606. člen ZOR

Dopuščeno vprašanje se osredotoča na problematiko ali lahko naročnik zahteva odpravo napak po sodni poti prav na določen način ali pa zahteva zgolj odpravo napak, ne sme pa sam določiti načina odprave napak in sodišče tudi ni vezano na način, kot ga določi v tožbenem zahtevku. Dikcija zakonske določbe direktnega odgovora na to vprašanje ne daje. Odgovor ne more biti enoznačen - treba je izhajati iz smisla, narave in vsebine instituta odprave stvarnih napak; pot do tega cilja pa je lahko odprta in načelno dopušča več alternativnih načinov izvedbe. V tej smeri je zavzela stališče tudi teorija, ki izpostavlja načelno neutemeljenost izbire zgolj enega načina njihove odprave. V konkretnem primeru pa je situacija nekoliko drugačna. Revidentka namreč s tožbenim zahtevkom, ki je predmet revizijskega postopka, zahteva takšno odpravo napake, ki se ujema z izpolnitvijo predmetne gradbene pogodbe. Zatrjuje, da je bilo s pogodbo, predvsem projektno dokumentacijo oziroma načrti dogovorjeno, da je stanovanje primerno izolirano tudi od zunaj in zato zahteva odpravo napake z odstranitvijo svetlobnega jaška ter njegovo ponovno namestitvijo, zunanjim odkopom celotne zunanje severne in vzhodne sten

Pri napakah iz projektantske pogodbe, kot je obravnavana, je namreč značilno, da se pokažejo šele pri zgrajenem objektu, kjer je vedno lahko odgovoren tudi izvajalec. Za uveljavljanje napake zoper projektanta pa je na naročniku dokazno breme, da gre za projektantsko napako. Kot je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče, potrebuje zato naročnik več časa - sploh, kadar projektant "sodeluje" pri ugotavljanju vzrokov za napako in jo pripiše v celoti izvajalcu.

Obveznost izvajalca po podjemni pogodbi je obligacija uspeha, kar pomeni, da je podjemnik dolžan izvršiti delo skladno s pogodbo in po pravilih posla. V skladu z določbo 606. člena ZOR pa je zakonska obveznost prevzemnika posla, da naročnika opozori tako na napake materiala, ki mu ga je izročil naročnik, kakor tudi na pomanjkljivosti v njegovem naročilu in druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti, in bi bile lahko pomembne za naročeno delo.

Strojni omet kot končni rezultat toženčevega izpolnitvenega ravnanja je postal sestavina objekta – stanovanjske stavbe tožeče stranke, ki je trajna dobrina. Ravno ta lastnost daje izvedenemu delu značaj dela, za katero je treba v zvezi z odgovornostjo izvajalca uporabiti posebna – strožja pravila za solidnost gradnje in ne splošnih določil o odgovornosti podjemnika za skrite napake.

Tožnica je izgubila pravico zahtevati zamenjavo vgrajenega stavbnega pohištva, ker je tak zahtevek postavila 6 let po vložitvi tožbe, prej je uveljavljala le odškodninski zahtevek.

Izvršeno delo, katerega predmet je izdelava (ali predelava) določene stvari, je obremenjeno s stvarno napako, če le-ta obstoji ob prevzemu stvari (arg. prvi odstavek 478. člena v zvezi s tretjim odstavkom 121. člena ZOR). Podjemnik odgovarja tudi za skrite napake, ki se pokažejo po prevzemu stvari (prvi odstavek 615. člena ZOR). Ker gre pri stvarnih napakah za nepravilno izpolnitev, je podana podjemnikova odgovornost za skrito napako le, če je vzrok za skrito napako obstajal že ob izpolnitvi pogodbene obveznosti.

