615. člen ZOR

Iz zapisnika o glavni obravnavi z 31. 1. 2002 jasno izhaja, da se je glavna obravnava opravila v odsotnosti pravilno vabljene toženke (in v prisotnosti njene pooblaščenke) ter da sta obe pravdni stranki na tem naroku navajali dejstva in predlagali dokaze. Zato so bila vsa dejstva in dokazi, ki jih je toženka navedla oziroma predložila po 31. 1. 2002 prepozni ter jih sodišče ni smelo upoštevati. ZOR posebej ne določa vsebine obvestila o napakah pri podjemnih in gradbenih pogodbah. Zato je treba po tretjem odstavku 121. člena ZOR smiselno uporabiti določbe, ki urejajo obvestilo o stvarnih napakah pri prodajnih pogodbah. Po prvem odstavku 484. člena ZOR mora kupec v obvestilu natančneje opisati napako in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda. Toženka v opisanem dopisu ni pojasnila, zakaj je delo nedokončano, zakaj ni pravilno izvedeno, kakšne so pomanjkljivosti in kateri material manjka, kar nedvomno pomeni, da napak ni opisala natančno. Tako sta sodišči pravilno presodili, da tega dopisa ni mogoče šteti kot obvestilo o napakah.

Za terjatev iz pogodbe o delu za plačilo gradbenih del velja splošni zastaralni rok, saj toženec v razmerju do tožnika ni nastopal kot pravna oseba. Za začetek teka zastaralnega roka je treba upoštevati dejanski prevzem del v marcu 1995, saj toženec ni hotel izvesti svoje obveznosti o formalnem prevzemu del. Tudi za začetek teka roka za grajo napak je treba upoštevati dejanski prevzem, saj tega ni mogoče prenašati v prihodnost z enostranskim ravnanjem ali opustitvijo tistega, od čigar ravnanja je odvisen začetek teka roka. Toženec je zaradi predpostavke graje napak izgubil pravico z ugovorom proti tožnikovemu zahtevku uveljavljati svojo pravico do znižanja plačila.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu, s katero se je toženec kot prevzemnik posla zavezal opraviti določeno delo (projekt), toženec kot naročnik pa to plačati. Pogodba je bila izvršena, toda po oddaji projekta so se pokazale določene napake, ki jih je tožnik uveljavljal v skladu s 614. in 615. členom ZOR. Tožnik je napake odpravljal, toda tožnik je kljub temu odstopil od pogodbe. Zato sta sodišči ugotavljali utemeljenost tožnikovega odstopa po 608., 618., 619.in 620. členu ZOR. Ker sta ugotovili, da tožnik tožencu ni dal roka za odpravo napak, ki ga ta ne bi spoštoval, in da projekt ni imel take napake, da delo ne bi bilo uporabno, sta pravilno zaključili, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odstop od pogodbe.

Strojni omet kot končni rezultat toženčevega izpolnitvenega ravnanja je postal sestavina objekta – stanovanjske stavbe tožeče stranke, ki je trajna dobrina. Ravno ta lastnost daje izvedenemu delu značaj dela, za katero je treba v zvezi z odgovornostjo izvajalca uporabiti posebna – strožja pravila za solidnost gradnje in ne splošnih določil o odgovornosti podjemnika za skrite napake.

Tožnica je izgubila pravico zahtevati zamenjavo vgrajenega stavbnega pohištva, ker je tak zahtevek postavila 6 let po vložitvi tožbe, prej je uveljavljala le odškodninski zahtevek.

Če naročnik del ne dokaže, da je izvajalca obvestil o napakah (in to opredeljeno) znotraj roka iz 1. odstavka 645. člena ZOR, kar je nadaljnji pogoj za ohranitev roka za pravočasno uveljavljanje pravice naročnika iz naslova jamčevanja (2. odstavek 645. člena ZOR), je njegova pravica uveljavljanja odgovornosti iz naslova napak prenehala po samem zakonu.

Tožniku ni možno naprtiti odgovornosti, da bi moral pred prevzemom dela toženo stranko opozoriti na napake del, ki jih je pred tem opravil nekdo tretji, niti ni možno od tožnika zahtevati, da bi moral iz tega razloga odkloniti opravo svojega dela. Zaradi napake tretjega je neuporabno zgolj njegovo delo, ne pa tudi delo tožnika.

Izvršeno delo, katerega predmet je izdelava (ali predelava) določene stvari, je obremenjeno s stvarno napako, če le-ta obstoji ob prevzemu stvari (arg. prvi odstavek 478. člena v zvezi s tretjim odstavkom 121. člena ZOR). Podjemnik odgovarja tudi za skrite napake, ki se pokažejo po prevzemu stvari (prvi odstavek 615. člena ZOR). Ker gre pri stvarnih napakah za nepravilno izpolnitev, je podana podjemnikova odgovornost za skrito napako le, če je vzrok za skrito napako obstajal že ob izpolnitvi pogodbene obveznosti.

