614. člen ZOR

Glede na to, da je tožnik že pred začetkom izdelave lokala L. I tožencu izstavil račun, iz katerega je jasno razvidno, kolikšna je pogodbena cena del in vgrajenega materiala, ki ga tožnik zaračunava tožencu, potem je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da je bilo dogovorjeno, da se bo dokonča cena določila kasneje, ob upoštevanju, da je prvi lokal že prevzel, ter ob upoštevanju drugega odstavka 32. člena ZOR in končno tudi ob upoštevanju načela dobre vere in poštenja; 12. člen ZOR in sedaj 5. člen OZ) jasno, da je toženec sprejel izdelavo lokala L. I po cenah, kot izhaja iz predloženega računa za L. II.

Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez posebne dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka bi morala svoje trditve konkretizirati ne le s povzemanjem vsebine naštetih poglavij Splošnih pogojev, ki naj bi določala obveznosti tožeče stranke, temveč tudi s konkretnimi trditvami o tem, kako se je neizpolnjevanje teh določil dejansko odrazilo v pogodbenem odnosu s toženo stranko. Splošni pogoji pogodb nasploh, niso pisani le za konkretno pogodbeno razmerje konkretnih pogodbenih strank, temveč za vsa istovrstna pogodbena razmerja tožeče stranke s svojimi sopogodbeniki.

Odvetnik krši pogodbene obveznosti v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju njegovega poklica zahteva od njega. Odvetnik se lahko reši svoje odgovornosti za nastalo škodo, če dokaže, da bi bil spor za stranko izgubljen tudi, če ne bi bilo njegovega zakrivljenega ravnanja.

Tožniku (izvajalcu) je bilo najkasneje 11. 12. 1992 znano, da ima izvršen posel napake. Takrat sta investitorja zoper njega vložila tožbo. Najkasneje takrat bi moral tožnik o napakah obvestiti toženca (podizvajalca) in najkasneje v decembru 1993 sodno uveljavljati svojo pravico. Sodišče z materialnim procesnim vodstvom ne sme iti tako daleč, da bi stranko pozvalo k temu, da v celoti na novo oblikuje dejansko podlago spora. S tem bi bilo ravnotežje med vlogami in aktivnostjo strank ter sodišča v postopku porušeno, kar bi pomenilo tudi kršitev enega izmed temeljnih načel pravdnega postopka, načela nepristranskosti.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z 31. 1. 2002 jasno izhaja, da se je glavna obravnava opravila v odsotnosti pravilno vabljene toženke (in v prisotnosti njene pooblaščenke) ter da sta obe pravdni stranki na tem naroku navajali dejstva in predlagali dokaze. Zato so bila vsa dejstva in dokazi, ki jih je toženka navedla oziroma predložila po 31. 1. 2002 prepozni ter jih sodišče ni smelo upoštevati. ZOR posebej ne določa vsebine obvestila o napakah pri podjemnih in gradbenih pogodbah. Zato je treba po tretjem odstavku 121. člena ZOR smiselno uporabiti določbe, ki urejajo obvestilo o stvarnih napakah pri prodajnih pogodbah. Po prvem odstavku 484. člena ZOR mora kupec v obvestilu natančneje opisati napako in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda. Toženka v opisanem dopisu ni pojasnila, zakaj je delo nedokončano, zakaj ni pravilno izvedeno, kakšne so pomanjkljivosti in kateri material manjka, kar nedvomno pomeni, da napak ni opisala natančno. Tako sta sodišči pravilno presodili, da tega dopisa ni mogoče šteti kot obvestilo o napakah.

Za terjatev iz pogodbe o delu za plačilo gradbenih del velja splošni zastaralni rok, saj toženec v razmerju do tožnika ni nastopal kot pravna oseba. Za začetek teka zastaralnega roka je treba upoštevati dejanski prevzem del v marcu 1995, saj toženec ni hotel izvesti svoje obveznosti o formalnem prevzemu del. Tudi za začetek teka roka za grajo napak je treba upoštevati dejanski prevzem, saj tega ni mogoče prenašati v prihodnost z enostranskim ravnanjem ali opustitvijo tistega, od čigar ravnanja je odvisen začetek teka roka. Toženec je zaradi predpostavke graje napak izgubil pravico z ugovorom proti tožnikovemu zahtevku uveljavljati svojo pravico do znižanja plačila.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu, s katero se je toženec kot prevzemnik posla zavezal opraviti določeno delo (projekt), toženec kot naročnik pa to plačati. Pogodba je bila izvršena, toda po oddaji projekta so se pokazale določene napake, ki jih je tožnik uveljavljal v skladu s 614. in 615. členom ZOR. Tožnik je napake odpravljal, toda tožnik je kljub temu odstopil od pogodbe. Zato sta sodišči ugotavljali utemeljenost tožnikovega odstopa po 608., 618., 619.in 620. členu ZOR. Ker sta ugotovili, da tožnik tožencu ni dal roka za odpravo napak, ki ga ta ne bi spoštoval, in da projekt ni imel take napake, da delo ne bi bilo uporabno, sta pravilno zaključili, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odstop od pogodbe.