Odgovornost prevzemnika del po tretjem odstavku 606. člena ZOR je treba ocenjevati v okviru prevzetih del in naročnikovega namena, zaradi katerega je delo naročil, v konkretnem primeru torej tudi glede morebitnega za naročnika (kot nestrokovnjaka) neznanega ali nepredvidenega vpliva teh del na njegov projekt kot celoto. Prevzeto delo – asfaltiranje ceste je prva toženka opravila brez napake po pravilih stroke in glede tega dela tudi v naročnikovem naročilu ni bilo kakšnih pomanjkljivosti. Glede na točno opredeljeno delo (položitev asfaltne prevleke v debelini 5+2 cm) je povsem jasno, da bo ostal rob na delu, kjer se asfaltna prevleka konča. Tega se je moral zavedati tudi naročnik, ravno on pa je bil nosilec preostalih del v zvezi s posodobitvijo ceste, tudi ureditve bankin. Do škodnega dogodka ni prišlo med asfaltiranjem, temveč potem, ko je prva toženka naročena dela že opravila. Škoda, ki jo je utrpel tožnik (na mostu je preko asfaltnega roba zapeljal na bankino, od tam pa padel v potok), tako ne spada v sfero odgovornosti prve toženke.

Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbenim navedbam, da v konkretnem primeru polaganja keramičnih ploščic ni mogoče tretirati v smeri izvajanja gradbenih del po gradbeni pogodbi. Ne gre namreč za zgradbo, niti ne gre za posebej zahtevna gradbena dela, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v svoji pritožbi. Po mnenju pritožbenega sodišča mora iti za obsežna in zahtevna dela, če hočemo neko pogodbeno razmerje presojati v luči gradbene pogodbe. Za gradbeno pogodbo je značilno, da ima za predmet večja in zahtevnejša dela, ki terjajo večje število izvajalcev, priprav, gradbeno dovoljenje, projekt ipd.. Gradba ni potrošna stvar z relativno kratkim rokom trajanja, marveč je trajen izdelek z dolgim rokom uporabe, pri čemer je ena od značilnosti gradbene pogodbe tudi okoliščina, da poteče od sklenitve te pogodbe do pogodbenega roka za izpolnitev obveznosti praviloma relativno daljše časovno obdobje.

Prevzemnik posla je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti in bi lahko bile pomembne za naročeno delo, ker sicer odgovarja za škodo (3. odst. 606. čl. ZOR).

Za izpolnitev podjemnikove obveznosti je bistvena izročitev stvari naročniku, do katere pa v obravnavanem primeru (glede na toženčevo zavrnitev vzorca izdelkov in odpoved pogodbe) ni prišlo. Da bi tožena stranka prevzela 80.000 izvodov izdelanih brošuric tožeča stranka niti ni zatrjevala, temveč je trdila le, da je navedene brošurice natisnila. Zgolj dejstvo, da so bile brošurice natisnjene, pa ne pomeni, da so bile slednje toženi stranki tudi izročene. Tožeča stranka prav tako ni dokazala, da bi prišlo do prevzema izpolnitve na podlagi 2. odstavka 614. člena ZOR, saj ni dokazala, da bi tožena stranka izvršeno delo zavrnila brez utemeljenega razloga.

Če je tožeča stranka toženo stranko na napake opozorila in je tožena stranka dala tožeči stranki navodila, naj z deli nadaljuje, je po 2.odst. 606.čl. ZOR prevzemnik del, to je tožeča stranka, dolžan ravnati po zahtevi naročnika, lahko pa pogodbo razdre v primeru, če je očitno, da material ni primeren za naročeno delo, ali če bi izdelava iz zahtevanega materiala lahko škodila prevzemnikovemu ugledu. To pomeni, da je razdrtje pogodbe le možnost, ki jo prevzemnik del lahko izkoristi, ne pa obveznost.

