604. člen ZOR

Za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ni odločilnega pomena, da na podlagi razpisa z dne 21. 11. 1997 ni podelila dveh kocesij, temveč samo eno, saj si je to pravico v razpisu pridržala (in se v takšnem primeru obvezala razpis ponoviti), temveč dejstvo, da zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo med razpisnim postopkom, več kot ene koncesije sploh ni mogla podeliti (in zato tudi ne ponoviti razpisa). Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka z možnostjo podelitve koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel računati že pri pripravi javnega razpisa. Zaradi jasnosti pa k tem razlogom še dodaja, da bi upoštevanje navedene možnosti narekovalo razpis samo ene koncesije. Ker pa sta bili razpisani dve koncesiji, je tožena stranka s tem, ko je med razpisnim postopkom (še preden je z odločbo z dne 11. 6. 1998 eno od razpisanih koncesij podelila družbi A., d. d.) eno od teh dveh koncesij, na drugi podlagi sicer, oddala tretjemu, dejansko spremenila razpisne pogoje in vnaprej izločila enega od udeležencev razpisa oziroma mu povzročila nepotrebne stroške. Sodišče druge stopnje ne sprejema pri

Situacija, v kateri je le eden izmed udeležencev vabila k licitaciji izpolnil vse zahtevane pogoje, naročniku onemogoča prepoznavanje ponudbe z najnižjo ceno, ker je kakršnakoli primerjava med cenami dejansko izključena. V takšnem primeru do licitacije niti ni prišlo. Naročnik - razpisovalec pogodbo seveda lahko sklene z edinim ponudnikom v okviru svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR), ni je pa dolžan skleniti.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Z revizijo uveljavljana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila torej storjena, če bi pomanjkanje razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe druge stopnje predstavljalo pomanjkanje razlogov o odločilnih navedbah pritožbe. S sprejemom odločitve o izbiri ponudnika in obvestilom, da je izbran, je tožena stranka sprejela obveznost, da s tožečo stranko sklene pogodbo. V taki situaciji je treba njuno razmerje presojati analogno po določbi 604. člena ZOR, ki govori o sklenitvi pogodbe o delu po licitaciji. Ker z izbranim ponudnikom (tožečo stranko) ni sklenila pogodbe, mu mora povrniti škodo - izgubljeni dobiček.

Ker pri spornem razpisu ni šlo za razpis ponudbe, ampak za poziv na stavljanje ponudb, je lahko razpisovalec odklonil sklenitev pogodbe z avtorjem najustreznejše idejne arhitektonske rešitve. Razpisovalec se namreč s spornim razpisom ni obvezal k sklenitvi pogodbe s takšnim avtorjem, ampak se je le obvezal, da bo takšnega avtorja povabil k oddaji ponudbe za izdelavo celotne tehnične dokumentacije.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).

"Vabilo za zbiranje ponudb", ki ne vsebuje cene kot bistvenega sestavnega dela prodajne pogodbe, ni ponudba, ampak vabilo k ponudbam, ki vabilca zavezuje k sklenitvi pogodbe, če ni te obveznosti izrecno izključil. Če obveznosti sklenitve pogodbe ni izključil, mora skleniti pogodbo o prodaji stečajnega dolžnika z najugodnejšim ponudnikom. Tisti, ki meni, da je najugodnejši ponudnik lahko zahteva sklenitev pogodbe s tožbo.

Kadar razpis določa, da bo najugodnejši ponudnik izbran na podlagi različnih elementov ponudbe (kvaliteta, roki, kreditiranje itd) in ne le na podlagi cene, pomeni tak razpis vabilo k stavljanju ponudb, na podlagi katerega investitor ni zavezan k sklenitvi pogodbe s ponudnikom, ki ponuja najnižjo ceno.