VSRS Sodba I Kp 69064/2020

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se delno ugodi, pritožbi državne tožilke pa se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenita tako, da:

‒ se iz opisa dejanja pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje izpusti besedilo "zahrbten in" ter besedilo prve alineje te točke;

‒ se obtožencu za kaznivo dejanje umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen zviša na trideset (30) let zapora;

‒ se obtožencu za dve kaznivi dejanji umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje za vsako kaznivo dejanje določita kazni po trideset (30) let zapora;

‒ nakar se mu po 1. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje določene kazni za tri kazniva dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in ob upoštevanju nespremenjene določene kazni štiri (4) leta zapora za kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1,

izreče enotna kazen

dosmrtnega zapora.

II. V ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdita sodbi sodišč druge in prve stopnje.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je obtoženega A. A. s sodbo I K 69064/2020 z dne 8. 8. 2022 spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Za vsako od kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 mu je določilo kazen 29 let zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 pa 4 leta zapora. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen 30 let zapora in mu v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 28. 12. 2020 od 12.00 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko bo o stroških zagovornika odločala Služba za brezplačno pravno pomoč. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da mora obtoženec povrniti stroške in nagrado pooblaščencev oškodovancev iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločeno s posebnimi sklepi, ko bo višina znana. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. in C. C. s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo in po prvem odstavku 73. člena KZ-1 obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer noža, noža z lesenim ročajem, zelene plastenke z napisom "belo vino", preklopni nož rdeče barve, žvečilni gumi, zavarovane sledove opisane pod zaporednimi številkami 11, 19 SZP, gazo opisano pod št. 1 SZP ter obtožencu vrnilo zasežene predmete, in sicer bundo črne barve, jeans hlače modre barve, pulover rdeče barve, mobilni telefon znamke Samsung s SIM kartico, račune A., d. o. o., posamezne račune, sklep Okrajnega sodišča v Lendavi skupaj s pisemsko ovojnico, šop ključev, kartico bele barve z napisom A. A.; osebno izkaznico na ime A. A., kartico NKBM Visa na ime A. A., bankovec za 20 EUR, kovanec za 20 centov, nogavice, spodnjo majico in spodnje hlače.

2Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom III Kp 69064/2020 z dne 25. 1. 2023 pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in višje državne tožilke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženca pa oprostilo plačila sodne takse. Pritožbi pooblaščenca oškodovancev mladoletnega C. C. in B. B. je kot nedovoljeni zavrglo.

3Zoper sodbo in sklep drugostopenjskega sodišča III Kp 69064/2020 z dne 25. 1. 2023 je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zaradi kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z določbami 258. in 265. člena ZKP, pritožba pa je vložena tudi po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca pod točko 1. in 2. izreka spozna za krivega kaznivih dejanj uboja po 115. členu KZ-1 ter zanj izreče ustrezno nižjo zaporno kazen, da pritožbi ugodi in obtoženca skladno s 1. točko 358. člena ZKP oprosti storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in podrejeno, da ob ugotovljenih nepravilnostih razveljavi obe sodbi nižjih sodišč.

4Zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Mariboru je pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji vložila tudi višja državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju. Predlagala je, da Vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo višjega sodišča v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu za vsako kaznivo dejanje umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 namesto določenih posameznih kazni določi kazen 30 let zapora, nato pa mu na podlagi 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 46. člena KZ-1 za vsa štiri kazniva dejanja izreče enotno kazen dosmrtnega zapora.

5Na pritožbo obtoženčevega zagovornika je odgovorila višja državna tožilka in predlagala, da Vrhovno sodišče pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni kot je predlagano s pritožbo Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju.

6Zagovornik v odgovoru na pritožbo državne tožilke navaja, da so pritožbeni razlogi in navedbe državne tožilke popolnoma neutemeljene, v določenih delih pa povsem pavšalne in predlaga njeno zavrnitev.

B-1.

7Na podlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP je zoper sodbo, s katero je bila izrečena ali potrjena kazen dosmrtnega zapora ali zapora trideset let, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, ki o njej odloča na seji senata po določbah, ki veljajo za postopek na drugi stopnji. Če je pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje vložena v primeru, določenem v 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP, sodišče tretje stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje v povezavi s prvostopenjsko sodbo.

8Vloga Vrhovnega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, je izrazito kontrolne narave (enako kot vloga pritožbenega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, le da Vrhovno sodišče ne more preveriti pravilnosti dokazne ocene z izvedbo dokazov na obravnavi, kakor to lahko stori pritožbeno sodišče), kar pomeni, da Vrhovno sodišče kontrolira metodo, s katero je nižje sodišče prišlo do svojih zaključkov in argumente, s katerimi je te zaključke obrazložilo. Dejansko stanje bo pravilno ugotovljeno takrat, ko bo podana gotovost v ugotovljena dejstva, pomembna za meritorno odločanje z uporabo materialnega prava. Pot, po kateri pride sodišče do takšnega zaključka, pa mora biti korektno izpeljan dokazni postopek, pri katerem bo sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov. Vrhovno, kot pritožbeno sodišče bo glede na svojo kontrolno funkcijo lahko podvomilo v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, če bo menilo, da je bil nek dokaz napačno ocenjen, da nižje sodišče ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi, ali da kakšnih pomembnih delov določenega dokaza sploh ni presojalo, ter v primeru, ko bo ugotovilo, da dokazna ocena sodišča ni logična in prepričljivo obrazložena (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Izpodbijano sodbo pa bo razveljavilo tudi v primeru, če bo ugotovilo, da sodišče kakšnega pomembnega dejstva za presojo sploh ni ugotavljalo in zato tudi ni ugotovilo (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje).¹

B-2.