Okoliščina, da sta bila v konkretnem primeru po pogodbi naročnika O. in V.G., vzbuja dvom v opredelitev glede narave sklenjene pogodbe kot gospodarske pogodbe. Ker se v dosedanjem postopku pravdni stranki v zvezi s to, za presojo ugovora zastaranja odločilno okoliščino, še nista izjavili, bosta imeli takšno možnost v ponovljenem postopku. Tožena stranka je v ugovoru navedla, da naj bi imelo delo tožeče stranke napake, saj cevi centralne in tople vode niso bile ustrezno zaščitene. Ob takšnem konkretnem ugovoru tožene stranke, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pridobila uporabno dovoljenje in začela z dejavnostjo v navedenem lokalu, za sklep o tem, da delo tožeče stranke ni imelo napak, ne zadošča.

Če naročnik del ne dokaže, da je izvajalca obvestil o napakah (in to opredeljeno) znotraj roka iz 1. odstavka 645. člena ZOR, kar je nadaljnji pogoj za ohranitev roka za pravočasno uveljavljanje pravice naročnika iz naslova jamčevanja (2. odstavek 645. člena ZOR), je njegova pravica uveljavljanja odgovornosti iz naslova napak prenehala po samem zakonu.

Tožniku ni možno naprtiti odgovornosti, da bi moral pred prevzemom dela toženo stranko opozoriti na napake del, ki jih je pred tem opravil nekdo tretji, niti ni možno od tožnika zahtevati, da bi moral iz tega razloga odkloniti opravo svojega dela. Zaradi napake tretjega je neuporabno zgolj njegovo delo, ne pa tudi delo tožnika.

Za napake po pogodbi o delu ali po gradbeni pogodbi odgovarja naročniku prevzemnik posla, ne pa podizvajalec. Enoletni rok za sodno uveljavljanje napak se ne upošteva, če je prevzemnik posla ali podizvajalec pričel odpravljati napake.

Nov sporazum o okvirni ceni za opravljeno delo je spremenil dogovor po prvotnem predračunu. Z novim dogovorom je nastala nova pogodbena obveznost, ki stranki veže, zato mora tožena stranka plačati dogovorjeno in obračunano ceno storitve.

Napačno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje kot materialno podlago za presojo obravnavane zadeve upoštevati določbe 479. in 484. čl. ZOR. ZOR v zvezi s pogodbo o delu, za tako pogodbo pa je v obravnavanem primeru nedvomno šlo, odgovornost za napake samostojno in celovito ureja v 5. oddelku, to je v členih od 614 do 621.

Za izpolnitev podjemnikove obveznosti je bistvena izročitev stvari naročniku, do katere pa v obravnavanem primeru (glede na toženčevo zavrnitev vzorca izdelkov in odpoved pogodbe) ni prišlo. Da bi tožena stranka prevzela 80.000 izvodov izdelanih brošuric tožeča stranka niti ni zatrjevala, temveč je trdila le, da je navedene brošurice natisnila. Zgolj dejstvo, da so bile brošurice natisnjene, pa ne pomeni, da so bile slednje toženi stranki tudi izročene. Tožeča stranka prav tako ni dokazala, da bi prišlo do prevzema izpolnitve na podlagi 2. odstavka 614. člena ZOR, saj ni dokazala, da bi tožena stranka izvršeno delo zavrnila brez utemeljenega razloga.

Po določilu 1. odst. 614. čl. ZOR je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prevzemnika naročila. Jasno je, da mora pred tem izvršeno delo prevzemnik naročniku izročiti (1. odst. 613. čl. ZOR). V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravdni stranki nista sestavili zapisnika o sprejemu in izročitvi del. Ker torej do izročitve izvršenega dela ni prišlo, ni mogoče ugotavljati pravočasnosti reklamacije opravljenih del od trenutka izročitve oz. prevzema dela.

Stranki sta se s pogodbo dogovorili, da bo naročnik (toženec) plačila izvrševal postopoma, na podlagi začasnih situacij. In ker toženec v postopku ni jasno navedel, katera dela, zajeta v drugi začasni situaciji, ki je podlaga izstavljenemu računu, niso bila izvedena oziroma so bila izvedena v nasprotju s pogodbenimi določili in pravili stroke, še manj je to izkazoval z ustreznimi dokazi, se ne more sklicevati na to, da dela še vedno niso prevzeta, zaradi česar je določilu 3. odstavka 623. člena ZOR plačila še ni dolžan izvršiti.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju o obsegu naročila in prevzemu izvršilnega dela, v katerega pritožbeno sodišče v povzetku v sporu majhne vrednosti ne sme posegati, je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje o stvarnih napakah izvršilnega dela pravilno, očitek, da gre za neizpolnitev obveznosti in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor sočasnosti izpolnitve pa neutemeljen.

Pogodba, s katero se je "prodajalec" zavezal na kupca prenesti lastninsko pravico na nepremičninah, "kupec" pa se je namesto kupnine zavezal opraviti določena dela za "prodajalca", je dvostranska pogodba. Podjemnikova (izvajalčeva) storitvena obveznost je pravilno opravljena, če ima opravljen posel (gradbeno delo) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene, oz. lastnosti, ki jih po pravilih stroke mora imeti. Če končni rezultat teh lastnosti nima, je izpolnitev nepravilna in podjemnik (izvajalec) naročniku odgovarja za nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno (ne)skrbnostjo.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Ni pomembno, ali je odgovornost za stvarne napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, ali pa je to poseben institut. Bistveno je, da zakon odgovornosti za napake nikjer ne omejuje z naročnikovim prispevkom k temu, da ima delo napake.