607. člen ZOR

Glede na to, da je tožnik že pred začetkom izdelave lokala L. I tožencu izstavil račun, iz katerega je jasno razvidno, kolikšna je pogodbena cena del in vgrajenega materiala, ki ga tožnik zaračunava tožencu, potem je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da je bilo dogovorjeno, da se bo dokonča cena določila kasneje, ob upoštevanju, da je prvi lokal že prevzel, ter ob upoštevanju drugega odstavka 32. člena ZOR in končno tudi ob upoštevanju načela dobre vere in poštenja; 12. člen ZOR in sedaj 5. člen OZ) jasno, da je toženec sprejel izdelavo lokala L. I po cenah, kot izhaja iz predloženega računa za L. II.

Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti. Pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino, k uresničitvi katere se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe. Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil.

Obveznost izvajalca po podjemni pogodbi je obligacija uspeha, kar pomeni, da je podjemnik dolžan izvršiti delo skladno s pogodbo in po pravilih posla. V skladu z določbo 606. člena ZOR pa je zakonska obveznost prevzemnika posla, da naročnika opozori tako na napake materiala, ki mu ga je izročil naročnik, kakor tudi na pomanjkljivosti v njegovem naročilu in druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti, in bi bile lahko pomembne za naročeno delo.

V času vložitve tožbe je bila prvotožena stranka redno vpisana v sodni register. Drugače pa je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je bila izdana zoper osebo, ki je bila v času izdaje sodbe neobstoječa in tako ni imela sposobnosti biti stranka. Taka sodba ima le zunanji videz sodbe. Vzrok za zamudo pri opravi del drugotožene stranke izvira torej iz sfere tožeče stranke, saj je do časovnega zamika pri izvedbi del toženih strank prišlo zaradi naknadnih sprememb projektne naloge, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Na podlagi navedenega velja, da drugotožena stranka za nastalo zamudo ne odgovarja. Da bi lahko dogovorjeni rok šteli za bistveno sestavino pogodbe, bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati, da je bil čas izpolnitve v pogodbi natančno določen, ob tem pa tudi izražena volja, da gre za bistven element obveznosti. Takšna volja pa je lahko izražena na različne načine. V praksi, predvsem med gospodarskimi subjekti, so se uveljavili nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Takšen izraz je uporaba besedice „točno“ ali „fiksno“ ob času izpolnitve ali uporaba besednih zvez, kot so: „najkasneje do določenega datuma“

Ugotovitev obsega pobotne terjatve preko višine tožbene terjatve je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je obrambnega značaja. Tožena stranka želi z njim doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je nasprotna terjatev relevantna oziroma upoštevna le do višine terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Vzrok za razvezo pogodbe izvira iz toženčeve (naročnikove) sfere, zato je pravilen zaključek sodišč, da je pogodba prenehala po volji toženca (naročnika). Nižji sodišči sta v zvezi s tem pravilno uporabili 926. člen ZOR, ki pravi, da lahko naročnik pogodbo razdre kadarkoli hoče, vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan.

V konkretni zadevi je toženka zatrjevala, da je terjatev že pobotala, in sicer na račun pogodbene kazni za zamudo in nastale škode v zvezi z nekvalitetnim prevodom, o čemer je obvestila tožnico, ko je ta klicala zaradi honorarja. Ker tožnica na ta pobot ni pristala, je vložila tožbo, toženka pa je nato tekom postopka na prvi stopnji ugovarjala, da je terjatev že pobotala. Gre torej za ugovor predpravdnega pobotanja, ki ga sodišče obravnava kot da bi toženka ugovarjala plačilo terjatve. Do prekluzije pride na podlagi samega zakona, zato je strankam ni potrebno posebej ugovarjati.