9Pritožba obtoženčevega zagovornika je delno utemeljena, pritožba državne tožilke pa je utemeljena.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

1) kršitev kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP pri treh kaznivih dejanjih umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1:

10Pritožba zagovornika uvodoma uveljavlja kršitev po 4. in smiselno tudi kršitev po 1. točki 372. člena ZKP pri treh kaznivih dejanjih umora. Meni, da je podana napačna pravna opredelitev kaznivih dejanj, ki se očitajo obtožencu in da ne gre za kvalificirano obliko kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1, ker v ravnanju obtoženca ne obstajajo niti subjektivni niti objektivni elementi očitanih mu kaznivih dejanj, to je grozovitost, zahrbtnost, koristoljubje in drugi nizkotni nagibi. Zatrjuje, da dokazni postopek ni potrdil obstoja zahrbtnosti, ker so se oškodovanci obtoženca bali in mu niso zaupali, prav tako niso izkazane okoliščine grozovitosti, saj ni bilo ugotovljeno, da bi oškodovanci zaradi njegovega ravnanja hudo in nepotrebno trpeli, da ni šlo za stopnjevanje bolečine in trpljenja, da ni šlo za zadajanje številnih telesnih poškodb, ki bi pomenile mučenje in podaljševanje smrtnih muk in da se drugostopenjsko sodišče glede obstoja posameznih kvalifikatornih okoliščin sploh ni opredelilo do pritožbenih navedb, temveč se je preprosto pridružilo stališču in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča.

11Uvodoma izpostavlja, da obtoženec ni izpolnil zakonskih znakov umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1 pri nobeni od žrtev, ker oškodovanci obtožencu niso zaupali in so se ga bali in zato, ker so pri vseh obstajale obrambne rane, s čimer smiselno uveljavlja kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Poudarja, da sta obstoj zaupanja oškodovancev v času storitve kaznivega dejanja in poudarjen občutek varnosti v obtoženčevi družbi bistvena, kot izhaja tudi iz sodbe I Ips 44024/2018. Ker pa so bile pri vseh žrtvah ugotovljene obrambne rane, dejanje ni moglo biti storjeno na zahrbten način, saj bi moral obtoženec izrabiti zaupanje žrtev.

12Pritožnik pravilnih zaključkov obeh nižjih sodišč o obstoju zahrbtnega načina pri oškodovanki D. D. ne more omajati, ko meni, da je nezadosten očitek zahrbtnega načina v tem, da je obtoženec D. D. kritičnega dne poslal več SMS sporočil in ji tako vzbudil občutek, da njegove grožnje o odvzemu življenj ne jemlje resno, saj D. D. obtožencu ni zaupala in se ga je bala, pri njej so bile prisotne tudi obrambne rane, poškodbe so nastale v kratkem časovnem intervalu.

13Sodišče prve stopnje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključilo, da je pri obtoženčevemu ravnanju na škodo D. D. podana zahrbtnost. Temu nasprotne trditve zagovornikove pritožbe je višje sodišče zavrnilo in pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča. Vrhovno sodišče poudarja, da gre po stališču pravne teorije² in sodne prakse³ pri zahrbtnosti za storilčevo posebno zlorabo zaupanja žrtve, njene posebne nebogljenosti in z njo povezane objektivne izročenosti storilcu. Žrtev napada se v družbi storilca počuti poudarjeno varna, napada na svoje življenje sploh ne pričakuje oziroma je pred njegovim napadom povsem nemočna. Vrhovno sodišče je v sodbah že judiciralo, da gre za umor na zahrbten način, ko storilec izrabi zaupanje žrtve in dejanje izvrši tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva.⁴ Subjektivna stran umora na zahrbten način je podana s tem, da storilec z žrtvijo vzpostavi zaupen odnos, objektivno stran pa predstavlja celotna taktika delovanja.⁵ Sodišči sta v odnosu obtoženca in oškodovanke prepoznali njun konflikten odnos, ki se je po izselitvi D. D. in njunega sina, v decembru 2020 še poglobil. Ugotovili pa sta tudi, da je obravnavanega dne, to je 25. 12. 2020, obtoženec z oškodovanko s SMS sporočili vljudno komuniciral, umirjeno govoril z njo na dvorišču ter jo na tak način s pretvezo izročitve božičnih daril za njunega sina zvabil v hišo, kjer jo je umoril. Po presoji Vrhovnega sodišča zato iz opisa obtoženčevega ravnanja zoper oškodovanko D. D., ki jo je na opisan način z vljudnimi SMS sporočili in nato umirjeno komunikacijo zvabil v hišo, kjer sta bila sama in jo nepripravljeno na napad večkrat zabodel z nožem, izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja umora na zahrbten način. Oškodovanka D. D. je v takšnih okoliščinah, povezanih z obtoženčevo spravljivostjo v komunikaciji in z obljubljenim prazničnim obdarovanjem njunega skupnega sina, obtožencu kot svojemu dolgoletnemu partnerju očitno zaupala, kar je izkazala z vstopom v njuno hišo in napada fizično močnejšega obtoženca z nožem, s katerim jo je ta pričel zabadati, ni pričakovala in se temu tudi z ničemer ni mogla upreti. Tako je obtoženec neposredno pred izvršenim dejanjem dosegel, da je oškodovanka v odnosu zaupanja vstopila v njuno hišo, torej v zasebni prostor, kjer sta se oba zavestno nahajala - on zato, ker jo je tja z zvijačo zvabil pod pretvezo, da ji bo izročil darila njegovih svojcev za njunega otroka, ona pa v prepričanju, da se je pomiril in da ji ne bo ničesar storil ter se je torej tedaj v njegovi navzočnosti počutila varna. Obtoženec pa je izrabil njeno zaupanje in ji tako povsem nepripravljeni na njegov napad z nožem, odvzel življenje. Vrhovno sodišče je na enak način kot prej obe nižji sodišči, v opisanem ravnanju obtoženca zanesljivo prepoznalo obtoženčevo zahrbtnost do oškodovanke D. D., zato ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

14O pritožbeno izpostavljenih okoliščinah, da se je D. D. obtoženca bala in mu ni zaupala ter da so bile pri njej ugotovljene tudi obrambne rane, se bo Vrhovno sodišče opredelilo v nadaljevanju in sicer v delu, ki se nanaša na obravnavo pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

15Zagovornik v pritožbi izpostavlja, da oškodovanca E. E. in F. F. obtožencu nista zaupala, da napad zanju ni bil nepričakovan, saj se je F. F. 24. 12. 2020 umaknila iz družinske hiše in prespala drugje, E. E. pa je na svojem domu ostal. Bili so seznanjeni z obtoženčevimi grožnjami, pa tudi B. B. je izpovedal, da je oškodovanec E. E. večkrat dejal, da je obtoženec zmožen komu kaj narediti in uresničiti grožnje, naperjene proti njegovi družini, da so grožnje obtoženca oškodovanci vzeli resno, da sta oškodovanca E. E. in F. F. hišo zaklepala in da so bile pri njiju zaznane obrambne poškodbe. Zato po stališču pritožbe obtoženec tudi pri oškodovancih E. E. in F. F. ni izpolnil zakonskih znakov umora na zahrbten način.

16Pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ni moč odreči utemeljenosti. Pritožnik sicer s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022 ne more uspeti, ker ne gre za primerljivi zadevi. V navedeni zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno na javnem kraju, brez kakršnekoli neposredne komunikacije obsojenca in oškodovanke, ko se oškodovanka sploh ni zavedala obsojenčeve prisotnosti na kraju dogodka. Iz opisa dejanja na škodo oškodovancev E. E. in F. F. v obravnavani zadevi pa izhaja, da je obtoženec v popoldanskem času 25. 12. 2020 samovoljno vstopil v njuno stanovanjsko hišo, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, nista pričakovala in ju tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal. Kot je bilo že izpostavljeno, je pri zahrbtnosti kot kvalifikatornemu zakonskemu znaku umora bistveno, da storilec izrabi zaupanje žrtve in dejanje izvrši tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva.⁶ Iz opisa v izreku prvostopenjske sodbe pa zahrbtnost pri obtoženčevih dejanjih zoper oškodovanca E. E. in F. F. po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja, saj že opis, da je obtoženec samovoljno vstopil v njuno hišo, pojem zahrbtnosti izključuje. Bistveno za odnos med storilcem in žrtvijo pri zahrbtnosti je zaupanje, torej mora iti med njima za tak odnos, v katerem žrtev kljub temu, da zazna storilca, ne pričakuje napada na svoje življenje. Iz opisa dejanja pa ne izhaja, da bi oškodovanca obtoženca v svojo hišo povabila v prepričanju, da jima ne bo ničesar storil, temveč je ta v hišo vstopil samovoljno, torej brez pristanka obeh oškodovancev. Prav tako v nadaljnjem opisu, da je bil tedaj pri oškodovancih obtoženčev otrok in da oškodovanca obtoženčevega napada nista pričakovala, ker sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil dan pred tem, Vrhovno sodišče ni našlo elementov zahrbtnosti, saj opisano ravnanje ne kaže niti na to, da je obtoženec izrabil zaupanje obeh oškodovancev niti da je deloval tako, da oškodovanca nista mogla zaznati njegovega delovanja.

17S tako oblikovanim očitkom po presoji Vrhovnega sodišča v točki 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje ni konkretiziran kvalifikatorni zakonski znak zahrbtnosti pri dveh kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena KZ-1 zoper E. E. in F. F.. Vrhovno sodišče v tem prepoznava kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, s tem pa se pritožba zagovornika v tem delu izkaže za utemeljeno. Vrhovno sodišče je zato poseglo v opis dejanj v točki 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je iz opisa izpustilo besedilo "zahrbten in" ter besedilo prve alineje te točke. V posledici sprejete odločitve pa se za docela nerelevantne izkažejo teze pritožbe, da sodišče ni ugotovilo, kako se je vršil napad nad oškodovancema F. F. ter E. E., na kakšen način je obtoženec stopil v hišo in kje v hiši sta se oškodovanca pred napadom nahajala, saj te pritožbene navedbe zagovornik veže izključno na vprašanje zahrbtnosti, zato se Vrhovno sodišče do njih tudi ne bo opredeljevalo.

18Neutemeljeno obtoženčev zagovornik zatrjuje, da niso izpolnjeni zakonski znaki umora na grozovit način po 1. točki 116. člena pri oškodovancih F. F. ter E. E.. Po mnenju pritožnika tožilstvo ne zatrjuje, da bi fizično in psihično trpljenje pokojnih po intenzivnosti presegalo običajno trpljenje pri takšnih kaznivih dejanjih in je popolnoma nesprejemljivo, da niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče nista pojasnili, v čem obtoženčevo ravnanje po grozovitosti odstopa od drugih klasičnih načinov odvzema življenja. Meni, da bi moralo biti grozovito že samo izvršitveno ravnanje in da mora biti način odvzema življenja z vidika povprečnega opazovalca v nečem poseben in odstopajoč. Ni šlo za tehniko, ki je usmerjena v izničenje oškodovancev z elementi srhljivosti, ki bi pripeljali do objektivno šokantnega, pretresljivega, brutalnega načina izvedbe dejanja, ki po temeljni moralni presoji vržejo s tira. Po stališču pritožnika gre torej za odsotnost kvalifikatornih objektivnih okoliščin, ki bi navaden umor povzdignile v posebej zavržen.

19Drugostopenjsko sodišče je takšno stališče pritožbe zavrnilo in pritrdilo prvostopenjski sodbi. V točki 28 svoje obrazložitve je navedlo, da je v sodbenem izreku kaznivih dejanj na škodo F. F. in E. E. umor na grozovit način ustrezno opisan z načinom izvršitve kaznivega dejanja in da je v razlogih sodbe prvostopenjsko sodišče tehtno pojasnilo okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je tak očitek obtožbe utemeljen.

