612. člen ZOR

Če izvajalec zanika obstoj terjatve podizvajalca do njega (do izvajalca oziroma glavnega izvajalca), in tudi v primeru, če se izvajalec ne izreče o obstoju terjatve podizvajalca, četudi neutemeljeno, po OZ niso izpolnjeni pogoji, da naročnik namesto izvajalcu plača podizvajalcu. Neposredne obveznosti naročnika, da plača podizvajalcu, po ZJN-2 ni. Če je zakonodajalec želel pri poslih, sklenjenih preko javnih naročil, poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer v smer, da bi moral naročnik vedno plačevati tistemu, ki delo dejansko opravi, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral tako obveznost neposrednega plačila izrecno določiti. Tega ni storil, saj česa takega ZJN-2 ne določa. Potrditve računa oziroma situacije ni nujno vedno mogoče enačiti s pojmom pripoznave terjatve. Stroški odgovora na pritožbo praviloma bremenijo neuspešnega pritožnika, saj ima nasprotna stranka pravico (in celo dolžnost) tudi v pritožbenem postopku zagovarjati oziroma braniti svoja stališča, vendar se jih kljub temu presoja z vidika potrebnosti, glede na vsebino vloge.

Z (bančno) garancijo se prevzame obveznost poravnave obveznosti namesto koga drugega. S tem, ko je bila v pogodbah uporabljena beseda „garantirati“, je zato tožena stranka prevzela obveznost, da bo dolg sama poravnala, če tega ne bo storil G. d. o. o..

Za neposredni zahtevek (actio directa), ki ga ima podizvajalec po 612. členu ZOR v razmerju do naročnika, mora biti podanih več predpostavk. Poleg terjatve podizvajalca do prevzemnika posla mora obstajati dospela terjatev prevzemnika posla do naročnika za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec. Zakon pa nalaga še dodatni pogoj, in sicer da morata biti terjatvi „pripoznani“. Za izpolnitev tega pogoja zadošča, da sta ugotovljeni obstoj in višina terjatev. Namen tega pogoja namreč je, da naj naročnik plača terjatve le v nesporni višini, saj sicer obstoji nevarnost, da jih prevzemnik posla ob končnem obračunu ne bo priznaval.

Po določilu 2. odst. 1022. čl. ZOR lahko nakazanec, ki je sprejel nakazilo (tožena stranka), uveljavlja proti prejemniku nakazila (tožeči stranki) samo tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu. V obravnavanem primeru je tožena stranka proti tožeči stranki uveljavljala ugovor nekvalitetno izvedenih keramičarskih del. Glede teh del pa je bila tožeča stranka v pogodbenem razmerju z družbo S. d.d. (naročnik), ne pa s toženo stranko, torej ne gre za ugovor, ki bi ga imela tožena stranka osebno proti tožeči stranki.

Pravica do plačila za delo, ki ga je tožeča stranka kot podizvajalka opravila na podlagi kooperantske pogodbe, je relativna, obligacijska pravica, ki učinkuje med njo in njeno pogodbeno stranko, to je izvajalcem gradbenih del (148. člen ZOR). Tožeči stranki se je le izvajalec gradbenih del zavezal, da ji bo za njeno delo plačal in ji je za to tudi odgovarjal. Ostale osebe, ki se k temu niso zavezale, po splošnih pravilih obligacijskega prava tožeči stranki niso dolžne zagotavljati pravičnega plačila za njeno delo. Izjemo predstavlja 612. člen ZOR, ki podizvajalcu pod določenimi pogoji omogoča direktno tožbo proti naročniku (ki je v pogodbenem razmerju z izvajalcem, ne pa tudi s podizvajalcem). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izvajalcu poravnala vse obveznosti iz začasnih situacij, tožeča stranka plačila za svoje delo ne more več zahtevati neposredno od tožene stranke na podlagi 612. člena ZOR.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Iz sklenjene asignacijske pogodbe izhaja, da je tožeča stranka kot prevzemnik posla priznala terjatev tožene stranke kot njenega sodelavca v znesku 1.070.673,70 SIT, ki je sama zaradi blokiranega žiro računa toženi stranki ni mogla plačati. Glede na navedeno so bili izpolnjeni vsi pogoji za vzpostavitev neposrednega razmerja med V. d.d. kot naročnikom in toženo stranko kot sodelavcem tožeče stranke po 612. členu ZOR. Tožena stranka je torej imela na tej podlagi neposredni zahtevek zoper naročnika, ki ji je to terjatev dne 17.3.1999 tudi plačal. Čim pa ob določenih pogojih (po tožeči stranki priznana terjatev tožene stranke) citirano zakonito določilo toženi stranki priznava neposredni zahtevek zoper naročnika, ni mogoče govoriti o nikakršnem oškodovanju oziroma zmanjšanju premoženja tožeče stranke kot podjemnika, če je naročnik terjatev plačal neposredno toženi stranki, ker ne gre za terjatev podjemnika do naročnika, pač pa sodelavca podjemnika do naročnika na podlagi zakonite cesije. Objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj po 1. odstavku 125. člena ZPPSL torej ni izpolnjen.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Plačilo dela dolga ne pomeni pripoznave celotnega dolga.

Po določbi 612. čl. ZOR mora biti terjatev sodelavca priznana. Izjavo o priznanju terjatve lahko da le prevzemnik del, ker je le on v pogodbenem razmerju s sodelavcem. Dokazno breme, da je terjatev priznana, pa je na strani sodelavca.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).

Če prevzemnik priznava zahtevek svojega sodelavca, ima ta (sodelavec) neposreden zahtevek zoper naročnika.