621. člen ZOR

Presoja, ali je sodišče obravnavalo pobotni ugovor, sodi v pritožbeni preizkus preizkusljivosti izpodbijane sodne odločbe. Sodišče z dopolnilno sodbo ne more spremeniti že sprejete odločitve v zadevi. Pogodbene določbe, da je končna situacija plačljiva šele, ko je izstavljena na podlagi primopredajnega zapisnika in končnega obračuna, podpisanega od obeh pogodbenih strank, ni mogoče razumeti kot zapadlost terjatve na plačilo opravljenih del šele z odločitvijo sodišča o končnem obračunu. Tožeča stranka zahteve na zmanjšanje pogodbene kazni tekom postopka ni podala, zgolj trditve, da je pogodbeno dogovorjena pogodbena kazen višja od tiste, določene s posebnimi gradbenimi uzancami, pa ne zadostujejo.

V 621. členu ZOR je določen zgolj način opredelitve znižanja plačila zaradi stvarne napake in ne predstavlja samostojne določbe, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek o utemeljenosti pobota. Pobotni ugovor je bil podan 15. 03. 2006, njegovo dopustnost je zato potrebno presojati po zakonu, ki je bil v trenutku podajanja pobotnega ugovora v veljavi, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ).

Obstoj jamčevalnega zahtevka je odvisen od dejstva pravočasnega grajanja napake in ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da takšnega (pred)pogoja tožena stranka ni izpolnila, je ugasnila tudi njena pravica v pravdi ugovarjati obstoj takšne sedaj kvečjemu zgolj še naturalne obligacije nasprotne stranke. Pobotni ugovor zato ni utemeljen.

Tožniku ni možno naprtiti odgovornosti, da bi moral pred prevzemom dela toženo stranko opozoriti na napake del, ki jih je pred tem opravil nekdo tretji, niti ni možno od tožnika zahtevati, da bi moral iz tega razloga odkloniti opravo svojega dela. Zaradi napake tretjega je neuporabno zgolj njegovo delo, ne pa tudi delo tožnika.

Tudi v konkretnem primeru vrnitev izdelane opreme v naravi v stanju, kot je bila ob izdelavi v letu 1998, zaradi amortizacije ni mogoča. Zato pride v poštev zgolj nadomestitev dosežene koristi, ki ustreza vrednosti opravljenih del. To privede do enakega rezultata kot znižanje plačila.

Prevzemnik posla je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti in bi lahko bile pomembne za naročeno delo, ker sicer odgovarja za škodo (3. odst. 606. čl. ZOR).

Toženca sta uveljavljala pravice na podlagi garancije in ne na podlagi jamčevanja za stvarne napake. Odgovornost iz garancije pomeni posebno samostojno zavezo. Razlika med obema institutoma je med ostalim ravno glede reklamiranja napak. Pri garanciji ne veljajo kratki notifikacijski roki, ampak zadošča, da se odpravo napak zahteva v garancijskem roku, ne glede na to, kdaj je naročnik napako opazil.

Znižanje plačila je eden od možnih jamčevalnih zahtevkov, ki jih ima naročnik do prevzemnika posla (izvajalca). Znižanje pa ne more biti poljubno, temveč v razmerju med vrednostjo izvršenega dela brez napake in vrednostjo izvršenega dela z napako. Stranka, ki uveljavlja znižanje plačila, mora zato navesti vsa pravno relevantna dejstva, ki upravičujejo takšno znižanje, zlasti še glede višine znižanja (odstotka, za katerega naj se plačilo zniža), in za ugotovitev takšnih dejstev predlagati tudi dokaze. Znižanje plačila zato ne more biti kar enako še neplačanemu delu pogodbene vrednosti. Sklepčnost ni samo materialnopravna predpostavka tožbenega zahtevka, ampak mora tudi podana tudi v vseh navedbah (ugovorih), s katerimi tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotuje. S temi navedbami morajo biti zajeta takšna dejstva, da iz njih izhaja pravna posledica, ki jo tožena stranka uveljavlja, ko nasprotuje tožbenemu zahtevku, saj je šele po navedbi takšnih dejstev ugovore tožene stranke mogoče preizkusiti.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju o obsegu naročila in prevzemu izvršilnega dela, v katerega pritožbeno sodišče v povzetku v sporu majhne vrednosti ne sme posegati, je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje o stvarnih napakah izvršilnega dela pravilno, očitek, da gre za neizpolnitev obveznosti in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor sočasnosti izpolnitve pa neutemeljen.

