620. člen ZOR

Odvetniku, ki se ne odloči za postavitev zahtevka na podlagi presoje, da zaradi pomanjkanja dokazov o relevantnem dejanskem stanju, ki je sporno, nima možnosti za uspeh, ni mogoče očitati neskrbnega zastopanja.

Pri napakah iz projektantske pogodbe, kot je obravnavana, je namreč značilno, da se pokažejo šele pri zgrajenem objektu, kjer je vedno lahko odgovoren tudi izvajalec. Za uveljavljanje napake zoper projektanta pa je na naročniku dokazno breme, da gre za projektantsko napako. Kot je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče, potrebuje zato naročnik več časa - sploh, kadar projektant "sodeluje" pri ugotavljanju vzrokov za napako in jo pripiše v celoti izvajalcu.

Toženec se ne more sklicevati na potek roka iz 1. odstavka 616. člena ZOR, če je začel odpravljati ugotovljene napake. Glede na to, da se je tožnikoma zavezal, da bo do določenega dne napake odpravil, gre za dogovor, ki predstavlja samostojno podlago za presojo o pravočasnosti tožbe, za katero velja splošni 5 letni zastaralni rok. Odpravo škode v obliki manjvrednosti stvari, ki je bila predmet pogodbe, je mogoče odpraviti (le) z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (na znižanje kupnine ali odpravo napak). Glede na to, je škodo na ta način mogoče v celoti odpraviti, ni dopustno hkratno uveljavljanje obeh zahtevkov, kot to vtožujeta tožnika. Zahtevka je mogoče kumulirati le tedaj, ko gre za t.i. refleksno škodo na drugih stvareh.

Naročnik ima pravico do povrnitve škode zaradi zamude podjemnika tudi v primeru, ko je pogodba izpolnjena (z zamudo), torej tudi takrat, kadar je ne razdre. Za nastalo škodo odgovarja podjemnik, če je povzročil zamudo pri izpolnitvi (drugi in tretji odstavek 262. člena ZOR). Vzrok za zamudo pri izpolnitvi je bil torej na strani tožeče stranke, zato prva toženka za škodo zaradi zamude ne odgovarja, saj ne gre za tveganje, katerega obvladovanje je mogoče pripisati njej (263. člen ZOR).

Če prodajalec napake ne odpravi, lahko kupec interes za pravilno izpolnitev učinkovito uresniči samo, če se mu prizna pravica, da sam zagotovi odpravo te napake na stroške prodajalca. Zaradi tega je v primeru prodajne pogodbe (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) potrebno kupcu priznati pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam.

Bistvo ugovora stvarnih napak po drugem odstavku 616. člena ZOR je v ugovorni tezi, da zaradi stanja stvari (in slabo opravljenega dela) izvajalec ni materialnopravno upravičen do plačila (ali vsaj ne do celotnega plačila). Ugovor lahko temelji tako na znižanju plačila kot strošku za odpravo škode. Razlogov za izbiro tu – za razliko od neposrednega uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov – ni. Paziti je treba le na to, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo na dveh različnih pravnih podlagah.

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo (15. 10. 1993) po izteku enoletnega roka od obvestila o ugotovljenih napakah (21. 8. 1991), sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da je tožeča stranka izgubila materialno upravičenje za uveljavljanje tožbenega zahtevka (prvi odstavek 616. člena ZOR).

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu, s katero se je toženec kot prevzemnik posla zavezal opraviti določeno delo (projekt), toženec kot naročnik pa to plačati. Pogodba je bila izvršena, toda po oddaji projekta so se pokazale določene napake, ki jih je tožnik uveljavljal v skladu s 614. in 615. členom ZOR. Tožnik je napake odpravljal, toda tožnik je kljub temu odstopil od pogodbe. Zato sta sodišči ugotavljali utemeljenost tožnikovega odstopa po 608., 618., 619.in 620. členu ZOR. Ker sta ugotovili, da tožnik tožencu ni dal roka za odpravo napak, ki ga ta ne bi spoštoval, in da projekt ni imel take napake, da delo ne bi bilo uporabno, sta pravilno zaključili, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odstop od pogodbe.

Vprašanje dokaznega bremena glede odtegljajev po 629. členu ZOR je Vrhovno sodišče osredotočeno obravnavalo v zadevi III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007. V tistem primeru je odločilo, da je bilo na tožeči stranki (prevzemniku) trditveno in dokazno breme glede odtegljajev. To pa zato, ker je tožena stranka – četudi zelo splošno – ugovarjala zahtevku ravno na tej podlagi. Potem, ko je tožena stranka podala (takšen) ugovor, je bila šele tožeča stranka dolžna postaviti konkretne trditve, s katerimi bi utemeljevala, da podlag za takšne odtegljaje ni bilo. V spornem primeru pa tožena stranka ni postavila ugovorov, ki bi trditveno in dokazno breme premaknili na tožečo stranko. Ugovori, da ne dolguje nič, ker je bila pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, ob tem, ko je tožeča stranka izrecno uveljavljala tudi podlago po 629. členu ZOR, pred tožečo stranko niso postavili zahteve, da posebej utemeljuje in dokazuje, da ni podlag za odtegljaje po 629. členu ZOR.