Toženec bi moral obvestiti tožečo stranko kot naročnika, da čipk takih kot so, ne more fotografirati. Ker je v čipke posegel, odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi posega.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju o obsegu naročila in prevzemu izvršilnega dela, v katerega pritožbeno sodišče v povzetku v sporu majhne vrednosti ne sme posegati, je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje o stvarnih napakah izvršilnega dela pravilno, očitek, da gre za neizpolnitev obveznosti in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor sočasnosti izpolnitve pa neutemeljen.

Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka toženke potem, ko je prevzela vozila na popravilo, ni obvestila o tem, da bi bilo potrebno zamenjati dve pnevmatiki, da zato menjava sporne pnevmatike ni bila predmet pogodbe o delu in da se je dogovor nanašal zgolj na popravila, obsežena v cenilnem zapisniku zavarovalnice. Na podlagi 3. odst. 606. čl. ZOR mora prevzemnik posla vselej opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel, da bi lahko bile pomembne za naročeno delo. Ker tožeča stranka tako ni ravnala in je gumo zamenjala samovoljno, do plačila ni upravičena.

Pogodba o delu je obligacija rezultata. Kadar je na delu strokovnjak, potem mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, glej 2. odstavek 18. člena ZOR). Prilagoditev postopka dejstvu, da tožena stranka pred tem izkušenj z lepljenjem materialov, kot jih je dobila od naročnika, ni imela, bi lahko vplivala na njeno odločitev, da naročenega posla ne bi prevzela, oziroma bi ga naknadno zavrnila (primerjaj 2. odstavek 606. člena ZOR).

1. Ker mora prevzemnik posla naročnika opozoriti na napake materiala, ki mu ga je le-ta izročil, se tožena stranka torej svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da je izbor naprave, ki je bila predmet vgradnje, v sferi tožeče stranke. 2. Pri ugotovitvah izvedenca, ki se nanašajo na pomanjkljivosti v navodilih za obe napravi, ki sta bili predmet vgradnje, ter glede nedobavljenih certifikatov, pa gre za okoliščine, ki kažejo na pomanjkljivosti v naročilu, za katere prav tako velja prevzemnikova pojasnilna obveznost v smislu 3. odst. 606. člena ZOR, v kolikor je vedel ali bi moral vedeti, da bi takšne okoliščine lahko vplivale na izpolnitev naročila. Tožena stranka se torej posledic opustitve pojasnilne obveznosti ne bo mogla razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da je delo izvršila po načrtih, ki jih je prejela od tožeče stranke oziroma njenega dobavitelja niti z ugotovitvami izvedenca, da sta dobavitelja obeh vgradnih naprav zatrjevala možnost realizacije vgradnje naprav. Tudi v tem primeru je ključna ugotovitev ali bi tožena stranka v okviru skrbnosti strokovnjaka morala vedeti za<br/

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Pravdni stranki soglašata, da sta toženca kot prevzemnika posla zgradila fasado na hiši tožnikov in da sta tožnika plačala opravljeno delo, zato so pravilno uporabljena določila XII. poglavja ZOR, ki urejajo pogodbo o delu (člen 600 - 630 ZOR). Ker sta sodišči na podlagi izvedenih dokazov ocenili, da izdelana fasada ne ustreza veljavnim standardom in ni uporabljen primerni material za toplotno izolacijo ter da zaradi tega nastajajo škodljive posledice, sta odgovorna za napake.

Prevzemnik posla je dolžan opozoriti naročnika na napake materiala, ki mu ga je naročnik izročil, kar jih je opazil ali moral opaziti, ker sicer odgovarja za škodo.

Tožnica ni izročila tožencu materiala prokron 19 kot mu je izjavila, ampak drugačen material, ki ni bil varljiv in česar toženec glede na svojo dejavnost, ki je bila tožnici znana, ni mogel ugotoviti. Tožnica pa se je nasprotno profesionalno ukvarjala s kovinsko dejavnostjo, sporni material je ona izročila tožencu ter naročila izdelavo grelca iz navedenega, to je njenega materiala, zato za škodo odgovarja sama.