20Zagovornik z navajanjem posameznih sodb prvostopenjskih sodišč skuša vnesti dvom glede obstoja grozovitosti v obravnavani zadevi, vendar slednjega podrobneje ne obrazloži. Kot ugotavlja že sam, gre za zadeve, od katerih ima vsaka svoje posebnosti, po stališču Vrhovnega sodišča pa dve posebej izpostavljeni zadevi z obravnavano nista primerljivi, medtem ko ostale v pritožbi navedene kazenske zadeve zgolj našteva,⁷ ne obrazloži pa njihove povezanosti z obravnavano, zato se Vrhovno sodišče do takšnih pritožbenih navedb ne more obrazloženo opredeliti. V zadevi III Kp 49662/2016 z dne 14. 3. 2019, v zvezi s katero želi obtoženčev zagovornik opozoriti na stališče sodne prakse, da samo število vbodov še ne pomeni odvzema življenja na grozovit način, je višje sodišče kot bistveno ugotovilo, da je v opisu dejanja izostala konkretizacija ravnanja obtoženca, ki bi pri oškodovancu povzročilo hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje, ki po trajanju in intenziteti presegajo trpljenje in bolečine, ki nastanejo običajno pri temeljni obliki kaznivega dejanja uboja, zaradi česar je prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o krivdi (iz opisa dejanja je izpustilo abstraktni normativni znak grozovitega načina) in pravni kvalifikaciji ter obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja uboja. Obtoženčev zagovornik v pritožbi izpostavlja tudi "zadevo K. K."⁸ in navaja, da je šlo za občutneje grozovitejša dejanja, zoper družinske člane, ki so storilcu zaupali in ga imeli radi. Tudi s takšnim navajanjem pritožnik ne more uspeti. V sodbi III K 28951/2020 z dne 21. 4. 2021 že sodišče prve stopnje ugotavlja, da dokazni postopek ni potrdil niti grozovitosti niti zahrbtnosti v ravnanju obtoženca do treh oškodovancev, zato je obtoženca spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, višje sodišče pa je takšnemu zaključku prvostopenjskega sodišča pritrdilo.

21S takšnimi sicer povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami zagovornik ne more uspeti, saj omenjeni zadevi z obravnavano nista primerljivi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. V obravnavani zadevi se namreč obtožencu ne očita zgolj, da je oškodovancema F. F. in E. E. zadal večje število vbodov, temveč sta v izreku prvostopenjske sodbe kaznivi dejanji umora, storjeni na grozovit način v točki 2. opisani s številnimi okoliščinami. Obtožencu se očita, da je F. F. in E. E. odvzel življenje, tako da (a) je v sosednji hiši najprej umoril njuno hči, (b) z istim že okrvavljenim nožem, (c) se z zadajanjem večjega števila vbodov in potegov ter obrambnih poškodb (č) nad F. F. in E. E. izživljal tako, da jima je med njunim kričanjem brezčutno povzročal hude bolečine, ko je (d) F. F. skupno petindvajsetkrat, (e) E. E. pa skupno trinajstkrat brezbrižno zabadal in porezal, (f) ob tem pa jima povzročal tudi močan strah in hudo psihično trpljenje, ko je (g) dejanji izvrševal v prisotnosti njunega vnuka C. C. in (h) z dejanjem ni prenehal kljub otrokovemu kričanju in prošnjah naj preneha, (i) F. F. pa je med napadom na njiju tudi že vedela, da je pred tem napadel njuno hči D. D..

22Iz opisa obeh dejanj po presoji Vrhovnega sodišča izhajajo vsi znaki grozovitega načina kot kvalifikatornega zakonskega znaka kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1. Po že uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine pa se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca.⁹ Iz opisa grozovitosti v točki 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje te okoliščine izhajajo. Vrhovno sodišče jih prepoznava tako v okoliščini, da je obtoženec najprej življenje vzel svoji bivši partnerki, hčerki oškodovancev E. E. in F. F., nato pa v sosednji hiši ta isti okrvavljen nož zabadal še v njiju, vsakemu zadal veliko število vbodov in ran - torej ne le smrtnih, temveč tudi nepotrebnih, iz česar izhajajo tako hude fizične bolečine pri obeh, kot tudi veliko psihično trpljenje, ko sta videla umirati eden drugega med tem, ko je vse to obtoženec izvrševal v navzočnosti svojega zgolj štiriletnega sina, ki je vpil in ga prosil, naj preneha in ko je F. F. vedela, da je prej življenje vzel tudi njuni hčerki. Gre za številne okoliščine, ki bi že same zase kazale na grozovit način, niz teh okoliščin pa vodi le k enemu zaključku - da je obtoženec dve kaznivi dejanji umora storil na grozovit način in se je pri tem izživljal. Način odvzema življenja oškodovancema E. E. in F. F. se tako izkaže ne le za zavržnega, temveč za izstopajočega, šokantnega in srhljivega, torej grozovitega.

23Res iz utrjene sodne prakse izhaja, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal,¹⁰ vendar pa zgolj telesnih bolečin ni mogoče obravnavati ločeno od celotnega izvršitvenega načina. Izhajati je potrebno iz celovite ocene obtoženčevega ravnanja,¹¹ ki je opisano zgoraj, pri čemer pri obeh oškodovancih ni šlo le za fizično trpljenje, ki jima ga je obtoženec povzročal, temveč je treba ob tem upoštevati tudi nedvomno psihično trpljenje, ki jima je bilo povzročeno, kar bo obširneje obrazloženo v nadaljevanju.

24Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na trditev, da ni šlo za izživljanje obtoženca in da to ni izkazano, da ostaja nedokazano, ali so oškodovanci trpeli hude telesne bolečine, da ni dokazano, da sta oškodovanca F. F. in E. E. trpela hudo psihično trpljenje zaradi prisotnosti njunega vnuka, ter glede obstoja subjektivnih okoliščin, ki jih pritožnik izpodbija pod okriljem zatrjevane kršitve po 4. točki 372. člena ZKP, se bo Vrhovno sodišče izjavilo v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo obravnavalo zagovornikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje obeh sodb zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

25Pritožnik kršitev kazenskega zakona uveljavlja tudi zoper obstoj grozovitosti pri kaznivem dejanju umora na škodo D. D.. Takšne pritožbene navedbe so v celoti nerelevantne, saj se obtožencu grozovit način pri umoru D. D. ni niti očital, zato se Vrhovno sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

26Obtoženčev zagovornik sicer obstoj koristoljubnosti pri kaznivem dejanju umora D. D. ter obstoj maščevanja in močnega sovraštva izpodbija v delu pritožbe, v katerem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z zatrjevanjem, da sta sodišči obstoj teh kvalifikatornih okoliščin zmotno ugotovili. Ker pa v prvem delu pritožbe zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP in da kaznivih dejanj ne bi smelo pravno opredeliti kot treh kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1, temveč kot tri kazniva dejanja uboja po prem odstavku 115. člena KZ in da sta torej sodišči za kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe, uporabili zakon, ki ga ne bi smeli uporabiti, je Vrhovno sodišče slednje obravnavalo tudi v okviru navedenega pritožbenega razloga. Sicer pa je kot pritožbeno sodišče dolžno tudi samo po uradni dolžnosti preveriti, ali so kazniva dejanja v izreku sodbe ustrezno opisana in na ta način preverja, ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), torej tudi ali so dejanja, zaradi katerih se obtoženec preganja, kazniva dejanja (1. točka 372. člena ZKP).

