609. člen ZOR

Utemeljenost tožbenega zahtevka pomeni, da dejstva, navedena v tožbi, hkrati sestavljajo abstraktni dejanski stan določenega materialnopravnega predpisa, ki pogojuje nastop prav takšne posledice, kot jo v svojem tožbenem zahtevku predlaga tožeča stranka. Nesklepčna je zato tista tožba, pri katerih iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. 124. člen ZOR določa pravice ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje pogodbene obveznosti: pogodbi zvesta stranka lahko zahteva izpolnitev obveznosti ali odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Če je rok za izpolnitev bistvena sestavina pogodbe se domneva, da je pogodbi zvesta stranka z nastopom zamude izkoristila odstopno pravico. V drugih primerih pa je predpostavka za (veljaven) odstop od pogodbe zaradi zamude dodaten rok za izpolnitev.

Vprašanje dokaznega bremena glede odtegljajev po 629. členu ZOR je Vrhovno sodišče osredotočeno obravnavalo v zadevi III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007. V tistem primeru je odločilo, da je bilo na tožeči stranki (prevzemniku) trditveno in dokazno breme glede odtegljajev. To pa zato, ker je tožena stranka – četudi zelo splošno – ugovarjala zahtevku ravno na tej podlagi. Potem, ko je tožena stranka podala (takšen) ugovor, je bila šele tožeča stranka dolžna postaviti konkretne trditve, s katerimi bi utemeljevala, da podlag za takšne odtegljaje ni bilo. V spornem primeru pa tožena stranka ni postavila ugovorov, ki bi trditveno in dokazno breme premaknili na tožečo stranko. Ugovori, da ne dolguje nič, ker je bila pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, ob tem, ko je tožeča stranka izrecno uveljavljala tudi podlago po 629. členu ZOR, pred tožečo stranko niso postavili zahteve, da posebej utemeljuje in dokazuje, da ni podlag za odtegljaje po 629. členu ZOR.

Revizija se dopusti glede vprašanja, navedenega v izreku odločbe.

V konkretnem primeru so bili s strani tožene stranke podani pogoji za odstop od pogodbe v skladu s 609. členom ZOR. 2. odstavek II. člena medsebojne pogodbe strank izrecno določa, da je rok izročitve po tej pogodbi fiksen in ga ni mogoče podaljšati, razen v primerih, ki so navedeni v nadaljevanju te pogodbe. Iz nadaljnjih določil pogodbe pa ni razvidno, da bi pogodba vsebovala takšne primere, ki bi dopuščali podaljšanje roka.

Vzrok za razvezo pogodbe izvira iz toženčeve (naročnikove) sfere, zato je pravilen zaključek sodišč, da je pogodba prenehala po volji toženca (naročnika). Nižji sodišči sta v zvezi s tem pravilno uporabili 926. člen ZOR, ki pravi, da lahko naročnik pogodbo razdre kadarkoli hoče, vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan.

Materialnopravna kršitev bi mogla biti utemeljena le, če sodišče pri ugotavljanju skupne volje pogodbenih strank ne bi upoštevalo vodil, ki jih za razlago pogodbe določa zakon, tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Izpodbijana sodba je vzela v ozir tako pritožnikovo razumevanje pogodbenega dogovora o popustu pri ceni kot tudi pritožbene navedbe o preveč zaračunanih posameznih delih, pri odgovoru nanje pa se je sklicevala na stališča, zavzeta v sodbi sodišča prve stopnje. Glede na to ni pomanjkljiva v taki meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Standard obrazloženosti odločb sodišča druge stopnje je nižji kot je standard obrazloženosti odločb prve stopnje. Razloga za to sta predvsem dva. Prvi je v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi pravice stranke do učinkovite pritožbe, zoper odločbe pritožbenega sodišča pa pritožba ni predvidena. Drugi razlog je smotrnost. Če pritožbeno sodišče sprejema (materialnopravne) razloge sodišča prve stopnje, potem ni nujna ponovna navedba pravnih predpisov, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svoje stališče o utemeljenosti zahtevka. Podrobno obravnavanje vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih pritožbenih argumentov presega zahtevani standard obrazloženosti.

Ugovor naročnika, da je arhitekt naredil idejno rešitev v nasprotju z dogovorom in izdelal nekaj drugega, ni ugovor stvarne napake, marveč ugovor neizpolnitve.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).

Če je rok bistveni element pogodbe o delu, izvajalec, ki je odgovoren, da je prišlo do razdrtja pogodbe, ni upravičen do povračila stroškov, ki jih je imel z začetkom izpolnjevanja pogodbe.