616. člen ZOR

Pri napakah iz projektantske pogodbe, kot je obravnavana, je namreč značilno, da se pokažejo šele pri zgrajenem objektu, kjer je vedno lahko odgovoren tudi izvajalec. Za uveljavljanje napake zoper projektanta pa je na naročniku dokazno breme, da gre za projektantsko napako. Kot je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče, potrebuje zato naročnik več časa - sploh, kadar projektant "sodeluje" pri ugotavljanju vzrokov za napako in jo pripiše v celoti izvajalcu.

Toženec se ne more sklicevati na potek roka iz 1. odstavka 616. člena ZOR, če je začel odpravljati ugotovljene napake. Glede na to, da se je tožnikoma zavezal, da bo do določenega dne napake odpravil, gre za dogovor, ki predstavlja samostojno podlago za presojo o pravočasnosti tožbe, za katero velja splošni 5 letni zastaralni rok. Odpravo škode v obliki manjvrednosti stvari, ki je bila predmet pogodbe, je mogoče odpraviti (le) z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (na znižanje kupnine ali odpravo napak). Glede na to, je škodo na ta način mogoče v celoti odpraviti, ni dopustno hkratno uveljavljanje obeh zahtevkov, kot to vtožujeta tožnika. Zahtevka je mogoče kumulirati le tedaj, ko gre za t.i. refleksno škodo na drugih stvareh.

Presoja, ali je sodišče obravnavalo pobotni ugovor, sodi v pritožbeni preizkus preizkusljivosti izpodbijane sodne odločbe. Sodišče z dopolnilno sodbo ne more spremeniti že sprejete odločitve v zadevi. Pogodbene določbe, da je končna situacija plačljiva šele, ko je izstavljena na podlagi primopredajnega zapisnika in končnega obračuna, podpisanega od obeh pogodbenih strank, ni mogoče razumeti kot zapadlost terjatve na plačilo opravljenih del šele z odločitvijo sodišča o končnem obračunu. Tožeča stranka zahteve na zmanjšanje pogodbene kazni tekom postopka ni podala, zgolj trditve, da je pogodbeno dogovorjena pogodbena kazen višja od tiste, določene s posebnimi gradbenimi uzancami, pa ne zadostujejo.

Tožbo je torej treba vložiti v roku enega leta po notifikaciji napake ne glede na to, ali gre za zahtevek iz pogodbeno dogovorjene garancije ali za jamčevalni zahtevek na podlagi zakona. ZOR glede sodnega uveljavljanja pravic med jamčevalnimi in garancijskimi zahtevki ne razlikuje. Določilo 507. čl. ZOR določa, da pravice kupca nasproti prodajalcu iz garancije ugasnejo po enem letu od zahteve za odpravo napak, 1. odst. 616. ZOR pa določa, da naročnik, ki je prevzemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Namen takšne ureditve je, da prodajalec, podjemnik ali izvajalec gradbenih del ni v negotovosti glede dokončne ureditve razmerja.

Tožniku (izvajalcu) je bilo najkasneje 11. 12. 1992 znano, da ima izvršen posel napake. Takrat sta investitorja zoper njega vložila tožbo. Najkasneje takrat bi moral tožnik o napakah obvestiti toženca (podizvajalca) in najkasneje v decembru 1993 sodno uveljavljati svojo pravico. Sodišče z materialnim procesnim vodstvom ne sme iti tako daleč, da bi stranko pozvalo k temu, da v celoti na novo oblikuje dejansko podlago spora. S tem bi bilo ravnotežje med vlogami in aktivnostjo strank ter sodišča v postopku porušeno, kar bi pomenilo tudi kršitev enega izmed temeljnih načel pravdnega postopka, načela nepristranskosti.

Bistvo ugovora stvarnih napak po drugem odstavku 616. člena ZOR je v ugovorni tezi, da zaradi stanja stvari (in slabo opravljenega dela) izvajalec ni materialnopravno upravičen do plačila (ali vsaj ne do celotnega plačila). Ugovor lahko temelji tako na znižanju plačila kot strošku za odpravo škode. Razlogov za izbiro tu – za razliko od neposrednega uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov – ni. Paziti je treba le na to, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo na dveh različnih pravnih podlagah.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženi stranki v garderobi, sanitarijah in čajni kuhinji nastala škoda v višini 3.500,00 EUR, po materialnem pravu nima posledice prenehanja obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki plača opravljeno delo. Tožena stranka namreč odškodnine – torej svoje terjatve nasproti tožeči stranki procesno ni uveljavljala z ugovorom zaradi pobota svoje terjatve s terjatvijo tožeče stranke proti njej, niti z nasprotno tožbo. V ugovoru zoper sklep o izvršbi si je sicer pridržala pravico vložiti nasprotno tožbo zaradi uveljavljanja odškodnine, kot rečeno pa med postopkom te pravice ni izkoristila, niti ni odškodnine za škodo konkretizirala s pobotnim ugovorom.

Pravočasno obvestilo o napakah (notifikacija) je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za te stvarne napake (prim. 616. člen ZOR). Zakon ga predpisuje zaradi zaščite podjemnikovih interesov, saj ima, zato da se odgovornosti zanjo lahko razbremeni, upravičen interes, da za napako izve. Razloga za zaščito opisanega podjemnikovega interesa pa ni, če podjemnik za napako ve oziroma če so podjemniku znana dejstva, ki so povezana z napako, ali mu niso mogla ostati neznana (prim 617. člen ZOR). Zakonodajalec torej za takšne primere, izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja, pravice naročnika pri uveljavljanju podjemikove odgovornosti ne omejuje (več) z obveznostjo po notifikaciji napak.