27Nižji sodišči sta se jasno opredelili tudi do obstoja koristoljubnosti kot znaka kaznivega dejanja umora na škodo oškodovanke D. D. Vrhovno sodišče je presodilo, da iz opisa dejanja izhaja koristoljubnost obtoženca, opisana na način, da je obtoženec umoril D. D., svojo bivšo zunajzakonsko partnerko, da bi obdržal njuno stanovanjsko hišo na naslovu ... in se izognil njeni zahtevi po delitvi skupnega premoženja ob razpadu zunajzakonske skupnosti. S takšnim opisom je jasno in določno opredeljen element koristoljubnosti, ki ga pravna teorija prepoznava v dveh pojavnih oblikah in sicer v prvi, ko storilec dobi gmotno korist kot neposredni rezultat usmrtitvenega delikta (npr. od ubite osebe dobi dediščino) ali pa je delikt dogovorjen posreden pogoj za gmotno okoriščanje storilca (plačani morilec).¹² Po stališču teorije, ki jo povzema tudi sodna praksa, ni potrebno, da bi bila ta korist dejansko dosežena, niti ni treba, da je protipravna.¹³ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki mu gre za določeno materialno korist.¹⁴ Ker iz opisa dejanja konkretizirano izhaja, da je obtoženec po razpadu njune življenjske skupnosti življenje vzel D. D., da bi obdržal stanovanjsko hišo in se izognil delitvi premoženja, je ustrezno in določno opisan element koristoljubnosti kot kvalifikatorni zakonski znak kaznivega dejanja umora. Smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zato ni nastala.

28Tudi pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni zakonski znaki umora D. D., F. F. in E. E. iz maščevanja in močnega sovraštva, niso utemeljene. Kaznivo dejanje umora je storjeno iz drugih nizkotnih nagibov, kamor štejemo npr. umore zaradi nematerialne koristi, iz maščevanja, ki nima znakov brezobzirnega maščevanja, mržnje, zlobe, zavisti, seksualnih pobud, ljubosumja, težnje po napredovanju, izmikanju obveznostim ipd.¹⁵ Iz opisa dejanj pod točkama 1. in 2. izhaja, da je obtoženec vse tri oškodovance umoril (tudi) iz drugih nizkotnih nagibov. Oškodovanki D. D. je življenje vzel iz maščevanja in močnega sovraštva, ki ju je čutil do nje, ker ga je zapustila in zahtevala delitev skupnega premoženja, zahtevala je njegovo izselitev iz hiše, ki sta jo zgradila, mu preprečevala stike z njunim otrokom, kar je pri njem vzbudilo tako močno sovraštvo do oškodovanke, da se ji je hotel maščevati in jo ubiti, kar je tudi storil. F. F. in E. E. pa je življenje vzel iz maščevanja in močnega sovraštva, ker ju je krivil za nesoglasja, ki jih je imel s svojo nekdanjo partnerko D. D., za njeno selitev iz njune hiše in razpad zunajzakonske skupnosti, ker naj bi mu preprečevala stike z njegovim otrokom, zahtevala izplačilo hčerkinega deleža iz skupnega premoženja, njegovo selitev iz hiše ... in tudi zato, ker je F. F. mesec dni pred dogodkom policiste zaprosila za intervencijo, zaradi česar ju je močno sovražil in se jima je hotel maščevati in ju ubiti, kar je tudi storil.

29Vrhovno sodišče je enako kot obe nižji sodišči, v takšnem opisu s konkretiziranimi okoliščinami prepoznalo druge nizkotne nagibe in sicer močno sovraštvo in maščevanje. Zavrnilo je tudi pritožbeno navedbo zagovornika, da maščevanje, ki po vsebini ne doseže brezobzirnega maščevanja, ne pomeni pojma nizkotni nagib. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja umora je brezobzirno maščevanje. Slednje se obtožencu ne očita, očita pa se mu, da je kazniva dejanja umora storil iz drugih nizkotnih nagibov, kamor je glede na zgoraj opisano stališče pravne teorije uvrstiti tudi maščevanje, še toliko bolj, ko se to prepleta z močnim sovraštvom. Zagovornik meni tudi, da ne pomeni konkretizacija pojma nizkotni nagib sovraštvo, ki ne dosega intenzitete mržnje, pri tem pa razlikovanja pojmov sovraštvo in mržnja ne pojasni. KZ-1 razlag obeh pojmov ne vsebuje. Slovar slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ2) besedo "mržnja" obrazloži z naslednjimi izrazi: (veliko) sovraštvo, odpor, velika nenaklonjenost,¹⁶ besedo "sovraštvo" pa opiše: močno čustvo nenaklonjenosti, odpora do koga, navadno združeno z željo škodovati mu.¹⁷ Navedeno torej kaže, da je ob jezikovni razlagi pojma mržnja in močno sovraštvo, ki izhaja iz opisa, šteti kot sinonima, kar je dodatno potrjeno z razlago Sinonimnega slovarja slovenskega jezika, ki za besedo "mržnja" uporabi sinonima: odpor, sovraštvo.¹⁸ Obtoženčevo močno sovraštvo do vseh treh oškodovancev je sodišče prve stopnje ugotavljalo v dokaznem postopku z zaslišanjem številnih prič in zanj našlo potrditev tudi v izvedenskih mnenjih dr. Kravosa in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) ter zaključilo, da se je to stopnjevalo še zlasti po 27. 11. 2020, ko je prišlo zaradi klica F. F. do intervencije policije, z velikim sovraštvom pa se je razraščala tudi obtoženčeva maščevalnost, ki ga je po vsebini in intenzivnosti prepoznalo kot maščevalnost, ki je enakovredna brezobzirnemu maščevanju. Maščevanje in močno sovraštvo, ki izhajata iz opisa dejanj pod točkama 1. in 2. izreka prvostopenjske sodbe, je Vrhovno sodišče presojalo tudi v medsebojni povezavi in prepletanju obeh nagibov in presodilo, da sta obtoženčevo močno sovraštvo in maščevalnost¹⁹ vsekakor izjemno zavržna nagiba, ki ju je prepoznalo kot druge nizkotne nagibe. Presodilo je, da so zaradi obstoja drugih nizkotnih nagibov v točkah 1. in 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje podani znaki treh kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena KZ-1 in da sodišči nista napravili kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

