618. člen ZOR

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu, s katero se je toženec kot prevzemnik posla zavezal opraviti določeno delo (projekt), toženec kot naročnik pa to plačati. Pogodba je bila izvršena, toda po oddaji projekta so se pokazale določene napake, ki jih je tožnik uveljavljal v skladu s 614. in 615. členom ZOR. Tožnik je napake odpravljal, toda tožnik je kljub temu odstopil od pogodbe. Zato sta sodišči ugotavljali utemeljenost tožnikovega odstopa po 608., 618., 619.in 620. členu ZOR. Ker sta ugotovili, da tožnik tožencu ni dal roka za odpravo napak, ki ga ta ne bi spoštoval, in da projekt ni imel take napake, da delo ne bi bilo uporabno, sta pravilno zaključili, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odstop od pogodbe.

Okoliščina, da sta bila v konkretnem primeru po pogodbi naročnika O. in V.G., vzbuja dvom v opredelitev glede narave sklenjene pogodbe kot gospodarske pogodbe. Ker se v dosedanjem postopku pravdni stranki v zvezi s to, za presojo ugovora zastaranja odločilno okoliščino, še nista izjavili, bosta imeli takšno možnost v ponovljenem postopku. Tožena stranka je v ugovoru navedla, da naj bi imelo delo tožeče stranke napake, saj cevi centralne in tople vode niso bile ustrezno zaščitene. Ob takšnem konkretnem ugovoru tožene stranke, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pridobila uporabno dovoljenje in začela z dejavnostjo v navedenem lokalu, za sklep o tem, da delo tožeče stranke ni imelo napak, ne zadošča.

Višinska kota hiše je bila določena v idejnem načrtu, ki je bil skupaj z geološko-geomehanskim poročilom predložen toženki za izdelavo lokacijske dokumentacije. Pritrditi je toženki, da se lokacijska dokumentacija nanaša izključno na vprašanje umeščenosti objekta v prostor, nikakor pa ne na sam način izgradnje objekta. Izdelovalec idejnega projekta je tisti, ki bi moral, upoštevajoč podatke iz geološko-geomehanskega poročila, ugotoviti, da je višinska kota objekta neustrezna.

Tožniku ni možno naprtiti odgovornosti, da bi moral pred prevzemom dela toženo stranko opozoriti na napake del, ki jih je pred tem opravil nekdo tretji, niti ni možno od tožnika zahtevati, da bi moral iz tega razloga odkloniti opravo svojega dela. Zaradi napake tretjega je neuporabno zgolj njegovo delo, ne pa tudi delo tožnika.

Toženca sta uveljavljala pravice na podlagi garancije in ne na podlagi jamčevanja za stvarne napake. Odgovornost iz garancije pomeni posebno samostojno zavezo. Razlika med obema institutoma je med ostalim ravno glede reklamiranja napak. Pri garanciji ne veljajo kratki notifikacijski roki, ampak zadošča, da se odpravo napak zahteva v garancijskem roku, ne glede na to, kdaj je naročnik napako opazil.

Če uveljavlja naročnik povračilo neposredne škode, to je škode, ki jo je utrpel na sami stvari, ki je bila predmet podjemne pogodbe in ki se kaže v zmanjšanju vrednosti stvari, ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem pravic iz naslova odgovornosti za stvarne napake (torej z jamčevalnim zahtevkom), gre tak zahtevek sicer pravno opredeliti kot splošni odškodninski zahtevek, vendar pa tega odškodninskega zahtevka po eni strani ni mogoče kumulirati z jamčevalnimi zahtevki, po drugi strani pa veljajo skladno s sprejeto sodno prakso ravno iz razloga, ker je to vrsto škode mogoče uspešno odpraviti že z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov, za takšne odškodninske zahtevke isti roki kot za tipičen jamčevalni zahtevek. Po stališču novejše pravne teorije pa je odpravo takšne škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, saj je odgovornost za stvarne napake le posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti. Drugače velja v primeru zahteve po povračilu nadaljnje škode.

