600. člen ZOR

Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja, do prenehanja pa pride, ko ena od strank izjavi voljo, da želi doseči prenehanje (prvi odstavek 358. člena ZOR). Ta možnost stranke ima naravo oblikovalne pravice, druga stranka pa lahko odpoved razmerja le sprejme, ne more pa preprečiti njenih učinkov. Prvi odstavek 266. člena ZOR pravico do odškodnine v primeru poslovne odškodninske odgovornosti omejuje na tisti obseg škode, ki je bil za drugo stranko ob sklenitvi pogodbe predvidljiv. Med dejstva oziroma okoliščine, za katere se šteje, da so bila pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe znana oziroma ji niso mogla ostati neznana pa spadajo vse okoliščine, ki jih ji je ta ob sklepanju pogodbe razkrila in tvorijo skupni namen pogodbenikov.

Pri napakah iz projektantske pogodbe, kot je obravnavana, je namreč značilno, da se pokažejo šele pri zgrajenem objektu, kjer je vedno lahko odgovoren tudi izvajalec. Za uveljavljanje napake zoper projektanta pa je na naročniku dokazno breme, da gre za projektantsko napako. Kot je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče, potrebuje zato naročnik več časa - sploh, kadar projektant "sodeluje" pri ugotavljanju vzrokov za napako in jo pripiše v celoti izvajalcu.

Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez posebne dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka bi morala svoje trditve konkretizirati ne le s povzemanjem vsebine naštetih poglavij Splošnih pogojev, ki naj bi določala obveznosti tožeče stranke, temveč tudi s konkretnimi trditvami o tem, kako se je neizpolnjevanje teh določil dejansko odrazilo v pogodbenem odnosu s toženo stranko. Splošni pogoji pogodb nasploh, niso pisani le za konkretno pogodbeno razmerje konkretnih pogodbenih strank, temveč za vsa istovrstna pogodbena razmerja tožeče stranke s svojimi sopogodbeniki.

Kljub temu, da dela niso bila opravljena v skladu s specifikacijo, samo zato še niso brez vrednosti, izvedenec je njihovo vrednost (po pridobitvi dodatne dokumentacije) ocenil na znesek, ki ga nihče ni pravočasno izpodbijal.

Po določbi prvega odstavka 3. člena ZVZD delavec NI le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. V konkretnem primeru je bil tožnikov delodajalec v smislu delovnopravnih predpisov podizvajalec, v smislu pravkar citiranih pravil o varstvu pri delu pa izvajalec del. S pogodbo je družba D. prevzela nekonkretizirano obveznost izvedbe zidarskih, tesarskih, armirnobetonskih, melioracijskih in drugih pomožnih del na gradbišču. Vsebina pogodbe napotuje na sklepanje, da je šlo za atipično pogodbo o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari (600. člen ZOR). Atipično zato, ker ne gre za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja, kar je bistvena značilnost tistih pogodb o delu, pri katerih je vsebina dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje ima zunanje znake delovnega razmerja. Podobnost z delovnim razmerjem se kaže predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko tudi naročnik in ne prevzemnik posla. To pomembno vpliva na

V konkretnem primeru ne gre za mandatno pogodbo, ampak pogodbo o delu. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče glede na vsebino sklenjene pogodbe šteti, da vsebuje tako elemente mandatne pogodbe (izdelava celotne dokumentacije), kakor tudi pogodbe o delu (prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti). Pri pogodbi o delu, s katero se prevzemnik posla zaveže, da bo opravil določen posel, pa je pomemben končni rezultat oziroma uresničen interes naročnika (600. člen ZOR). Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom, sicer pa ga določi sodišče (623. člen ZOR).

Nobene ovire ni bilo, da tožeča stranka lesa še pred sušenjem ne bi odpeljala, če tožena stranka pred sušenjem ne bi ugodila njeni zahtevi po meritvah količine in vlažnosti lesa. Ker tako posest lesa od tožnika k tožencu ni prešla proti tožnikovi volji, uporaba 1. odstavka 287. člena ZOR ni primerna.

Revizijsko sodišče razume, da je pritožbeno sodišče pravno kvalifikacijo o »skupnem podjemu« izpeljalo iz trditve tožeče stranke, da sta obe toženi stranki sprejeli v popravilo poškodovano vozilo. Omenjena trditev pa je splošna in sama zase ne opredeli vsebine izjav volj pravdnih strank na način, da bi bila lahko dejanska in pravna podlaga za sklepanje o konkretni prevzeti obveznosti v zvezi s popravilom. Materialnopravnega izhodišča sodišča druge stopnje, da naj bi bilo popravilo poškodovanega avtomobila kot celota predmet (skupne) obveznosti obeh toženih strank kot izvajalk v razmerju do tožeče stranke iz ene pogodbe o delu kot njun »skupni podjem«, revizijsko sodišče zato ne more sprejeti. Iz besedila drugega odstavka 132. člena ZOR, na katerega sta sodišči prve in druge stopnje (med drugim) oprli izpodbijani sodbi, izhaja, (i) da gre zahtevek pogodbenima strankama in (ii) da ta zahtevek zajema (v načelu) dajatve ene in/ali druge pogodbene stranke, ki sta jih izvršili v prid izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do razdrtja pogodbe. Ker v obravnavanem primeru plačila, vrnitev katerega je predmet spora, po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni opravila tože