30Kot je bilo že obrazloženo, obtoženčev zagovornik sicer utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v delu glede očitka zahrbtnosti pri kaznivih dejanjih umora F. F. in E. E. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu njegovi pritožbi ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je v točki 2. izreka prvostopenjske sodbe očitek zahrbtnosti izpustilo. Glede preostalih opisov kaznivih dejanj umorov zoper vse tri oškodovance in smiselno uveljavljene kršitve kazenskega zakona, pa je Vrhovno sodišče, kot to izhaja iz gornje obrazložitve, ugotovilo, da kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP niso podane.

31Neutemeljena pa je zagovornikova pritožba v nadaljevanju, ko zatrjuje kršitev po 4. točki 372. člena ZKP, saj meni, da obtoženec s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov treh kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1, ker niso podani zakonski znaki kaznivih dejanj, ki kaznivo dejanje umora ločijo od uboja, kot temeljne oblike kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ob vsem doslej obrazloženem ugotavlja, da so pri vseh treh kaznivih dejanjih ne glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje opisani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in da so ti v opisih tudi ustrezno konkretizirani ter da nižji sodišči glede teh kaznivih dejanj nista uporabili zakona, ki se ne bi smel uporabiti. Ne gre namreč za tri kazniva dejanja uboja po 115. členu KZ-1, za kar si prizadeva pritožba, temveč za tri kazniva dejanja umora. Hujša oblika uboja preide v kaznivo dejanje umora takrat, ko storilec nekomu vzame življenje ob izpolnitvi katere od posebnih okoliščin, navedenih v točkah od 1. do 4. 116 člena KZ-1. Kaznivo dejanje pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje (na škodo D. D.) je obtoženec storil na zahrbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov in sicer iz maščevanja in močnega sovraštva, kaznivi dejanji pod točko 2. izreka (na škodo F. F. in E. E.) pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov in sicer iz maščevanja in močnega sovraštva. Eno kaznivo dejanje umora je bilo torej izvršeno v treh izvršitvenih oblikah, dve kaznivi dejanji umora pa v dveh izvršitvenih oblikah, zato so dejanski in pravni zaključki obeh nižjih sodišč in s tem pravna opredelitev treh kaznivih dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pravilni.

32Ker je zagovornik ob uveljavljanju kršitve po 4. točki 372. člena ZKP predlagal za obtoženca ugodnejšo pravno kvalifikacijo, za katero je določen tudi blažji kaznovalni okvir, česar sicer v pritožbi ni obrazložil, Vrhovno sodišče ugotavlja, da za določitev nižjih zapornih kazni kot so bile določene, ni podlage in se bo glede slednjega podrobneje opredelilo pri obravnavi pritožbe državne tožilke.

2) kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pri kaznivem dejanju zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1:

33Zagovornik zatrjuje, da obtoženec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ki ga je mogoče storiti le z naklepom, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj je presodilo, da je v kritičnem trenutku obtoženi ravnal s takšno obliko naklepa oziroma, ali se je bil sploh zmožen zavedati, da je sin prisoten, saj meni, da je naklep izključen. Poudarja, da obtožencu naklep ni dokazan, ker bi moralo sodišče pravilno oceniti in upoštevati obtoženčevo duševno stanje tik pred storitvijo in ob storitvi očitanih kaznivih dejanj, saj se po stališču pritožnika obtoženec prisotnosti lastnega otroka zaradi afekta sploh ni zavedal ter ga ni zaznal.

34Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom višjega sodišča, ki je v svoji sodbi zavrnilo pritožbeno tezo, da kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje naj ne bi bilo storjeno z naklepom, ker da se obtoženec prisotnosti svojega otroka zaradi afekta sploh ni zavedal in ga ni zaznal. Pri tem se je višje sodišče sklicevalo na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točkah 95 do 102 in pritrdilo, da je obtoženec dobro vedel, da je njegov sin v hiši tasta in tašče, ki ju je imel otrok rad in je bil nanju zelo navezan, pa ju je kljub temu v njegovi navzočnosti umoril in z brutalnim napadom ni prenehal, čeprav ga je otrok rotil, naj preneha.

35Sodišče prve stopnje se je v svoji obrazložitvi izčrpno opredelilo do izpolnjenosti znakov tega kaznivega dejanja, okoliščine, da je šlo sicer res za enkratno, vendar skrajno ekscesno ravnanje obtoženca zoper lastnega 4-letnega sina, ki je bil navzoč tedaj, ko je obtoženec s številnimi vbodi v telesi F. F. in E. E. slednjima jemal življenje, pa s tem ni prenehal kljub temu, da ga je otrok prosil, naj preneha, kar je tehtno opredelilo kot surovo ravnanje oziroma trpinčenje, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče.

36Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi obstoj vzročne zveze in izjemno hude posledice, ki jih je takšno surovo ravnanje imelo in jih bo imelo na otrokov nadaljnji razvoj ter se pri tem oprlo na izvedensko mnenje izvedenke Katje Brkič Golob ter na izpovedbe zaslišanih prič. V točkah 100 in 101 obrazložitve prvostopenjske sodbe pa se je sodišče jasno, tehtno in prepričljivo opredelilo do obtoženčevega ravnanja in zaključilo, da je ravnal s krivdno obliko eventualnega naklepa, čemur je drugostopenjsko sodišče pritrdilo ter v točki 35 razlogov svoje sodbe obrazloženo zavrnilo neutemeljeno pritožbeno tezo, da je bil obtoženec tedaj v abnormalnem stanju oziroma bistveno zmanjšano prišteven. Vrhovno sodišče takšnim zaključkom pritrjuje in ugotavlja, da za drugačno sklepanje sodišči nista imeli nikakršne podlage. Pri eventualnem naklepu se mora storilec zavedati možnosti uresničitve vseh objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, vključno s prepovedano posledico. Voljna sestavina eventualnega naklepa pa se izraža v indiferentnosti storilca glede dejanja, vseeno mu je, ali bo dejanje izvršil in si misli, kar bo, pa bo, vzame to možnost v račun, jo dopušča.²⁰ Prvostopenjsko sodišče je tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključilo, da je obtoženec vedel, da se otrok nahaja pri starih starših, saj je tam nenazadnje s svojo materjo D. D. bival od konca novembra 2020. Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču tudi, da je obtoženec otroka tam tudi videl, pa je kljub temu z nožem zabadal F. F. in E. E. in s svojim brutalnim ravnanjem ni prenehal niti, ko ga je njegov komaj štiriletni sin, ki je bil na oba stara starša navezan, prosil, naj preneha. Tako se izkaže za pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da se je obtoženec sicer zavedal svoje starševske vloge in je vedel, da s takšnim ravnanjem otroku povzroča travme, pa je to povsem zanemaril in tako v posledico privolil oziroma do nje ostal povsem brezbrižen. Na njegov povsem brezbrižen odnos do lastnega jokajočega otroka pa kaže tudi obtoženčev prihod iz hiše ... po dejanjih, ko se - kot to izpovedujejo priče, za otroka, njegov stisko in jok, sploh ni zmenil, temveč je sedel v vozilo in se odpeljal. Da obtoženec ni bil neprišteven, je sodišče obširno ugotavljalo na podlagi izpovedb prič in vsebine izvedenskih mnenj ter zaslišanj izvedencev, zato z nasprotno oceno slednjega obramba ne more uspeti. Prav tako pa pravilnih zaključkov glede naklepa pritožnik ne more uspešno omajati s sklicevanjem na obtoženčeve težke življenjske okoliščine, hude čustvene obremenitve, odtegnitveno stisko od sina in provokativen, žaljiv ter poniževalen odnos oškodovancev do obtoženca, v posledici česar po stališču pritožnika svojega ravnanja ni znal in mogel obvladovati ter ga razumeti, saj takšni zaključki predstavljajo zgolj lastno oceno zagovornika, ki ni potrjena z nobenim od izvedenih dokazov. Zatrjevane kršitve po 1. točki 372. člena ZKP tako Vrhovno sodišče pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 192. člena KZ-1 ni ugotovilo.

3) kršitev 29. člena Ustave v zvezi s 6. členom EKČP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP:

37Zagovornik obtoženca prvostopenjski sodbi očita kršitev 29. člena Ustave v povezavi s 6. členom EKČP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 371. člena ZKP v povezavi z določbami 258. in 265. člena ZKP, ki naj bi jih sodišče storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za postavitev novega sodnega izvedenca glede izračuna vrednosti koncentracije alkohola v krvi obtoženca v kritičnem času in novih izvedencev psihiatrične stroke ter klinične psihologije, ki bi lahko preveril že izdelana in nepopolna izvedenska mnenja. Navaja, da je to nujno potrebno zaradi popolne razjasnitve oziroma razumevanja ravnanja obtoženca, predvsem pa zaradi ugotavljanja prištevnosti v času storitve kaznivih dejanj. Izvajanje dokazov v korist obtoženca je eno izmed ustavnoprocesnih jamstev iz 29. člena Ustave in ker je sodišče obravnavalo očitek trojnega umora, daje to zadevi še posebno težo in pomen. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-511/17 z dne 7. 1. 2021, po kateri v določenih okoliščinah stranka težko izpodbija izvedensko mnenje brez pomoči drugega strokovnjaka na zadevnem področju in v takšnem primeru ne zadostuje, da ima obramba pravico zahtevati od sodišča postavitev drugega izvedenca, temveč mora za učinkovito uresničitev te pravice imeti možnost, da sodišču predloži svoj strokovni dokaz.

38Ni mogoče oporekati obtoženčevemu zagovorniku, da mora biti po Ustavi vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Vendar pa tudi ta pravica ni neomejena. Vrhovno sodišče po enakem pristopu, kot je to napravilo sodišče druge stopnje, opozarja na že uveljavljeno ustavnosodno prakso v zvezi s kriteriji presoje pri odločanju o dokaznem predlogu, po katerem mora sodišče upoštevati merila v smislu 3. alineje 29. člena Ustave, in sicer: (i) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; (iii) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; (iv) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti²¹ in (v) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obtoženca ter ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), pa sme zavrniti dokazni predlog, (a) če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, (b) če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, (c) če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, (d) ali če obramba ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.²²

39Vrhovno sodišče ob upoštevanju predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, ki je ponovno predmet pritožbenega preizkusa. Razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 4 in 6 razlogov sodbe. Podrobno in tehtno je pojasnilo, zakaj ni sledilo predlogu obrambe za odreditev izdelave novih izvedenskih mnenj, višje sodišče pa je vsebinsko povsem enaka pritožbena navajanja obrambe zavrnilo, ko je ugotovilo, da kršitve niso podane in da je prvostopenjsko sodišče za svojo odločitev navedlo tehtne razloge. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedencev, ki so ugotovili, da je bila v obravnavanem času obtoženčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi vpliva alkohola in osebnostne motnje nekoliko zmanjšana, ne pa bistveno, ne more biti podlaga za odreditev novih izvedencev.