Materialnopravna kršitev bi mogla biti utemeljena le, če sodišče pri ugotavljanju skupne volje pogodbenih strank ne bi upoštevalo vodil, ki jih za razlago pogodbe določa zakon, tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Izpodbijana sodba je vzela v ozir tako pritožnikovo razumevanje pogodbenega dogovora o popustu pri ceni kot tudi pritožbene navedbe o preveč zaračunanih posameznih delih, pri odgovoru nanje pa se je sklicevala na stališča, zavzeta v sodbi sodišča prve stopnje. Glede na to ni pomanjkljiva v taki meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Zaradi prepovedi iz 3. odstavek 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj, v obravnavanem sporu na ugotovljeno pravo, dejansko voljo pogodbenih strank (ne pa tudi na razlago pravnih posledic in učinkov sklenjene pogodbe, saj gre pri tem za uporabo materialnega prava, ki jo sodišče preizkuša po uradni dolžnosti).

Prevzemnik dela je dolžan dogovorjeno delo izvršiti po dogovoru in po pravilih stroke. Če mu slednja nalagajo opravo dela, ki sicer izrecno ni bila dogovorjena, mora opraviti tudi ta.

Pritožba nima prav, da gre v predmetni zadevi za gospodarski spor, za katerega je stvarno pristojno okrožno, ne pa okrajno sodišče, ki je v zadevi izdalo sodbo. Takim izvajanjem pritožbe ni pritrditi. Po določbi drugega odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP veljajo pravila v postopkih o gospodarskih sporih, v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti in v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki in posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti, in osebami iz prejšnje točke. Po Zakonu o odvetništvu pa odvetnik ni samostojen podjetnik in zato po citirani določbi spora med odvetnikom in gospodarsko družbo ni mogoče opredeliti kot gospodarskega spora v smislu 32. poglavja ZPP. Po ostalih določbah (prvi odstavek 481. člena ZPP, 482. člen ZPP in 483. člen ZPP) pa veljajo za opredelitev gospodarskega spora mešani kriteriji (personalni in vsebinski), na podlagi katerih pa tudi spor odvetnika z gospodarsko družbo, ni mogoče opredeliti kot gospodarskega spora. <p

Pogodba, s katero se je "prodajalec" zavezal na kupca prenesti lastninsko pravico na nepremičninah, "kupec" pa se je namesto kupnine zavezal opraviti določena dela za "prodajalca", je dvostranska pogodba. Podjemnikova (izvajalčeva) storitvena obveznost je pravilno opravljena, če ima opravljen posel (gradbeno delo) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene, oz. lastnosti, ki jih po pravilih stroke mora imeti. Če končni rezultat teh lastnosti nima, je izpolnitev nepravilna in podjemnik (izvajalec) naročniku odgovarja za nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno (ne)skrbnostjo.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Ker je pravočasna in pravilna notifikacija napak (reklamiranje) predpogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so bila opravljena vsa vtoževana dela in to v celoti pravilno, saj tožena stranka ni navedla niti konkretnih pravno pomembnih trditev niti predožila relevantnih dokazov, da bi imelo delo tožeče stranke napake ter da bi tožena te napake pravočasno in pravno pravilno grajala. Izstavitev računa je le potrditev dogovorjenega in ni pogoj za nastanek obveznosti, saj bi lahko tožeča stranka svojo terjatev uspešno vtoževala tudi brez izstavljenega računa.

Tožeča stranka pri besedilu objavljenih oglasov, besedila naročenega oglasa ni le priredila, temveč ga je tako spremenila, da ni moč sklepati, da opravljena storitev sploh še ustreza naročeni. Tako se izkaže, da je zmotna presoja, da je ostala bistvena vsebina petih objavljenih oglasov nespremenjena in s tem povezana ugotovitev o izpolnitvi obveznosti, tj. opravi naročene storitve.

Ker je bila med strankama sklenjena pogodba o delu, ne pa gradbena pogodba (izvedba strojnih instalacij na objektu), za odmik od pogodbenih del (v obliki dodatnih del), ni potrebno pismeno soglasje naročnika oz. sklenitev aneksa k prvotni pogodbi, razen če se nista stranki izrecno dogovorili, da je to pogoj za njegovo veljavnost.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Podpisani delovni nalog izrecno pomeni nalog prevzemniku posla, da opravi določeno delo.

Če prevzemnik kleparskega in ličarskega popravila tožnikovega avtomobila svojega dela ni opravil po pravilih posla in po dogovoru, mora odpraviti napake.