610. člen ZOR

Prva toženka je kot podjemnica za nastalo škodo solidarno odgovorna tožniku kot naročniku, čeprav je izdelavo potrdila o ustreznosti sporne žage (ki ni ustrezala predpisom o varstvu pri delu in ne bi smelo biti izdano) zaupala prvotni drugi toženki (kot podizvajalki). Prva toženka kot podjemnica namreč odgovarja za drugo toženko kot podizvajalko, ki je po njenem naročilu delala pri prevzetem poslu, kot bi ga sama opravila (drugi odstavek 610. člena ZOR in 611. člen ZOR).

Tožbeno gradivo, prirejeno naravi postopka za izdajo plačilnega naloga, je sicer skopo, vendar v nasprotju s prepričanjem tožene stranke popolno, saj vsebuje navedbo vseh pravotvornih dejstev, iz katerih izhaja zatrjevana pravna posledica. S tem, ko je tožeča stranka v mandatni tožbi zapisala, da "je pri toženi stranki izvedla naročena elektro dela po specifikaciji", je obstoj poslovnega - podjemnega razmerja med pravdnima strankama, kar je pravni pojem, razčlenila na njegove posamezne sestavine, ki so dejanske narave (izvršitev določenega posla za naročnika in zahteva po plačilu). Sodišče prve stopnje je v razveljavljeni sodbi ugotovilo, da je bil kot predmet izpolnitve v okviru podjemne pogodbe s strani prevzemnika posla dogovorjena samo adaptacija kopalnice, nasprotno pa iz vsebine dogovora ni razvidno, da bi bila v posel vključena tudi elektroinstalaterska dela. Ti zaključki so dejanske narave, saj predstavljajo ugotavljanje vsebine pravnega posla, torej ugotavljanje prave poslovne volje pogodbenih strank. V tej točki je mogoče pritrditi pritožbenemu izvajanju. Tožeča stranka pa nima prav v nadaljevanju, saj

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Materialnopravno podlago spora v tej zadevi predstavlja zlasti konkretna pogodba o delu med pravdnima strankama. Iz te pogodbe, sklenjene v ustni obliki, izhaja, da je bil kot predmet izpolnitve s strani prevzemnika posla dogovorjena samo adaptacija kopalnice, WC in kuhinje. Nasprotno pa iz vsebine dogovora ni razvidno, da bi bila v posel, ki se ga je prevzemnik posla zavezal opraviti, vključena tudi elektroinstalaterska dela. Če je tako, je materialnopravno zmoten sklep sodišča prve stopnje o tem, da je J.A. omenjena dela zaupal tretjemu - tožeči stranki. Izpolnitveni pomočniki in drugi podjemniki namreč lahko opravljajo posel v smislu 610. člena ZOR le v okviru dogovorjenega izpolnitvenega ravnanja prevzemnika posla. Ker se J. A. in tožena stranka nista dogovorila za elektroinstalaterska dela, tožnik ni mogel biti izpolnitveni pomočnik ali subkontraktor J. A..

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).

Ne gre za prepustitev dokončnega posla tretjemu (610. člen ZOR), kadar tretji kot prevzemnik z naročnikom v dokončanju posla sklene (čeprav v navzočnosti prvega prevzemnika) samostojen dogovor.

Za regres je značilno, da se regresni upravičenec lahko poplača samo kadar in kolikor je poravnal obveznost. Navedeno je potrebno upoštevati tudi v primeru tožnika v stečaju. Sodišče je v sporu zoper stranskega intervenienta vezano na presojo celotnega dejanskega in pravnega stanja v prvem sporu. Intervenientove trditve, da glavni spor ni prav odločen, se ne dopustijo in se tudi ne upoštevajo. Intervencijski efekt se namreč nanaša na pravilnost sodbe, to je na pravilnost dejanskih in pravnih ugotovitev, na praemissa minor sodniškega sklepanja.