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo (15. 10. 1993) po izteku enoletnega roka od obvestila o ugotovljenih napakah (21. 8. 1991), sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da je tožeča stranka izgubila materialno upravičenje za uveljavljanje tožbenega zahtevka (prvi odstavek 616. člena ZOR).

Za terjatev iz pogodbe o delu za plačilo gradbenih del velja splošni zastaralni rok, saj toženec v razmerju do tožnika ni nastopal kot pravna oseba. Za začetek teka zastaralnega roka je treba upoštevati dejanski prevzem del v marcu 1995, saj toženec ni hotel izvesti svoje obveznosti o formalnem prevzemu del. Tudi za začetek teka roka za grajo napak je treba upoštevati dejanski prevzem, saj tega ni mogoče prenašati v prihodnost z enostranskim ravnanjem ali opustitvijo tistega, od čigar ravnanja je odvisen začetek teka roka. Toženec je zaradi predpostavke graje napak izgubil pravico z ugovorom proti tožnikovemu zahtevku uveljavljati svojo pravico do znižanja plačila.

Obstoj jamčevalnega zahtevka je odvisen od dejstva pravočasnega grajanja napake in ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da takšnega (pred)pogoja tožena stranka ni izpolnila, je ugasnila tudi njena pravica v pravdi ugovarjati obstoj takšne sedaj kvečjemu zgolj še naturalne obligacije nasprotne stranke. Pobotni ugovor zato ni utemeljen.

Če naročnik del ne dokaže, da je izvajalca obvestil o napakah (in to opredeljeno) znotraj roka iz 1. odstavka 645. člena ZOR, kar je nadaljnji pogoj za ohranitev roka za pravočasno uveljavljanje pravice naročnika iz naslova jamčevanja (2. odstavek 645. člena ZOR), je njegova pravica uveljavljanja odgovornosti iz naslova napak prenehala po samem zakonu.

Tožniku ni možno naprtiti odgovornosti, da bi moral pred prevzemom dela toženo stranko opozoriti na napake del, ki jih je pred tem opravil nekdo tretji, niti ni možno od tožnika zahtevati, da bi moral iz tega razloga odkloniti opravo svojega dela. Zaradi napake tretjega je neuporabno zgolj njegovo delo, ne pa tudi delo tožnika.

Za napake po pogodbi o delu ali po gradbeni pogodbi odgovarja naročniku prevzemnik posla, ne pa podizvajalec. Enoletni rok za sodno uveljavljanje napak se ne upošteva, če je prevzemnik posla ali podizvajalec pričel odpravljati napake.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da toženka kot starejša gospa napake na ostrešju ni mogla odkriti, da gre za skrito konstrukcijsko napako, ki se ob normalnem pregledu ne opazi ter da je zanjo izvedela šele po ogledu izvedenca, kar predstavlja tudi nedopustno širjenje na prvi stopnji podane trditvene podlage (337. čl. ZPP).

Pravno podlago za zadržanje dela pogodbene cene je mogoče najti tudi v pogodbeni določbi iz prevzemnega zapisnika, ki daje toženi stranki pravico zadržati del pogodbene cene do „sporazumne ugotovitve“, da so vse reklamirane pomanjkljivosti ustrezno sanirane“. Sodišči prve in druge stopnje se do navedene pravne podlage nista opredelili, čeprav bi jo bilo glede na navedbe tožene stranke potrebno preizkusiti.

Nov sporazum o okvirni ceni za opravljeno delo je spremenil dogovor po prvotnem predračunu. Z novim dogovorom je nastala nova pogodbena obveznost, ki stranki veže, zato mora tožena stranka plačati dogovorjeno in obračunano ceno storitve.

Napačno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje kot materialno podlago za presojo obravnavane zadeve upoštevati določbe 479. in 484. čl. ZOR. ZOR v zvezi s pogodbo o delu, za tako pogodbo pa je v obravnavanem primeru nedvomno šlo, odgovornost za napake samostojno in celovito ureja v 5. oddelku, to je v členih od 614 do 621.

Zahteva za pravočasno grajanje napake je določena v korist prevzemnika posla, tako kot tudi rok za vložitev tožbe zaradi sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka. Če prevzemnik te svoje pravice ne uveljavlja, pač pa se z naročnikom dogovori drugače, je tako ravnanje v skladu s splošnim načelom o svobodi urejanja obligacijskih razmerjih iz 10. člena ZOR. V takem primeru je grajanje lahko pravočasno zaradi drugačnega dogovora strank.

Če uveljavlja naročnik povračilo neposredne škode, to je škode, ki jo je utrpel na sami stvari, ki je bila predmet podjemne pogodbe in ki se kaže v zmanjšanju vrednosti stvari, ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem pravic iz naslova odgovornosti za stvarne napake (torej z jamčevalnim zahtevkom), gre tak zahtevek sicer pravno opredeliti kot splošni odškodninski zahtevek, vendar pa tega odškodninskega zahtevka po eni strani ni mogoče kumulirati z jamčevalnimi zahtevki, po drugi strani pa veljajo skladno s sprejeto sodno prakso ravno iz razloga, ker je to vrsto škode mogoče uspešno odpraviti že z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov, za takšne odškodninske zahtevke isti roki kot za tipičen jamčevalni zahtevek. Po stališču novejše pravne teorije pa je odpravo takšne škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, saj je odgovornost za stvarne napake le posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti. Drugače velja v primeru zahteve po povračilu nadaljnje škode.