629. člen ZOR

Če bi se pokazalo, da je imela toženka na podlagi navedene določbe pravico, da v določenih primerih odstopi od pogodbe, da je podan eden od v pogodbi predvidenih primerov in da je toženka odstopno upravičenje uresničila, bi to pomenilo, da drugi tožnik ni upravičen do plačila za delo, ki ga ni opravil. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da je podan dvom o pravilnosti ugotovljenega odločilnega dejstva.

Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja, do prenehanja pa pride, ko ena od strank izjavi voljo, da želi doseči prenehanje (prvi odstavek 358. člena ZOR). Ta možnost stranke ima naravo oblikovalne pravice, druga stranka pa lahko odpoved razmerja le sprejme, ne more pa preprečiti njenih učinkov. Prvi odstavek 266. člena ZOR pravico do odškodnine v primeru poslovne odškodninske odgovornosti omejuje na tisti obseg škode, ki je bil za drugo stranko ob sklenitvi pogodbe predvidljiv. Med dejstva oziroma okoliščine, za katere se šteje, da so bila pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe znana oziroma ji niso mogla ostati neznana pa spadajo vse okoliščine, ki jih ji je ta ob sklepanju pogodbe razkrila in tvorijo skupni namen pogodbenikov.

Glede na to, da je tožnik že pred začetkom izdelave lokala L. I tožencu izstavil račun, iz katerega je jasno razvidno, kolikšna je pogodbena cena del in vgrajenega materiala, ki ga tožnik zaračunava tožencu, potem je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da je bilo dogovorjeno, da se bo dokonča cena določila kasneje, ob upoštevanju, da je prvi lokal že prevzel, ter ob upoštevanju drugega odstavka 32. člena ZOR in končno tudi ob upoštevanju načela dobre vere in poštenja; 12. člen ZOR in sedaj 5. člen OZ) jasno, da je toženec sprejel izdelavo lokala L. I po cenah, kot izhaja iz predloženega računa za L. II.

Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti. Pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino, k uresničitvi katere se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe. Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil.

Stranka tega disciplinskega postopka je le izvedenec, ne pa tudi pravdne stranke. Zato pritožba stranke zoper tak sklep sploh ni dovoljena. Čim se je moral izvedenec pripraviti na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, je upravičena tudi zahteva za plačilo po 4. točki 52. člena Pravilnika. Škoda iz naslova zalog predstavlja navadno škodo, do katere je prišlo zaradi kršitve pogodbe tožene stranke, do povračila te škode pa je tožeča stranka upravičena na podlagi 266. člena ZOR. Pogodbeni interes lahko predstavlja le dobiček, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe oziroma njene izvršitve preprečila z kršitvijo pogodbe. Tako za primer kršitve pogodbe kot za primer odpovedi pogodbe gre tožeči stranki ta vrsta škode. Pri odpovedi podjemne pogodbe je namreč višina plačila po 629. členu ZOR enaka višini dobička, ki ga tožeča stranka ni prejela, pa bi ga prejela, če pogodba ne bi bila odpovedana in bi izdelala dogovorjeno količino potnih listin. Tudi za primer kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička. Za čas kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena le do povračila tiste

Dejstva, da je tožeča stranka pred sklenitvijo pogodbe toženi stranki predložila strukturo cene, iz katere je izhajala tudi višina dobička na enoto nalepke, ni mogoče prezreti. Tožeča stranka s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim prizadevanjem v tej pravdi, ni bilo pravno pomembno, ne more uspeti (venire contra factum proprium). Glede na jasno prikazano strukturo cene na nalepko, s tem pa tudi predvideni dobiček na enoto nalepke, se je tožena stranka na višino tako predvidenega dobička tožeče stranke na enoto nalepke lahko upravičeno zanesla in ga je v tej višini ob razdrtju pogodbe tudi upravičeno lahko pričakovala oziroma nanj računala.

Naročnik mora v primeru odstopa od pogodbe izvajalcu, kljub razdrtju pogodbe, izplačati dogovorjeno plačilo z navedenimi omejitvami, izvajalec pa je dolžan v okviru svojih zmožnosti zmanjšati pogodbeno obveznost naročnika. Trditveno in dokazno breme za omejitev pravice do plačila je na strani naročnika, vendar le dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini. V tem primeru, če tožena stranka oporeka višini zahtevka z navedbo, da bi moral tožnik upoštevati tudi prihranke pri stroških, pa se trditveno in dokazno breme, da stroškov ni bilo, prevali na izvajalca. Davek od dohodka pravnih oseb ne spada pod pojem stroškov, ki bi tožeči stranki nastali v zvezi z izdelavo nalepk po krovni pogodbi. Osnova za izračun navedenega davka namreč ni posamezna pogodba, temveč dobiček iz poslovanja, ki se ugotovi na podlagi izkaza poslovnega izida za posamezno davčno obdobje.

