623. člen ZOR

Glede na to, da je tožnik že pred začetkom izdelave lokala L. I tožencu izstavil račun, iz katerega je jasno razvidno, kolikšna je pogodbena cena del in vgrajenega materiala, ki ga tožnik zaračunava tožencu, potem je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da je bilo dogovorjeno, da se bo dokonča cena določila kasneje, ob upoštevanju, da je prvi lokal že prevzel, ter ob upoštevanju drugega odstavka 32. člena ZOR in končno tudi ob upoštevanju načela dobre vere in poštenja; 12. člen ZOR in sedaj 5. člen OZ) jasno, da je toženec sprejel izdelavo lokala L. I po cenah, kot izhaja iz predloženega računa za L. II.

Ob odsotnosti nasprotnih trditev je sodišče utemeljeno štelo, da s strani tožnika določene vrednosti za opravljene storitve ustrezajo običajnemu plačilu za tovrstna dela.

V konkretnem primeru ne gre za mandatno pogodbo, ampak pogodbo o delu. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče glede na vsebino sklenjene pogodbe šteti, da vsebuje tako elemente mandatne pogodbe (izdelava celotne dokumentacije), kakor tudi pogodbe o delu (prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti). Pri pogodbi o delu, s katero se prevzemnik posla zaveže, da bo opravil določen posel, pa je pomemben končni rezultat oziroma uresničen interes naročnika (600. člen ZOR). Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom, sicer pa ga določi sodišče (623. člen ZOR).

Za terjatev iz pogodbe o delu za plačilo gradbenih del velja splošni zastaralni rok, saj toženec v razmerju do tožnika ni nastopal kot pravna oseba. Za začetek teka zastaralnega roka je treba upoštevati dejanski prevzem del v marcu 1995, saj toženec ni hotel izvesti svoje obveznosti o formalnem prevzemu del. Tudi za začetek teka roka za grajo napak je treba upoštevati dejanski prevzem, saj tega ni mogoče prenašati v prihodnost z enostranskim ravnanjem ali opustitvijo tistega, od čigar ravnanja je odvisen začetek teka roka. Toženec je zaradi predpostavke graje napak izgubil pravico z ugovorom proti tožnikovemu zahtevku uveljavljati svojo pravico do znižanja plačila.

Ker sta se pogodbeni stranki med izvedbo gradbenih del ustno dogovorili o številnih spremembah prvotnega projekta in se vrsta del po pogodbi ni opravila, vrsta del pa opravila drugače oziroma dodatno, aneks k prvotni pogodbi v tej smeri pa ni bil sklenjen in stranki nista sporazumno dogovorili cene odstopanj, je treba šteti, da plačila oziroma cene pogodbeni stranki nista sporazumno določili in jo je zato moralo določiti sodišče.

Če bi tožena stranka s svojim podpisom potrdila gradbene dnevnike in obračunske liste gradbene knjige, bi to pomenilo, da je priznala kot resnične podatke o vrstah in količini izvedenih del, ki so navedena v teh listinah, zaradi česar se sodišču ne bi bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem teh dejstev. Če tožena stranka tega ni storila (kot v obravnavanem primeru), pa to še ne pomeni, da te listine nimajo nobenega dokaznega pomena, ampak mora tožeča stranka v takšnem primeru na drug način oziroma še z drugimi dokazi dokazovati trditev, da so bila v teh listinah prikazana dela res izvedena.

Ugotovitev obsega pobotne terjatve preko višine tožbene terjatve je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je obrambnega značaja. Tožena stranka želi z njim doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je nasprotna terjatev relevantna oziroma upoštevna le do višine terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Čas izstavitve računa je lahko pomemben le za davčno gledanje, ne vpliva pa na dolžnost izpolnitve pogodbe. Nesporno je, da je bilo dodatno naročilo s strešnimi okni ter kleparskimi deli opravljeno in izpolnjeno. Ni bilo torej ugotovljeno, da bi šlo za dogovorjeno fiksno plačilo, zato je sodišče s pomočjo izvedenca presojalo, ali je zato zaračunani znesek pravilen.

Pogodbena določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek na dan, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen.

Materialnopravna kršitev bi mogla biti utemeljena le, če sodišče pri ugotavljanju skupne volje pogodbenih strank ne bi upoštevalo vodil, ki jih za razlago pogodbe določa zakon, tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Izpodbijana sodba je vzela v ozir tako pritožnikovo razumevanje pogodbenega dogovora o popustu pri ceni kot tudi pritožbene navedbe o preveč zaračunanih posameznih delih, pri odgovoru nanje pa se je sklicevala na stališča, zavzeta v sodbi sodišča prve stopnje. Glede na to ni pomanjkljiva v taki meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Revizijski očitki v bistvu zadevajo le ugotovljeno dejansko stanje; ker pa je revizija namenjena zgolj preizkušanju pravilne uporabe prava, revizijsko sodišče teh očitkov ni moglo obravnavati.

Ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 623. člena ZOR se izkaže za zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bilo plačilo določeno že zgolj z obračunom št. 10/94. Obračun je namreč sestavila tožnikova pravna prednica, toženka pa z njegovo vsebino ni soglašala in zato ni bilo podano pogodbeno soglasje glede obsega plačila. Pogodbeni stranki sta pogodbeno določili plačilo za dela, ki so razvidna iz predračuna z dne 12.7.1994 in se tako očitno znašli v situaciji, v kateri je bilo plačilo za določena dela urejeno s pogodbo, za (nekatera) dodatna dela pa plačilo ni bilo pogodbeno določeno. Sodišče bi zato moralo (ob pravilni uporabi materialnega prava) predvsem ugotoviti, za katera dela je bilo plačilo pogodbeno določeno, za ostala (dodatna dela) pa bi moralo določiti plačilo v skladu z drugim odstavkom 623. člena ZOR in nato odločati v okviru tožbenega zahtevka.

Plačilo za izdelavo idejne rešitve pozidave Vile K. v pogodbi ni bilo določeno. Glede na to je prišla v poštev uporaba 2. odst. 623. čl. ZOR, po katerem v takšnem primeru plačilo določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

Nov sporazum o okvirni ceni za opravljeno delo je spremenil dogovor po prvotnem predračunu. Z novim dogovorom je nastala nova pogodbena obveznost, ki stranki veže, zato mora tožena stranka plačati dogovorjeno in obračunano ceno storitve.

Stranki sta se s pogodbo dogovorili, da bo naročnik (toženec) plačila izvrševal postopoma, na podlagi začasnih situacij. In ker toženec v postopku ni jasno navedel, katera dela, zajeta v drugi začasni situaciji, ki je podlaga izstavljenemu računu, niso bila izvedena oziroma so bila izvedena v nasprotju s pogodbenimi določili in pravili stroke, še manj je to izkazoval z ustreznimi dokazi, se ne more sklicevati na to, da dela še vedno niso prevzeta, zaradi česar je določilu 3. odstavka 623. člena ZOR plačila še ni dolžan izvršiti.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju o obsegu naročila in prevzemu izvršilnega dela, v katerega pritožbeno sodišče v povzetku v sporu majhne vrednosti ne sme posegati, je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje o stvarnih napakah izvršilnega dela pravilno, očitek, da gre za neizpolnitev obveznosti in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor sočasnosti izpolnitve pa neutemeljen.

Prvostopno sodišče pravilno izpostavlja kot odločilno, da sta pravdni stranki v pogodbi oziroma aneksu k njej izrecno dogovorili, da v ceni minute 131,00 SIT ni vključen 19% DDV. In ker sta dogovorili kot osnovo za delitev skupni neto prihodek, to v povezavi z dogovorom o ceni minute storitve (brez DDV) pomeni, da v delež tožeče stranke na skupnem neto prihodku ni vključen DDV, kot to pavilno ugotavlja prvostopno sodišče. Prav dejstvo, da pogodba govori o neto ceni in neto prihodku, kaže, da sta pravdni stranki določili delitveno razmerje z namenom, da se vsaki od njiju zagotovi takšen sorazmeren neto delež, kot je dogovorjen.

Ugovor naročnika, da je arhitekt naredil idejno rešitev v nasprotju z dogovorom in izdelal nekaj drugega, ni ugovor stvarne napake, marveč ugovor neizpolnitve.

Sodišče prve stopnje prezre določilo 623. člena ZOR, po katerem je naročnik dolžan plačati za opravljeno delo in sicer takšno (tolikšno) plačilo, kot je bilo določeno s pogodbo (če ni kakšnega obveznega akta ali tarife, ki bi določalo višino plačila), če plačilo ni bilo določeno, pa ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti del, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (1. in 2. odstavek 623. člena ZOR). Toženec je najprej ugovarjal, da je bila cena določena, nadalje pa je zatrjeval tudi, da cena po računih ne ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, napačno izhajajoč iz 608. člena ZOR (da prevzemnika posla ni opozoril na to, da se ne drži pogodbenih pogojev in da ne dela kot bi moral, in da bo imelo izvršeno delo napake) in dejstva, da je toženec podpisal naročilo ter potrdil, da so dela v redu opravljena.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods