VSL sklep I Cp 1328/98

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je tožena stranka pravočasno ugovarjala, zato je izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v 2. točki izreka, nato pa postopalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Po obravnavanju zadeve je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v ZPP predvidene pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se sodba sodišča prve stopnje opira na dejstvo, ki sploh ni bilo glavni predmet spora v konkretnem postopku. Tožba se nanaša na opravljeno delo, ne pa na krivdno odgovornost tožeče stranke za polaganje vodovodne cevi ob poglabljanju ceste, ki predstavlja časovno ločen dogodek. Tožena stranka bi glede tega lahko vložila odškodninski zahtevek proti tožeči stranki, v obravnavanem postopku pa dejstvo potrebne globine za položitev cevi ni predmet spora in se zato sodba opira na dejstvo, ki za spor ni odločilno. Odločilno v sporu je, ali je tožeča stranka kljub temu, da ni dosegla rezultata, upravičena do plačila za delo.

Pritožba tožeče stranke je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka v predlogu zahtevala izvršbo zaradi plačila 9.806,40 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (pravilno predloga) do dneva plačila. Vtoževani znesek torej presega mejo, ki jo za razmejitev med splošnim pravdnim postopkom in posebnim postopkom postavlja določba prvega odst. 457. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo tudi uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Utemeljen je očitek pritožbe, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sicer zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

Podlage za odločitev v tem sporu ne predstavljajo določbe o odškodninski obveznosti, temveč določbe o pogodbi o delu (600. - 629. čl. ZOR). Tožeča stranka je uveljavljeni tožbeni zahtevek temeljila na trditvi, da je, zaradi zamrznitve vode v cevi, R. M. naročil delo pri tožeči stranki. Tožeča stranka je s talilnim aparatom brez uspeha poskušala staliti zmrznjeno vodo, zamenjala pa je tudi ventil. Tožena stranka je v postopku ugovarjala, da dela ni dolžna plačati, ker ga ona ni naročila, ker je bilo talilno delo neuspešno in ker je do napake prišlo zaradi malomarnega opravljanja dela cestnega podjetja in komunale. Sodišče prve stopnje o ugovoru pasivne legitimacije ni odločalo in tudi ne o ugovoru, da delo ni imelo rezultata, ampak je sodbo po prejemu dopisa tožeče stranke o potrebni in dejanski legi vodovodne cevi oprlo izključno na ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka zakrivila napako. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da odškodninska odgovornost ni bila predmet spora. Tožeča stranka je zahtevala plačilo za delo, zoper to pa je tožena stranka ugovarjala, da delo tožeče stranke ni bilo uspešno. Res je ugovarjala tudi odškodninsko obveznost tožeče stranke, vendar pa bi sodišče tak ugovor moglo upoštevati šele, če bi ga tožena stranka podala bodisi kot pobotni ugovor, ali pa nasprotno tožbo.

Ker je za ugotovitev dejstev, potrebnih za odločitev o tožbenem zahtevku in ugovorih potrebno opraviti novo glavno obravnavo, je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe prvega odst. 370. čl. ZPP, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojati ob upoštevanju določb ZOR o pogodbi o delu, iz katerih tožeča stranka izvaja postavljeni tožbeni zahtevek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti tudi, ali je utemeljen ugovor pasivne legitimacije toženke. Ugotoviti bo moralo, kdo se je s tožečo stranko kot naročnik zavezal, da mu bo naročeno delo plačal: tožena stranka ali R.

M.. Če bo ugotovilo, da je toženka tista, ki je delo naročila in se ga tudi zavezala plačati, bo moralo nadalje ugotoviti, ali je tožeča stranka izpolnila obveznost izvršiti delo in tako tožbeni zahtevek preizkusiti tudi glede drugega ugovora tožene stranke.