Obličnost (pisnost) olajšuje dokazovanje. V skladu s tem pravilom stranka, ki z obličnimi oz. materialnimi dokazi ne razpolaga, praviloma ne more biti v procesno boljšem položaju, kot če bi. Pomanjkanje materialnih dokazov stranko bistveno bolj obremeni tudi na sami trditveni ravni, kjer je potreben mnogo večji trud in vložek, da se zagotovi popolnost in sklepčnost dejanske podlage.

Breme dokazovanja omejitve (odtegljajev) izvajalčeve pravice do plačila v primeru prenehanja podjemne pogodbe po volji naročnika je na strani tožene stranke. Vendar je trditveno in dokazno breme glede odtegljajev na toženi stranki le, če in dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini ravno na tej podlagi. Če tožena stranka oporeka višini zahtevka z navedbo, da bi moral tožnik upoštevati tudi prihranke pri stroških in (možnost za) zaslužek drugje, pade na tožečo stranko breme, da utemelji in dokaže, da takšnih prihrankov in možnosti zaslužka ni bilo. Iz tega, kako je prvostopenjsko sodišče vodilo postopek, nenazadnje tudi iz tega, kako je v prvi odločbi razporedilo trditveno in dokazno breme glede odtegljajev, je razvidno, da ob potrebni skrbnosti tožeča stranka ni mogla računati, da bo to breme nosila ona.

Vprašanje dokaznega bremena glede odtegljajev po 629. členu ZOR je Vrhovno sodišče osredotočeno obravnavalo v zadevi III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007. V tistem primeru je odločilo, da je bilo na tožeči stranki (prevzemniku) trditveno in dokazno breme glede odtegljajev. To pa zato, ker je tožena stranka – četudi zelo splošno – ugovarjala zahtevku ravno na tej podlagi. Potem, ko je tožena stranka podala (takšen) ugovor, je bila šele tožeča stranka dolžna postaviti konkretne trditve, s katerimi bi utemeljevala, da podlag za takšne odtegljaje ni bilo. V spornem primeru pa tožena stranka ni postavila ugovorov, ki bi trditveno in dokazno breme premaknili na tožečo stranko. Ugovori, da ne dolguje nič, ker je bila pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, ob tem, ko je tožeča stranka izrecno uveljavljala tudi podlago po 629. členu ZOR, pred tožečo stranko niso postavili zahteve, da posebej utemeljuje in dokazuje, da ni podlag za odtegljaje po 629. členu ZOR.

Vzrok za razvezo pogodbe izvira iz toženčeve (naročnikove) sfere, zato je pravilen zaključek sodišč, da je pogodba prenehala po volji toženca (naročnika). Nižji sodišči sta v zvezi s tem pravilno uporabili 926. člen ZOR, ki pravi, da lahko naročnik pogodbo razdre kadarkoli hoče, vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan.

Pravočasna izpolnitev ni bila bistvena sestavina pogodbe. Zato je povsem nepomembna okoliščina, katera od strank je kršila v pogodbi dogovorjen štiridesetdnevni rok za opravo dela.

Če bi tožena stranka kot dolžnica iz predmetne pogodbe res imela terjatev do tožeče stranke kot svojega upnika iz naslova že plačanega zneska tožnikovemu sodelavcu (prof. M.), bi bil pogodbeni znesek višji za 15.000 USD. Sicer te terjatve ne bi mogla uveljavljati v pobot skladno 336. členu ZOR. Poravnala jo je namreč tretji osebi (družbi M. - G.). Tožeča stranka bi morala tudi v primeru, če bi ji bila tožena stranka na podlagi 629. člena ZOR dolžna plačati dogovorjeno plačilo, zmanjšati plačilo za stroške potovanja v Rusijo za dve osebi: najmanj za štirikrat letalske karte, najmanj 20 dnevnic in 20 stroškov prenočevanja (ob predpostavki, da bi bila dva strokovna delavca prisotna 10 dni pri predaji zaključnih del in šolanju, ki je potekalo istočasno).

Če naročnik po razdrtju podjemne pogodbe ugovarja plačilu preostanka dogovorjenega plačila (629. člen ZOR), mora podjemnik postaviti trditve (in jih po potrebi dokazati), ne le glede preostanka dogovorjenega plačila, temveč tudi glede odtegljajev (to je stroškov, ki jih ni imel, pa bi jih bil moral imeti, zaslužka drugje in opuščenega zaslužka drugje). Če tega podjemnik ne stori, ni upravičen do preostanka dogovorjenega plačila.

