617. člen ZOR

Toženec se ne more sklicevati na potek roka iz 1. odstavka 616. člena ZOR, če je začel odpravljati ugotovljene napake. Glede na to, da se je tožnikoma zavezal, da bo do določenega dne napake odpravil, gre za dogovor, ki predstavlja samostojno podlago za presojo o pravočasnosti tožbe, za katero velja splošni 5 letni zastaralni rok. Odpravo škode v obliki manjvrednosti stvari, ki je bila predmet pogodbe, je mogoče odpraviti (le) z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (na znižanje kupnine ali odpravo napak). Glede na to, je škodo na ta način mogoče v celoti odpraviti, ni dopustno hkratno uveljavljanje obeh zahtevkov, kot to vtožujeta tožnika. Zahtevka je mogoče kumulirati le tedaj, ko gre za t.i. refleksno škodo na drugih stvareh.

V 621. členu ZOR je določen zgolj način opredelitve znižanja plačila zaradi stvarne napake in ne predstavlja samostojne določbe, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek o utemeljenosti pobota. Pobotni ugovor je bil podan 15. 03. 2006, njegovo dopustnost je zato potrebno presojati po zakonu, ki je bil v trenutku podajanja pobotnega ugovora v veljavi, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ).

Bistvo ugovora stvarnih napak po drugem odstavku 616. člena ZOR je v ugovorni tezi, da zaradi stanja stvari (in slabo opravljenega dela) izvajalec ni materialnopravno upravičen do plačila (ali vsaj ne do celotnega plačila). Ugovor lahko temelji tako na znižanju plačila kot strošku za odpravo škode. Razlogov za izbiro tu – za razliko od neposrednega uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov – ni. Paziti je treba le na to, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo na dveh različnih pravnih podlagah.

Pravočasno obvestilo o napakah (notifikacija) je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za te stvarne napake (prim. 616. člen ZOR). Zakon ga predpisuje zaradi zaščite podjemnikovih interesov, saj ima, zato da se odgovornosti zanjo lahko razbremeni, upravičen interes, da za napako izve. Razloga za zaščito opisanega podjemnikovega interesa pa ni, če podjemnik za napako ve oziroma če so podjemniku znana dejstva, ki so povezana z napako, ali mu niso mogla ostati neznana (prim 617. člen ZOR). Zakonodajalec torej za takšne primere, izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja, pravice naročnika pri uveljavljanju podjemikove odgovornosti ne omejuje (več) z obveznostjo po notifikaciji napak.

Tožniku ni možno naprtiti odgovornosti, da bi moral pred prevzemom dela toženo stranko opozoriti na napake del, ki jih je pred tem opravil nekdo tretji, niti ni možno od tožnika zahtevati, da bi moral iz tega razloga odkloniti opravo svojega dela. Zaradi napake tretjega je neuporabno zgolj njegovo delo, ne pa tudi delo tožnika.

Pogodba, s katero se je "prodajalec" zavezal na kupca prenesti lastninsko pravico na nepremičninah, "kupec" pa se je namesto kupnine zavezal opraviti določena dela za "prodajalca", je dvostranska pogodba. Podjemnikova (izvajalčeva) storitvena obveznost je pravilno opravljena, če ima opravljen posel (gradbeno delo) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene, oz. lastnosti, ki jih po pravilih stroke mora imeti. Če končni rezultat teh lastnosti nima, je izpolnitev nepravilna in podjemnik (izvajalec) naročniku odgovarja za nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno (ne)skrbnostjo.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega ods

Ni pomembno, ali je odgovornost za stvarne napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, ali pa je to poseben institut. Bistveno je, da zakon odgovornosti za napake nikjer ne omejuje z naročnikovim prispevkom k temu, da ima delo napake.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala zaračunani ceni za dobavljeno razrezano steklo po vtoževanem računu. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče sprejelo zaračunano ceno za dobavo stekla in opravljeno storitev razreza le-tega, ker tožena stranka ni verjetno izkazala pravočasnosti reklamacije računa in s tem reklamacije v računu določene cene. Tako sklepanje o pravilnosti cene je pravno zmotno, saj izhaja iz materialnopravnih pravil o reklamaciji kvalitete opravljenega dela (614. do 621. člen ZOR), ki jih ni mogoče uporabiti za ugotovitev dogovorjene cene za delo.

Dolžnik sicer navaja pravno pomembna dejstva, ki bi utegnila pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, vendar za svoje trditve ne predlaga ustreznih dokazov. Pravočasna notifikacija napak je zakonski pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in ker dolžnik le-te ni izkazal, je dokazovanje vrste in obsega napak (kar bi eventuelno ugotavljal izvedenec) nepomembno.

Pravica do razdrtja pogodbe še ne zadostuje za sklep, da je pogodba razdrta, zaradi česar ta ni več podlaga izpolnitvenemu zahtevku. Če ima pogodbena stranka takšno enostransko upravičenje, ga mora sopogodbeniku izjaviti. Uveljavitev tega upravičenja predpostavlja jasno in nedvoumno izjavo. Res prevzemnik dela odgovarja za uspeh prevzetega dela. Toda, ne gre prezreti, da so bile v konkretnem primeru obema pravdnima strankama znane okoliščine o neprimernosti materiala. Za takšen primer bi po prepričanju pritožbenega sodišča prišlo v poštev določilo 1. odst. 480. čl. ZOR (v zvezi s 3. odst. 121. čl. ZOR), po katerem se prizadeti kupec (v konkretnem primeru naročnik) ne more sklicevati na napako, če je zanjo vedel. V takšnem primeru porazdelitev rizika za uspeh posla, kakršna je v načelu uveljavljena pri pogodbi o delu, ni ustrezna.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izvajalec mora sporočiti naročniku napake svojega dela, za katere ve ali bi lahko vedel, če naj si zagotovi pravice, ki mu gredo po členih 614 do 616 ZOR. To velja tudi za očitne napake, ki jih naročnik ni takoj grajal.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da avtorsko delo tožnika ni imelo napak, zaradi katerih bi lahko prišlo od znižanja plačila in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo še neizplačanega dela avtorskega honorarja. Res je, kar pravi pritožba, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni argumentiralo, zakaj je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev izvedenca. To bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 300. člena ZPP moralo storiti. Vendar pa takšna kršitev s strani sodišče prve stopnje ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZOR o pogodbi o delu.

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).