na preiskovančevih odzivih samodejnega živčnega sistema, ki ni pod kontrolo njegove volje in je zato mogoče šteti poligrafski test le za t.i. indicialno metodo. Ker poligraf registrira fiziološke reakcije preiskovanca, na katere ta tudi takrat, ko se jih zaveda, praviloma ne more vplivati, kar je možno primerjati z medicinskimi posegi, preiskovanec ni več subjekt, ampak objekt postopka. Kot instrument za odkrivanje laži je v predhodni fazi kazenskega postopka nedvomno pomemben, saj ta z njegovo pomočjo pridobiva od osumljenca (kljub njegovemu pristanku) podatke proti njegovi volji, kar je v direktnem nasprotju z njegovimi pravicami v samem kazenskem postopku. Da v dokazne namene izsledkov p

Ovadba oškodovanca je dopusten dokaz, katerega dokazna vrednost se ocenjuje v skladu s 1. odstavkom 18. člena ZKP. S tem ko se v izreku trdi, da je obsojenec neugotovljenega dne konec aprila do srede maja 1999 naročil ostalim soobsojencem, da zanj oziroma njegovo gospodarsko družbo izterjajo od I.Š. 10.000.000,00 SIT in jih s tem "naklepoma napeljal k storitvi opisanega kaznivega dejanja", je opisano obsojenčevo napeljevanje h kaznivemu dejanju izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ.

Obsojenec ni samo storilec kaznivega dejanja, saj so za določena kazniva dejanja lahko obsojeni, poleg storilca tudi udeleženci pri kaznivem dejanju. Določbe 25. in 26. člena KZ zato ne določajo kaznivega dejanja, ampak obliko udeležbe pri kaznivem dejanju.