602. člen ZOR

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Dolžnik sicer navaja pravno pomembna dejstva, ki bi utegnila pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, vendar za svoje trditve ne predlaga ustreznih dokazov. Pravočasna notifikacija napak je zakonski pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in ker dolžnik le-te ni izkazal, je dokazovanje vrste in obsega napak (kar bi eventuelno ugotavljal izvedenec) nepomembno.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).

Izvajalec, ki od podizvajalca zahteva povrnitev zneska, za katerega mu je naročnik znižal ceno zaradi stvarnih napak, lahko z zahtevkom na tej podlagi uspe samo, če je znižanje cene dokončno, ne pa dokler naročnik zadržuje njeno izplačilo kot depozit do dokončne ugotovitve vzroka in obsega stvarnih napak.

Smisel instituta znižanja kupnine (kot enega od možnih jamčevalnih zahtevkov) je v tem, da dobi tožeča stranka razliko med vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo brez napake, in med vrednostjo, ki jo ima izvršeno delo z napako. Sodišče mora torej ugotavljati vrednost izvršenega dela z napako, pri čemer vrednost takega dela nikakor ne more biti enaka nič (sicer bi tožeča stranka uveljavljala razdrtje pogodbe in vrnitev celotnega avansa), povrnitev stroškov, ki bi jih tožeča stranka imela z zamenjavo obstoječe obloge (z napako) z novo oblogo (brez napake), pa bi lahko uveljavljala kot odškodnino, ne pa v okviru jamčevalnega zahtevka (znižanja kupnine), ki ga je postavila v tožbi.