619. člen ZOR

Naročnik ima pravico do povrnitve škode zaradi zamude podjemnika tudi v primeru, ko je pogodba izpolnjena (z zamudo), torej tudi takrat, kadar je ne razdre. Za nastalo škodo odgovarja podjemnik, če je povzročil zamudo pri izpolnitvi (drugi in tretji odstavek 262. člena ZOR). Vzrok za zamudo pri izpolnitvi je bil torej na strani tožeče stranke, zato prva toženka za škodo zaradi zamude ne odgovarja, saj ne gre za tveganje, katerega obvladovanje je mogoče pripisati njej (263. člen ZOR).

Pogodba po vsebini predstavlja dogovor o zakupu kapacitet tožeče stranke. Tožeča stranka se je zavezala naročnikom dati na razpolago določene kapacitete v obsegu pogodbeno zagotovljenih storitev, naročniki pa so se zavezali za opravljene storitve plačati mesečni pavšal. Materialnopravno pa to pomeni, da višina pavšala ni odvisna od dejanske količine opravljenih storitev, kar pa samo po sebi ni v nasprotju z načelom enakih dajatev. Napake opravljenih storitev s strani tožeče stranke ne morejo predstavljati takšnih spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bila obveznost ene pogodbene stranke otežena. Tožeča stranka je namreč zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (odstop vtoževane terjatve prevzemniku A. d.o.o.) v skladu z relevantno teorijo prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja terjatve. Pri tem se stranki nista spremenili, nespremenjen pa je tudi ostal prvotni tožbeni zahtevek, saj predstavlja njegova dopolnitev med postopkom le način izpolnitve obveznosti. Izpolnitev s subrogacijo predpostavlja glede na določbe. 299. člena ZOR dogovor izpolnitelja bodisi z upnikom, bodisi z dolžnikom, da bo z izpolnitvi

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu, s katero se je toženec kot prevzemnik posla zavezal opraviti določeno delo (projekt), toženec kot naročnik pa to plačati. Pogodba je bila izvršena, toda po oddaji projekta so se pokazale določene napake, ki jih je tožnik uveljavljal v skladu s 614. in 615. členom ZOR. Tožnik je napake odpravljal, toda tožnik je kljub temu odstopil od pogodbe. Zato sta sodišči ugotavljali utemeljenost tožnikovega odstopa po 608., 618., 619.in 620. členu ZOR. Ker sta ugotovili, da tožnik tožencu ni dal roka za odpravo napak, ki ga ta ne bi spoštoval, in da projekt ni imel take napake, da delo ne bi bilo uporabno, sta pravilno zaključili, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odstop od pogodbe.

Tožnica je izgubila pravico zahtevati zamenjavo vgrajenega stavbnega pohištva, ker je tak zahtevek postavila 6 let po vložitvi tožbe, prej je uveljavljala le odškodninski zahtevek.

Tožniku ni možno naprtiti odgovornosti, da bi moral pred prevzemom dela toženo stranko opozoriti na napake del, ki jih je pred tem opravil nekdo tretji, niti ni možno od tožnika zahtevati, da bi moral iz tega razloga odkloniti opravo svojega dela. Zaradi napake tretjega je neuporabno zgolj njegovo delo, ne pa tudi delo tožnika.

Izvršeno delo, katerega predmet je izdelava (ali predelava) določene stvari, je obremenjeno s stvarno napako, če le-ta obstoji ob prevzemu stvari (arg. prvi odstavek 478. člena v zvezi s tretjim odstavkom 121. člena ZOR). Podjemnik odgovarja tudi za skrite napake, ki se pokažejo po prevzemu stvari (prvi odstavek 615. člena ZOR). Ker gre pri stvarnih napakah za nepravilno izpolnitev, je podana podjemnikova odgovornost za skrito napako le, če je vzrok za skrito napako obstajal že ob izpolnitvi pogodbene obveznosti.