Ugotovitvi, da je izvedba prevoza sodila v dejavnost tožencev in da je bilo dogovorjeno delo opravljeno s sredstvi v lasti tožencev, utemeljujeta sklep, da je šlo za atipično pogodbo o delu, pri kateri je vsebina izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Po uveljavljenem stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča ima taka ugotovitev vpliv na vsebino in obseg naročnikove odškodninske odgovornosti.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu, s katero se je toženec kot prevzemnik posla zavezal opraviti določeno delo (projekt), toženec kot naročnik pa to plačati. Pogodba je bila izvršena, toda po oddaji projekta so se pokazale določene napake, ki jih je tožnik uveljavljal v skladu s 614. in 615. členom ZOR. Tožnik je napake odpravljal, toda tožnik je kljub temu odstopil od pogodbe. Zato sta sodišči ugotavljali utemeljenost tožnikovega odstopa po 608., 618., 619.in 620. členu ZOR. Ker sta ugotovili, da tožnik tožencu ni dal roka za odpravo napak, ki ga ta ne bi spoštoval, in da projekt ni imel take napake, da delo ne bi bilo uporabno, sta pravilno zaključili, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odstop od pogodbe.

Če stranki obveznosti iz podjemne pogodbe ne izvršujeta, to samo po sebi nima za posledico njenega prenehanja. Če ena stranka ne izpolni, kar je dogovorjeno s pogodbo, ugasne obveznost nasprotne stranke, vendar pa le, če krivda za neizpolnitev ni na njeni strani.

Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. Njihov predmet so relativne (subjektivne) pravice civilnega prava, te pa učinkujejo le inter partes.

Prevzemnik posla je tako po določbah ZOR, ki urejajo pogodbo o delu kot po določbah 262. - 269. člena ZOR, ki urejajo pogodbeno odškodninsko odgovornost, dolžan naročniku plačati škodo, ki mu je v zvezi z izvršitvijo prevzetega posla nastala. Protipravnost ravnanja je izkazana z neskrbnim ravnanjem toženca kot lastnika pooblaščenega servisa za vozila Mercedes Benz, ko je elektronski del ključa tožničinega vozila po izvršenem reklamacijskem postopku hranil na neustreznem mestu v prostoru, do katerega so imele dostop razne osebe, kar je v nasprotju z navodili proizvajalca in Axy., s čimer je omogočil, da so do njega prišle nepooblaščene osebe, ki so izvršile tatvino vozila.

V okviru izvajanja pogodbe delo tožeče stranke ni rezultiralo v neki samostojni stvaritvi, ki bi jo od nje kot izvajalca prevzemala tožena stranka kot naročnik v smislu pogodbe o delu. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, kot izhaja iz navedene pogodbe, najbližje mandantni pogodbi. Za utemeljitev škode iz naslova izgubljenega dobička bi morala stranka zatrjevati vse potrebne dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo sklepati na dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, v kolikor bi se pogodba med pravdnima strankama izvajala do zaključka del na predoru. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na prihodke, ki bi jih tožena stranka prejela v skladu s pogodbo, temveč bi morala upoštevati tudi pričakovane stroške, ki bi jih tožena stranka imela, v kolikor bi se pogodba izvajala.

Ugotovitev obsega pobotne terjatve preko višine tožbene terjatve je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je obrambnega značaja. Tožena stranka želi z njim doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je nasprotna terjatev relevantna oziroma upoštevna le do višine terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka kot pravna oseba, glede na kogentno določilo 4. odstavka 246. člena ZGD, da je član uprave lahko le fizična oseba, ne more biti poslovodja oziroma uprava družbe. Tista določila pogodbe, ki govore o tožeči stranki kot poslovodji, so torej nična.

Če je sodišče prve stopnje prebralo celotni spis iz druge pravdne zadeve med istima strankama, čeprav nobena od strank tega ni predlagala, če ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke o trditvah o pravočasnem grajanju napak, če je sodišče samo ugotovilo, da tožena stranka ni dala tožeči stranki primernega roka za odpravo napak; če sodišče ni štelo za priznanih tistih dejstev, ki jih tožeča stranka ni zanikala – v vseh teh primerih gre le za kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jih v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.

Izpolnitvenega zahtevka tožeča stranka zaradi razdrte pogodbe ne more uveljavljati (argum. a. contrario 1. odstavek 132. člena ZOR). Tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ne more biti utemeljen tedaj, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja.

Strojni omet kot končni rezultat toženčevega izpolnitvenega ravnanja je postal sestavina objekta – stanovanjske stavbe tožeče stranke, ki je trajna dobrina. Ravno ta lastnost daje izvedenemu delu značaj dela, za katero je treba v zvezi z odgovornostjo izvajalca uporabiti posebna – strožja pravila za solidnost gradnje in ne splošnih določil o odgovornosti podjemnika za skrite napake.

Čas izstavitve računa je lahko pomemben le za davčno gledanje, ne vpliva pa na dolžnost izpolnitve pogodbe. Nesporno je, da je bilo dodatno naročilo s strešnimi okni ter kleparskimi deli opravljeno in izpolnjeno. Ni bilo torej ugotovljeno, da bi šlo za dogovorjeno fiksno plačilo, zato je sodišče s pomočjo izvedenca presojalo, ali je zato zaračunani znesek pravilen.