611. člen ZOR

Že s tem, ko sploh ni jasno, katera dokumentacija je bila s strani izvedenke pregledana, je izvedensko mnenje tako pomanjkljivo, da se pritožnica o njem sploh ne more izjasniti. Pravilen postopek v zadevi bi bil, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki (ki je tudi sama izrazila pripravljenost predložiti dokumentacijo) naložilo, da vso dokumentacijo predloži v spis, nato pa bi bilo že iz tega jasno, kaj je bilo izvedenki sploh na razpolago, pritožnica pa bi dobila možnost, da se o izvedenkinih zaključkih kvalificirano izjasni. Že ne glede na dokazni predlog pritožnice glede predložitve dokumentacije bi zato sodišče prve stopnje moralo to zahtevati od tožeče stranke. Projektantsko pogodbo je s tožečo stranko podpisala zgolj drugotožena stranka. Na podlagi pogodbe je zgolj ona tista, ki je tožeči stranki zavezana k pravilni izpolnitvi pogodbenih del - izdelavi projektov. Če je do napak prišlo v projektu njenega podizvajalca, je to stvar drugotožene stranke, ki je tudi očitno dopuščala, da je eden od njih tožeči stranki neposredno izročal projekte, ne da bi jih sama pred tem pregledala. Višje sodišče sicer razume, da je bilo projektantsko delo zelo obsežno in je razumljivo,

Prva toženka je kot podjemnica za nastalo škodo solidarno odgovorna tožniku kot naročniku, čeprav je izdelavo potrdila o ustreznosti sporne žage (ki ni ustrezala predpisom o varstvu pri delu in ne bi smelo biti izdano) zaupala prvotni drugi toženki (kot podizvajalki). Prva toženka kot podjemnica namreč odgovarja za drugo toženko kot podizvajalko, ki je po njenem naročilu delala pri prevzetem poslu, kot bi ga sama opravila (drugi odstavek 610. člena ZOR in 611. člen ZOR).

Izplačilo nadomestila osebnega dohodka predstavlja pravno priznano škodo tožeče stranke. Res bi morala tožeča stranka delavcem sicer, če bi delali, izplačati plače s pripadajočimi davki in prispevki. Ker pa niso delali, jim ni pripadala pravica do osebnega dohodka, temveč pravica do nadomestila osebnega dohodka, saj so bili tedaj začasno nezmožni za delo zaradi bolezni. Pravico do materialnoprocesnega vodstva in pravico do izjave je treba namreč uravnotežiti s pravico druge stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem, do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je treba upoštevati tudi dolžnost same stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta nalaga strankam tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. V sporih glede (oziroma, ki izvirajo iz) nepremoženjske škode je treba podati določne navedbe glede okoliščin, ki utemeljujejo konkretno višino (izplačane) pravične denarne odškodnine. Ni dolžnost sodišča (in nasprotne stranke), da iz predlaganih dokazov samo razbere relevantna dejstva, ki podpirajo zahtevke in ugovore strank, temveč mora dejstva stranka zatrjevati sama.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Po 207. členu ZOR predpisu naročnik (prvi toženec) in izvajalec del (drugi toženec) na nepremičnini (v kamnolomu) odgovarjata solidarno tretjemu (tožnik) za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem del. Tožnik ni bil ne delavec prvega ne delavec drugega toženca, torej bil je izven njune sfere. Ta zakonska določba ureja posebno obliko odgovornosti (naročnika) za drugega (izvajalca). Naročnikova odgovornost je odvisna od odgovornosti izvajalca. Ali drugače, če ni odgovornosti izvajalca tudi naročnikove ni. Če je izvajalec objektivno odgovoren, je tako odgovoren tudi naročnik, torej kot da bi deloval sam. Gre potemtakem za akcesorno odškodninsko odgovornost naročnika. Iz opisanih razlogov je tudi predpisana solidarna oblika odgovornosti.

Tožničino sodelovanje z varnostno obveščevalno službo, v smislu zbiranja informacij in dajanja podatkov, je bilo prostovoljno in bi ga lahko kadarkoli prekinila. Tožene stranke zato, po ugotovitvi, da pogodbeni temelj ni bil podan, ni mogoče šteti za tožničinega delodajalca. Ker se je tožnica po lastni, prostovoljni odločitvi spustila v početje, ki je imelo zanjo po njenem zatrjevanju škodljive posledice, odgovornosti za njeno škodo ni mogoče naprtiti toženi stranki.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Toženec je škodno dejanje storil zato, da bi od drugih odvrnil neposredno pretečo nevarnost, to je glede na okoliščine (agresija na Slovenijo) verjeten ali pa vsaj mogoč tankovski napad - kar je predstavljalo razlog za nujno ukrepanje (1. zahtevek), zato tožencu ni mogoče naložiti odgovornosti za nastanek škode in s tem plačilo odškodnine v smislu določbe 2. odst. 161. člena ZOR. Da bi lahko toženec odgovarjal za svojega izpolnitvenega pomočnika v smislu določbe 611. člena ZOR, mora biti prav tako podan obstoj vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost, med drugim tudi obstoj vzročne zveze, sicer mu odgovornosti za škodni dogodek ni mogoče očitati in s tem plačilo odškodnine tudi ne naložiti (2. zahtevek).

Izvajalec del po gradbeni pogodbi odgovarja svojemu delavcu za škodo, ki jo je utrpel zaradi padca s strehe, čeprav je delo organiziral izvajalčev delovodja izven delovnega časa in ob sodelovanju oseb, ki niso zaposlene pri izvajalcu.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).

Druga tožena stranka je prevzela stroj v uporabo in obratovanje, s tem glede na določbo prvega odstavka 176. člena ZOR prevzela tudi odgovornost za nastalo škodo po načelu vzročnosti (173. člen ZOR), prevzela pa je tudi strojnika. Okoliščina, da je strojnik ostal v delovnem razmerju s tretjo toženo stranko, pa zaradi eventualne njegove (krivdne) odgovornosti, tega še ne postavlja v položaj tretjega po določbah 177. člena ZOR. Strojnik je namreč delal po naročilu druge tožene stranke, ki kot prevzemnik zato odgovarja za njegovo delo pri prevzetem poslu, kot da bi ga bila sama opravila (611. člen ZOR).

Ker prevzemnik dela odgovarja tudi za svoje sodelavce (611. člen ZOR), bi bil prevzemnik dela - izvajalec po določilu 637. člena ZOR upravičen do spremembe cene, če bi se cene za elemente pogodbene cene spremenile v času, ko ni bil v zamudi oz. v času nezakrivljene zamude. Svojo zahtevo po spremembi pogodbene cene mora izvajalec sporočiti naročniku do končnega obračuna. Z izročitvijo gradbenih del in s plačilom pogodbene cene obveznostno razmerje med pogodbenima strankama preneha, razen če zakon ne določa drugače (n.pr. za skrite napake).

Izvajalec, ki je v pogodbenem razmerju z naročnikom del, je odgovoren tudi za delo podizvajalcev in torej tudi za odpravo ugotovljenih napak, ki jih je pri delu zagrešil podizvajalec.