Okoliščina, da sta bila v konkretnem primeru po pogodbi naročnika O. in V.G., vzbuja dvom v opredelitev glede narave sklenjene pogodbe kot gospodarske pogodbe. Ker se v dosedanjem postopku pravdni stranki v zvezi s to, za presojo ugovora zastaranja odločilno okoliščino, še nista izjavili, bosta imeli takšno možnost v ponovljenem postopku. Tožena stranka je v ugovoru navedla, da naj bi imelo delo tožeče stranke napake, saj cevi centralne in tople vode niso bile ustrezno zaščitene. Ob takšnem konkretnem ugovoru tožene stranke, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pridobila uporabno dovoljenje in začela z dejavnostjo v navedenem lokalu, za sklep o tem, da delo tožeče stranke ni imelo napak, ne zadošča.

Ugotovitev obsega pobotne terjatve preko višine tožbene terjatve je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je obrambnega značaja. Tožena stranka želi z njim doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je nasprotna terjatev relevantna oziroma upoštevna le do višine terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izvajalec je odgovoren za odpravo napak, zavarovalnica, pri kateri ima zavarovano odgovornost, pa le v skladu z zavarovalno pogodbo.

Tožnica je izgubila pravico zahtevati zamenjavo vgrajenega stavbnega pohištva, ker je tak zahtevek postavila 6 let po vložitvi tožbe, prej je uveljavljala le odškodninski zahtevek.

Ob ugotovitvi, da je imelo izvršeno delo napake, ni mogoče uporabiti 126. čl. ZOR, saj se le-ta nanaša na primere prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti, ne pa na primere, ko gre za izpolnitev pogodbene obveznosti z napako. Izhajati je potrebno iz 620. čl. ZOR, po katerem lahko naročnik, če prevzemnik ne odpravi napake v danem primernem roku, izmed več možnosti, ki jih ima na voljo, izbere tudi razdrtje pogodbe, pri čemer mora izbrano odločitev (jamčevalni zahtevek) sporočiti prevzemniku posla.

Pravno podlago za zadržanje dela pogodbene cene je mogoče najti tudi v pogodbeni določbi iz prevzemnega zapisnika, ki daje toženi stranki pravico zadržati del pogodbene cene do „sporazumne ugotovitve“, da so vse reklamirane pomanjkljivosti ustrezno sanirane“. Sodišči prve in druge stopnje se do navedene pravne podlage nista opredelili, čeprav bi jo bilo glede na navedbe tožene stranke potrebno preizkusiti.

Tudi v konkretnem primeru vrnitev izdelane opreme v naravi v stanju, kot je bila ob izdelavi v letu 1998, zaradi amortizacije ni mogoča. Zato pride v poštev zgolj nadomestitev dosežene koristi, ki ustreza vrednosti opravljenih del. To privede do enakega rezultata kot znižanje plačila.

V obravnavanem primeru ne gre za uveljavljanje napake opravljenega dela – za nepravilno izvedeni var – ampak gre za refleksno škodo (5. odst. 620. čl. ZOR), tj. škodo na pilotu, do katere je po trditvah tožene stranke prišlo zaradi zlomljene konice. Takšna škoda pa se presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, kar pomeni, da bi morala tožena stranka dokazati (tudi) vzročno zvezo med poškodovanim pilotom (škodo) in nepravilno izvedenim varom (v posledici katerega naj bi prišlo do loma konice, ki je poškodovala pilot).

Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbenim navedbam, da v konkretnem primeru polaganja keramičnih ploščic ni mogoče tretirati v smeri izvajanja gradbenih del po gradbeni pogodbi. Ne gre namreč za zgradbo, niti ne gre za posebej zahtevna gradbena dela, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v svoji pritožbi. Po mnenju pritožbenega sodišča mora iti za obsežna in zahtevna dela, če hočemo neko pogodbeno razmerje presojati v luči gradbene pogodbe. Za gradbeno pogodbo je značilno, da ima za predmet večja in zahtevnejša dela, ki terjajo večje število izvajalcev, priprav, gradbeno dovoljenje, projekt ipd.. Gradba ni potrošna stvar z relativno kratkim rokom trajanja, marveč je trajen izdelek z dolgim rokom uporabe, pri čemer je ena od značilnosti gradbene pogodbe tudi okoliščina, da poteče od sklenitve te pogodbe do pogodbenega roka za izpolnitev obveznosti praviloma relativno daljše časovno obdobje.

Prevzemnik posla je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti in bi lahko bile pomembne za naročeno delo, ker sicer odgovarja za škodo (3. odst. 606. čl. ZOR).

Toženca sta uveljavljala pravice na podlagi garancije in ne na podlagi jamčevanja za stvarne napake. Odgovornost iz garancije pomeni posebno samostojno zavezo. Razlika med obema institutoma je med ostalim ravno glede reklamiranja napak. Pri garanciji ne veljajo kratki notifikacijski roki, ampak zadošča, da se odpravo napak zahteva v garancijskem roku, ne glede na to, kdaj je naročnik napako opazil.