Zgolj rizičnost pravočasne izpolnitve ne daje podlage za po višini tako nesorazmeren dogovor o pogodbeni kazni. Pogodbena kazen ima sicer po eni strani pomen utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti, po drugi strani pa pomeni tudi civilno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti. Višina tako dogovorjenne sankcije pa mora biti v sorazmerju s kršitvijo pogodbene obveznosti. Vprašanje večjega rizika na strani ene pogodbene stranke pa ne daje podlage za sklepanje, da je v skladu z načelom vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR dogovor, po katerem je pogodbena stranka, na strani katere je izkazana večja rizičnost glede izpolnitve pogodbe, v primeru neizpolnitve dolžna izplačati polovico zneska pogodbene obveznosti, ne da bi bila nasprotna stranka dolžna karkoli izpolniti po pogodbi. Če se je tožeča stranka sklicevala na obveznost tožene stranke omogočiti izvajalcu rušenje objektov, ki je bilo predmet pogodbe, bi kot kršitev oziroma neizpolnitev takšne obveznosti morala zatrjevati in dokazati, da je bila sama pripravljena svojo obveznost izpolniti, pa ji je to tožena stranka onemogočila. V kolikor pa je tožeča stranka s svojo izpolnitvijo čakala zaradi neizpolnjene denarne obveznosti

Odškodnino za škodo zaradi neuspelih pogajanj je možno priznati samo kot negativni pogodbeni interes. Pravilo obrnjenega dokaznega bremena v odškodninskih sporih velja samo glede odgovornosti za škodno dejanje.

Pravica strank pogodbe o delu do odstopa od pogodbe iz krivdnih razlogov ureja zakon na več mestih. Ureditev v 629. členu velja za primer, ko se posel v redu odvija, ko nobeni od strank ni mogoče očitati kake nepravilnosti, pa vendarle naročniku ni več do tega, da se pogodba izpolni. Naročnikovi razlogi niso pomembni, uzakonjena je njegova pravica do razdrtja pogodbe, vendar z obveznostjo, da prejemniku, če ta ni odgovoren, plača izpolnitveni interes. To je tisto vrednost, ki bi jo podjemnik imel, če bi bila izpolnitev opravljena po dogovoru, zmanjšano za stroške, ki jih zaradi prenehanja pogodbe pred dokončanjem del podjemnik ni imel. Gre torej za vrednost izvedenih del in eventuelno škodo.

Naročnik, ki pred končanjem dela razdre pogodbo o delu, ima pravico zahtevati vrnitev avansa (obogatitveni zahtevek). Prevzemnik dela, ki trdi, da je avans nakazal podizvajalcu, samo na tej podlagi ne more uveljavljati nasprotnega zahtevka na plačilo s pogodbo dogovorjenega zneska, ker to ne predstavlja (niti delne) izvršitve pogodbenega dela.

Spor med strankama, ki sicer izvira iz pogodbe, sklenjene na podlagi pravilnika o pravicah in dolžnostih kolporterjev tiska, je spor, ki vsebuje vse elemente (individualnega), delovnega spora. Gre za spor, ki je vsebinsko povsem podoben sporu med delavcem in delodajalcem o delavčevi zatrjevani kršitvi delovne (pogodbene) obveznosti in posledično izrečenemu disciplinskemu ukrepu prenehanja delovnega (pogodbenega) razmerja. Če bi šlo za civilno - čisto pogodbeno razmerje, za prekinitev takega razmerja (pogodbe) ne bi bilo potrebno vodenje posebnega postopka pred disciplinsko komisijo, ne bi bilo potrebno zagotavljati notranje pritožbene poti, in ne bi bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja pogodbenega razmerja, saj bi na primer lahko prišlo do prenehanja pogodbe (določba 629. člena ZOR).

Pogodba o objavi oglasa v reviji ni prodajna pogodba, saj tožnik tožencu ni izročil določene stvari, na kateri bi kupec pridobil lastninsko pravico. Objavljen oglas kot del revije (ki jo kupi večje število različnih oseb in na njej pridobi lastninsko pravico) ne more biti last naročnika oglasa. Pogodba o objavi oglasa je pogodba o delu, saj delo z objavo oglasa ne obsega samo umetniške storitve - to je oblikovanja samega oglasa, temveč tudi izdelavo fotolitov, umestitev v revijo ter številna druga opravila v zvezi s tiskom, distribucijo in trženjem revije. Pri pogodbi o delu je enostranski odstop naročnika od pogodbe glede na izrecno določbo 629. čl. ZOR možen, vse dokler naročeni posel ni končan, vendar ne brez določenih pravnih posledic.