V kolikor je stečajni dolžnik v stečajnem postopku prodan kot pravna oseba (1. odst. 146. čl. ZPPSL), dolžnik ne preneha obstajati, spremeni se zgolj lastništvo na stečajnem dolžniku. Dejstvo, da pravna oseba, ki je predmet prodaje v stečaju, ne odgovarja za terjatve, nastale do izročitve pravne osebe kupcu (5.odst.147.čl. ZPPSL), ne vpliva na pravno kontinuiteto med pravno osebo, nad katero je bil pričet stečajni postopek in pravno osebo, ki je bila predmet prodaje po 146. čl. ZPPSL. Stečajna masa obdrži sposobnost biti stranka zgolj v tistih sporih, ki zadevajo izključno stečajno maso, torej pravde, vezane na obseg poplačila upnikov iz stečajne mase (na primer izpodbojne tožbe po 125.čl. ZPPSL, pravde glede obstoja prijavljenih terjatev upnikov v stečajnem postopku). Upravičenja intervenienta pa je potrebno presojati v skladu z določbo 1. odstavka 208. člena ZPP/77 oziroma 1. odstavka 201. člena ZPP/99. Intervenient lahko opravlja vsa dejanja v skladu z interesi glavne stranke, ne more pa razpolagati z zahtevkom.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Ni pomembno, ali je odgovornost za stvarne napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, ali pa je to poseben institut. Bistveno je, da zakon odgovornosti za napake nikjer ne omejuje z naročnikovim prispevkom k temu, da ima delo napake.

Ker sta se stranki dogovorili o poslu "na počez", kar je bila vseskozi tožnikova trditev in ki sta jo nižji sodišči sprejeli, je pravilno njuno stališče, da je potrebno vse sporne okolnosti, ki zadevajo vrednost opravljenih del, vrednost neizvedenih del, nekvaliteto in drugo, ocenjevati po istih vrednostnih kriterijih.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala zaračunani ceni za dobavljeno razrezano steklo po vtoževanem računu. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče sprejelo zaračunano ceno za dobavo stekla in opravljeno storitev razreza le-tega, ker tožena stranka ni verjetno izkazala pravočasnosti reklamacije računa in s tem reklamacije v računu določene cene. Tako sklepanje o pravilnosti cene je pravno zmotno, saj izhaja iz materialnopravnih pravil o reklamaciji kvalitete opravljenega dela (614. do 621. člen ZOR), ki jih ni mogoče uporabiti za ugotovitev dogovorjene cene za delo.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Ker se za take pogodbe po četrtem odstavku 99. člena ZASP uporabljajo določila 600. do 629. člena ZOR o podjemniški pogodbi in je tožnik prevzeto delo izvršil, ga mora tožena stranka plačati. Do znižanja plačila po 621. členu ZOR ni upravičena, ker ni dokazala napak in tožnikove odgovornosti zanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da napake v objavi oglasa niso take, da bi bilo delo neuporabno in da je znižanje cene za 5 % primerno.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da avtorsko delo tožnika ni imelo napak, zaradi katerih bi lahko prišlo od znižanja plačila in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo še neizplačanega dela avtorskega honorarja. Res je, kar pravi pritožba, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni argumentiralo, zakaj je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev izvedenca. To bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 300. člena ZPP moralo storiti. Vendar pa takšna kršitev s strani sodišče prve stopnje ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).