Pogodba, s katero se je "prodajalec" zavezal na kupca prenesti lastninsko pravico na nepremičninah, "kupec" pa se je namesto kupnine zavezal opraviti določena dela za "prodajalca", je dvostranska pogodba. Podjemnikova (izvajalčeva) storitvena obveznost je pravilno opravljena, če ima opravljen posel (gradbeno delo) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene, oz. lastnosti, ki jih po pravilih stroke mora imeti. Če končni rezultat teh lastnosti nima, je izpolnitev nepravilna in podjemnik (izvajalec) naročniku odgovarja za nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno (ne)skrbnostjo.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Ni pomembno, ali je odgovornost za stvarne napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, ali pa je to poseben institut. Bistveno je, da zakon odgovornosti za napake nikjer ne omejuje z naročnikovim prispevkom k temu, da ima delo napake.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je materialnopravno napačno izhodišče prvostopnega sodišča, ko je kot pravočasno grajanje napake upoštevalo obvestilo, ki ga je tožena stranka prejela s strani kupca tožeče stranke. Namen predpisane obveznosti naročnika, da nemudoma oziroma čim prej o napaki obvesti izvajalca je potrebno razlagati v tem, da se na strani izvajalca odpravi negotovost ali bo naročnik, ki je za napako izvedel, uveljavljal zahtevke, do katerih je upravičen iz naslova jamčevanja za napake. Zgolj s tem, da je izvajalec o napaki obveščen s strani tretje osebe, ta negotovost ni odpravljena.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala zaračunani ceni za dobavljeno razrezano steklo po vtoževanem računu. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče sprejelo zaračunano ceno za dobavo stekla in opravljeno storitev razreza le-tega, ker tožena stranka ni verjetno izkazala pravočasnosti reklamacije računa in s tem reklamacije v računu določene cene. Tako sklepanje o pravilnosti cene je pravno zmotno, saj izhaja iz materialnopravnih pravil o reklamaciji kvalitete opravljenega dela (614. do 621. člen ZOR), ki jih ni mogoče uporabiti za ugotovitev dogovorjene cene za delo.

Pravica do razdrtja pogodbe še ne zadostuje za sklep, da je pogodba razdrta, zaradi česar ta ni več podlaga izpolnitvenemu zahtevku. Če ima pogodbena stranka takšno enostransko upravičenje, ga mora sopogodbeniku izjaviti. Uveljavitev tega upravičenja predpostavlja jasno in nedvoumno izjavo. Res prevzemnik dela odgovarja za uspeh prevzetega dela. Toda, ne gre prezreti, da so bile v konkretnem primeru obema pravdnima strankama znane okoliščine o neprimernosti materiala. Za takšen primer bi po prepričanju pritožbenega sodišča prišlo v poštev določilo 1. odst. 480. čl. ZOR (v zvezi s 3. odst. 121. čl. ZOR), po katerem se prizadeti kupec (v konkretnem primeru naročnik) ne more sklicevati na napako, če je zanjo vedel. V takšnem primeru porazdelitev rizika za uspeh posla, kakršna je v načelu uveljavljena pri pogodbi o delu, ni ustrezna.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Če ima izvršeno delo napako, mora naročnik, predno uveljavlja druge jamčevalne zahtevke, prevzemniku dati možnost, da napako odpravi. Ker tožena stranka ni zatrjevala, da je tožeči stranki to možnost dala, je zaključek prvostopnega sodišča, da brez tega ne more uveljavljati znižanja plačila, pravilen.

Izvajalec mora sporočiti naročniku napake svojega dela, za katere ve ali bi lahko vedel, če naj si zagotovi pravice, ki mu gredo po členih 614 do 616 ZOR. To velja tudi za očitne napake, ki jih naročnik ni takoj grajal.

Odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dohodka zaradi napake stroja, izdelanega na podlagi pogodbe o delu, lahko uveljavlja le naročnik, ne pa tudi tisti, ki stroj uporablja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da avtorsko delo tožnika ni imelo napak, zaradi katerih bi lahko prišlo od znižanja plačila in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo še neizplačanega dela avtorskega honorarja. Res je, kar pravi pritožba, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni argumentiralo, zakaj je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev izvedenca. To bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 300. člena ZPP moralo storiti. Vendar pa takšna kršitev s strani sodišče prve stopnje ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Če prevzemnik kleparskega in ličarskega popravila tožnikovega avtomobila svojega dela ni opravil po pravilih posla in po dogovoru, mora odpraviti napake.

Dolžnik, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnil z napako in je pri tem ravnal z običajno malomarnostjo, mora povrniti upniku le tisto škodo, ki bi jo dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možno posledico kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.