Za napake po pogodbi o delu ali po gradbeni pogodbi odgovarja naročniku prevzemnik posla, ne pa podizvajalec. Enoletni rok za sodno uveljavljanje napak se ne upošteva, če je prevzemnik posla ali podizvajalec pričel odpravljati napake.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da toženka kot starejša gospa napake na ostrešju ni mogla odkriti, da gre za skrito konstrukcijsko napako, ki se ob normalnem pregledu ne opazi ter da je zanjo izvedela šele po ogledu izvedenca, kar predstavlja tudi nedopustno širjenje na prvi stopnji podane trditvene podlage (337. čl. ZPP).

Nov sporazum o okvirni ceni za opravljeno delo je spremenil dogovor po prvotnem predračunu. Z novim dogovorom je nastala nova pogodbena obveznost, ki stranki veže, zato mora tožena stranka plačati dogovorjeno in obračunano ceno storitve.

Zahteva za pravočasno grajanje napake je določena v korist prevzemnika posla, tako kot tudi rok za vložitev tožbe zaradi sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka. Če prevzemnik te svoje pravice ne uveljavlja, pač pa se z naročnikom dogovori drugače, je tako ravnanje v skladu s splošnim načelom o svobodi urejanja obligacijskih razmerjih iz 10. člena ZOR. V takem primeru je grajanje lahko pravočasno zaradi drugačnega dogovora strank.

Tožeča stranka je torej svojo pravico uveljavljala v pravdi VIII Pg 575/95, čeprav ne s pobotnim ugovorom, temveč z nasprotno tožbo, ki pa je prav tako način, s katerim se tožena stranka upira plačilu vtoževane terjatve prevzemnika posla (nasprotno tožene stranke), ker pričakuje pobot svoje terjatve z njegovo terjatvijo. Smisel določbe 2. odstavka 616. člena ZOR je namreč omogočiti naročniku, ki je sicer zamudil rok za vložitev tožbe po 1. odstavku 616. člena ZOR, da kljub zamudi lahko zahteva znižanje plačila in povračilo škode, v kolikor prevzemnik posla proti njemu uveljavlja zahtevek za plačilo. Vendar pa tožena stranka lahko uveljavlja svoje pravice (do znižanja plačila in do povračila škode) iz 2. odstavka 616. člena ZOR le do višine tožbenega zahtevka prevzemnika. Pri uveljavljanju pravic po 2. odstavku 616. člena ZOR pa se izkaže kot pravno odločilno, ali je naročnik o napakah pravočasno obvestil prevzemnika in za kakšne napake je šlo.

Pogodba, s katero se je "prodajalec" zavezal na kupca prenesti lastninsko pravico na nepremičninah, "kupec" pa se je namesto kupnine zavezal opraviti določena dela za "prodajalca", je dvostranska pogodba. Podjemnikova (izvajalčeva) storitvena obveznost je pravilno opravljena, če ima opravljen posel (gradbeno delo) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene, oz. lastnosti, ki jih po pravilih stroke mora imeti. Če končni rezultat teh lastnosti nima, je izpolnitev nepravilna in podjemnik (izvajalec) naročniku odgovarja za nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno (ne)skrbnostjo.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Ni pomembno, ali je odgovornost za stvarne napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, ali pa je to poseben institut. Bistveno je, da zakon odgovornosti za napake nikjer ne omejuje z naročnikovim prispevkom k temu, da ima delo napake.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je materialnopravno napačno izhodišče prvostopnega sodišča, ko je kot pravočasno grajanje napake upoštevalo obvestilo, ki ga je tožena stranka prejela s strani kupca tožeče stranke. Namen predpisane obveznosti naročnika, da nemudoma oziroma čim prej o napaki obvesti izvajalca je potrebno razlagati v tem, da se na strani izvajalca odpravi negotovost ali bo naročnik, ki je za napako izvedel, uveljavljal zahtevke, do katerih je upravičen iz naslova jamčevanja za napake. Zgolj s tem, da je izvajalec o napaki obveščen s strani tretje osebe, ta negotovost ni odpravljena.

Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Pravdni stranki soglašata, da sta toženca kot prevzemnika posla zgradila fasado na hiši tožnikov in da sta tožnika plačala opravljeno delo, zato so pravilno uporabljena določila XII. poglavja ZOR, ki urejajo pogodbo o delu (člen 600 - 630 ZOR). Ker sta sodišči na podlagi izvedenih dokazov ocenili, da izdelana fasada ne ustreza veljavnim standardom in ni uporabljen primerni material za toplotno izolacijo ter da zaradi tega nastajajo škodljive posledice, sta odgovorna za napake.

Fasada sama sicer ni gradba v smislu 631. člena ZOR, je pa nujen in tako pomemben del gradbe, da lahko napake pri njeni izdelavi vplivajo na solidnost gradbe kot celote (644. člen ZOR).

Dolžnica je v ugovoru sicer navedla, da je naročilo upnici preklicala, vendar za svojo trditev ni predlagala nobenega dokaza. Dolžnica tudi ni navedla, kdaj naj bi upnici naročilo zaradi neustreznosti storitve preklicala. Pravočasna notifikacija napak je namreč zakonski pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz naslova nekvalitetno opravljenega dela.