608. člen ZOR

Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti. Pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino, k uresničitvi katere se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe. Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu, s katero se je toženec kot prevzemnik posla zavezal opraviti določeno delo (projekt), toženec kot naročnik pa to plačati. Pogodba je bila izvršena, toda po oddaji projekta so se pokazale določene napake, ki jih je tožnik uveljavljal v skladu s 614. in 615. členom ZOR. Tožnik je napake odpravljal, toda tožnik je kljub temu odstopil od pogodbe. Zato sta sodišči ugotavljali utemeljenost tožnikovega odstopa po 608., 618., 619.in 620. členu ZOR. Ker sta ugotovili, da tožnik tožencu ni dal roka za odpravo napak, ki ga ta ne bi spoštoval, in da projekt ni imel take napake, da delo ne bi bilo uporabno, sta pravilno zaključili, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odstop od pogodbe.

Vprašanje dokaznega bremena glede odtegljajev po 629. členu ZOR je Vrhovno sodišče osredotočeno obravnavalo v zadevi III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007. V tistem primeru je odločilo, da je bilo na tožeči stranki (prevzemniku) trditveno in dokazno breme glede odtegljajev. To pa zato, ker je tožena stranka – četudi zelo splošno – ugovarjala zahtevku ravno na tej podlagi. Potem, ko je tožena stranka podala (takšen) ugovor, je bila šele tožeča stranka dolžna postaviti konkretne trditve, s katerimi bi utemeljevala, da podlag za takšne odtegljaje ni bilo. V spornem primeru pa tožena stranka ni postavila ugovorov, ki bi trditveno in dokazno breme premaknili na tožečo stranko. Ugovori, da ne dolguje nič, ker je bila pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, ob tem, ko je tožeča stranka izrecno uveljavljala tudi podlago po 629. členu ZOR, pred tožečo stranko niso postavili zahteve, da posebej utemeljuje in dokazuje, da ni podlag za odtegljaje po 629. členu ZOR.

Vzrok za razvezo pogodbe izvira iz toženčeve (naročnikove) sfere, zato je pravilen zaključek sodišč, da je pogodba prenehala po volji toženca (naročnika). Nižji sodišči sta v zvezi s tem pravilno uporabili 926. člen ZOR, ki pravi, da lahko naročnik pogodbo razdre kadarkoli hoče, vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan.

Ugovor naročnika, da je arhitekt naredil idejno rešitev v nasprotju z dogovorom in izdelal nekaj drugega, ni ugovor stvarne napake, marveč ugovor neizpolnitve.

Sodišče prve stopnje prezre določilo 623. člena ZOR, po katerem je naročnik dolžan plačati za opravljeno delo in sicer takšno (tolikšno) plačilo, kot je bilo določeno s pogodbo (če ni kakšnega obveznega akta ali tarife, ki bi določalo višino plačila), če plačilo ni bilo določeno, pa ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti del, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (1. in 2. odstavek 623. člena ZOR). Toženec je najprej ugovarjal, da je bila cena določena, nadalje pa je zatrjeval tudi, da cena po računih ne ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, napačno izhajajoč iz 608. člena ZOR (da prevzemnika posla ni opozoril na to, da se ne drži pogodbenih pogojev in da ne dela kot bi moral, in da bo imelo izvršeno delo napake) in dejstva, da je toženec podpisal naročilo ter potrdil, da so dela v redu opravljena.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

V pravdi zaradi izpolnitve denarnih obveznosti po pogodbi o igranju košarke ni relevanten ugovor tožene stranke, da tožnik ni opravil zdravniškega pregleda. Vse do izteka pogodbe tožena stranka tožnika ni niti pozvala na zdravniški pregled, ni ga posebej opozorila na to obveznost, ni uvedla nobenega disciplinskega postopka in ni razdrla pogodbe z njim.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker je tožeča stranka kršila pogodbeno obveznost in omogočila svoji ženi in hčeri vstop v poslovne prostore in skladišče tožene stranke z namenom fotokopiranja, kamor je lahko zahajal le on sam in je v tem času toženi stranki nastajal tudi manjko v skladišču, je utemeljeno tožeči stranki odpoevdala pogodbo o delu brez odpovednega roka, ki v tem primeru ne bi imel nobenega smisla.

Ker je tožnik izkazal, da je izpolnil svoje obveznosti po pogodbi o delu, tožena stranka pa nasprotnega ni uspela dokazati, tožena stranka pa je pogodbo razdrla, gre za prenehanje pogodbe po volji naročnika.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).

Če po določilu drugega odstavka 608. člena ZOR prevzemnik dela ne izpolni naročnikove zahteve do izteka dogovorjenega roka, lahko le-ta pogodbo razdre in zahteva povrnitev škode. V primeru razdrtja pogodbe nastopijo za pogodbenika učinki razdrte pogodbe iz 132. člena ZOR, ki določa v drugem odstavku, da ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala.

Po 607. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je prevzemnik posla dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Izvršiti ga mora v določenem času, če čas ni določen, pa v času, ki je razumljivo potreben za take posle. V 608. členu ZOR pa je določeno, da lahko naročnik pogodbo razdre in zahteva povrnitev škode, če do izteka roka prevzemnik ne izpolni naročnikove zahteve. Pomembno pri tem je še določilo 18. člena ZOR, ki zahteva od strokovnjaka, da opravi posel s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Gre torej za strožjo odgovornost kot to velja za odgovornost nestrokovnjakov.