Če uveljavlja naročnik povračilo neposredne škode, to je škode, ki jo je utrpel na sami stvari, ki je bila predmet podjemne pogodbe in ki se kaže v zmanjšanju vrednosti stvari, ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem pravic iz naslova odgovornosti za stvarne napake (torej z jamčevalnim zahtevkom), gre tak zahtevek sicer pravno opredeliti kot splošni odškodninski zahtevek, vendar pa tega odškodninskega zahtevka po eni strani ni mogoče kumulirati z jamčevalnimi zahtevki, po drugi strani pa veljajo skladno s sprejeto sodno prakso ravno iz razloga, ker je to vrsto škode mogoče uspešno odpraviti že z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov, za takšne odškodninske zahtevke isti roki kot za tipičen jamčevalni zahtevek. Po stališču novejše pravne teorije pa je odpravo takšne škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, saj je odgovornost za stvarne napake le posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti. Drugače velja v primeru zahteve po povračilu nadaljnje škode.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju o obsegu naročila in prevzemu izvršilnega dela, v katerega pritožbeno sodišče v povzetku v sporu majhne vrednosti ne sme posegati, je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje o stvarnih napakah izvršilnega dela pravilno, očitek, da gre za neizpolnitev obveznosti in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor sočasnosti izpolnitve pa neutemeljen.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Ni pomembno, ali je odgovornost za stvarne napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, ali pa je to poseben institut. Bistveno je, da zakon odgovornosti za napake nikjer ne omejuje z naročnikovim prispevkom k temu, da ima delo napake.

Če so vse estetske napake na izdelanem predmetu takšne, da se dajo odpraviti, ne gre za bistveno napako predmeta, zaradi katere bi naročnik lahko takoj razdrl pogodbo.

Po sklenjeni pogodbi o delu (podjemni pogodbi) bi moral prevzemnik posla izdelati stroj, ki bi bil sposoben lepljenja ovojnic. Sposobnost lepljenja ovojnic je bil torej izrecen pogodbeni pogoj. Dela stroja, ki bi omogočal lepljenje ovojnic, prevzemnik ni izdelal, izdelal pa je ves preostali stroj. Čeprav je bila vrednost manjkajočega dela stroja majhna, ima naročnik pravico razdreti pogodbo o delu glede celega stroja.

Tožena stranka je bila na podlagi 1. odst. 620. čl. ZOR dolžna tožeči stranki dovoliti, da napako, v kolikor je res obstajala, odpravi. Tega pa, kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka tožeči ni omogočila.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala zaračunani ceni za dobavljeno razrezano steklo po vtoževanem računu. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče sprejelo zaračunano ceno za dobavo stekla in opravljeno storitev razreza le-tega, ker tožena stranka ni verjetno izkazala pravočasnosti reklamacije računa in s tem reklamacije v računu določene cene. Tako sklepanje o pravilnosti cene je pravno zmotno, saj izhaja iz materialnopravnih pravil o reklamaciji kvalitete opravljenega dela (614. do 621. člen ZOR), ki jih ni mogoče uporabiti za ugotovitev dogovorjene cene za delo.

Izvajalec je odgovoren le za škodo na delu hiše, ki jo je saniral, ne pa na celotnem objektu, ki je bil saniran z drugo sanacijo tudi zaradi nestrokovne gradnje tožeče stranke v lastni režiji.

Pravica do razdrtja pogodbe še ne zadostuje za sklep, da je pogodba razdrta, zaradi česar ta ni več podlaga izpolnitvenemu zahtevku. Če ima pogodbena stranka takšno enostransko upravičenje, ga mora sopogodbeniku izjaviti. Uveljavitev tega upravičenja predpostavlja jasno in nedvoumno izjavo. Res prevzemnik dela odgovarja za uspeh prevzetega dela. Toda, ne gre prezreti, da so bile v konkretnem primeru obema pravdnima strankama znane okoliščine o neprimernosti materiala. Za takšen primer bi po prepričanju pritožbenega sodišča prišlo v poštev določilo 1. odst. 480. čl. ZOR (v zvezi s 3. odst. 121. čl. ZOR), po katerem se prizadeti kupec (v konkretnem primeru naročnik) ne more sklicevati na napako, če je zanjo vedel. V takšnem primeru porazdelitev rizika za uspeh posla, kakršna je v načelu uveljavljena pri pogodbi o delu, ni ustrezna.

Pravdni stranki sta sporazumno razdrli pogodbo, ker je imelo toženčevo delo (izdelava fasade) takšne napake, da je bilo neuporabno. Tožnik ima v takšnem primeru pravico do odškodnine za škodo, ki izvira iz napake, ne pa za škodo, ki jo pomeni napaka sama.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da avtorsko delo tožnika ni imelo napak, zaradi katerih bi lahko prišlo od znižanja plačila in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo še neizplačanega dela avtorskega honorarja. Res je, kar pravi pritožba, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni argumentiralo, zakaj je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev izvedenca. To bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 300. člena ZPP moralo storiti. Vendar pa takšna kršitev s strani sodišče prve stopnje ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.