40Pritožba uveljavlja kršitev 258. člena ZKP, ki določa, da se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem ter kršitev 265. člena ZKP, ki določa postopek ugotavljanja prištevnosti obtožencev z izvedenci. Zagovornik izvedenskemu mnenju Komisije očita, da je nepopolno, nestrokovno in nepreverljivo, kar je obtoženčev zagovornik zatrjeval tako pred sodiščem prve kot tudi druge stopnje. Šele s predložitvijo dokumentacije, to je dokazil o uporabljenih metodah, dokazil o opravljeni diagnostiki, pojasnil glede izbora posameznega od mnogoterih testov, se strankam in sodišču omogoči razumevanje in kritično presojo izvedenskega mnenja ter metod, ki jih izvedenec uporabi pri njegovi izdelavi. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika ni razumno in argumentirano odgovorilo na kritike obrambe glede pomanjkljivosti ter nepopolnosti podanih mnenj, razlog za postavitev novega izvedenca pa ni bilo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, temveč v napakah oziroma pomanjkljivostih (pregled sodnega izvedenca klinične psihologije dr. Bojana Zalarja je trajal dvajset minut, za reševanje določenih inštrumentarjev s strani obtoženega, to je več kot 900 različnih vprašanj, pregled sodnega izvedenca psihiatra dr. Pregla je trajal uro in pet minut, še vedno ni znano, kateri osebnostni vprašalniki so bili uporabljeni pri obtoženčevem psihološkem oziroma psihiatričnem pregledu, ni znano, ali je bil opravljen projekcijski preizkus in niso bile predstavljene vrednosti na lestvici psihopatije). Meni torej, da noben izvedenec ni opravil poglobljene psihiatrične preiskave pri obtožencu, kot tudi ne poglobljenega pregleda. Z zavrnitvijo dokaznega predloga pa je bila glede na vse navedeno kršena obtoženčeva pravica do obrambe. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja in sodišče v kazenskem postopku odredi izvedenstvo, mora imeti obtoženec možnost izvajanja obrambe tudi na ta način, da s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri vpliva na dokazno gradivo, s tem pa so izpolnjena minimalna procesna jamstva aktivne obrambe.

41Višje sodišče ni sledilo tezi pritožnika, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 258. in 265. členom ZKP, temu pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Zagovornik vztraja pri postavitvi novih izvedencev za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovila že Komisija, pred tem pa tudi izvedenec Kravos, vse ob vztrajnem zatrjevanju, da je obtoženec dejanja storil v stanju neprištevnosti, kar po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča je vprašanje, kdaj je potrebno dopolnjevanje izvedenskega mnenja še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje - torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem (kar je vsekakor dejansko vprašanje). 258. člen ZKP samo določa, kako ravnati takrat, kadar so v mnenju vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z zaslišanjem istega izvedenca. Kdaj so te vrzeli oziroma nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. To, kar mora sodišče storiti, je le, da strankino kritiko izvedenskemu mnenju, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca (258. člen ZKP), obravnava in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovori. Samo to je (pravna) dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka (tisti vidik, ki pomeni pravico do izjavljanja).²³ Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz 258. člena ZKP, ko bi sodišče lahko zahtevalo mnenje drugih izvedencev, saj sodišče prve stopnje ni dvomilo ne v pravilnost mnenja izvedenca Kravosa kot tudi ne v mnenja izvedencev Komisije. Pritrditi je stališču obeh nižjih sodišč, da se mnenji v odločilnih okoliščinah ne razlikujeta in ju je prvostopenjsko sodišče v bistvenem ocenilo kot skladni. Slednje je preverjalo na več načinov, upoštevalo je pripombe obrambe tako tiste z dne 15. 6. 2022 kot tudi tiste z dne 27. 6. 2022, v zvezi s katerimi so izvedenci Komisije dne 6. 7. 2022 izdelali dopolnitev izvedenskega mnenja, vsi trije izvedenci Komisije so bili zaslišani ne le 15. 6. 2022, temveč tudi 3. 8. 2022, izvedenec prof. dr. Pregelj tudi 11. 7. 2022. Povsem utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe za dokazovanje z novim izvedencem, saj je ugotovilo, da to ni potrebno, ker sta izvid in mnenje Komisije popolna in strokovno podprta, obramba pa je ves čas postopka imela možnost izvedencem postavljati vprašanja in se izjavljati tako glede uporabljenih metod pri delu izvedencev kot vsebine njihovih ugotovitev, čemur je pritrdilo tudi višje sodišče. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nasprotij in ni podvomilo v pravilnost izvida in mnenja, zato je odločitev sodišča, da predlog obrambe s pritegnitvijo tretjega izvedenca zavrne, pravilna. Vrhovno sodišče se je že izjavilo, da so za razliko od ocenjevanja izpovedbe prič kot dokaza, kjer je pomembna zlasti psihološka komponenta, za dokazno oceno izvedenskega dela odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Če se sodnik ne strinja z izvedenskim mnenjem, ga ne more nadomestiti s svojim znanjem, saj je z odredbo že manifestiral svoje stališče, da rabi izvedenčevo pomoč in s tem, da sam nima potrebnega strokovnega znanja. Dokazna ocena izvedenstva se razlikuje od ocene ostalih dokazov, saj pri presoji izvedenskega izvida in mnenja sodnik ne pozna pravil specifične stroke. Glede na zasnovo takšnega kazenskega postopka je izvedenec sodnikov pomočnik, ko gre za ugotavljanje (odločilnih) dejstev, ki je povezano s posebnim strokovnim znanjem. Vendar pa je vselej sodišče tisto, ki oceni izvedensko mnenje in nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe.²⁴ Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga navedlo v točki 6 obrazložitve, višje sodišče pa mu je pritrdilo in obširne razloge o tem navedlo v točkah 37 do 40 obrazložitve, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče in se v izogib ponavljanja na te razloge sklicuje. Glede izvedenskega mnenja prof. dr. Zalarja, ki mu obramba očita nepopolnost in ga še posebej problematizira, pa dodatno izpostavlja, da izvedenec izvida in mnenja ni gradil le na kliničnem pregledu obtoženca, temveč tudi s testiranjem, izvedenec pa se je seznanil še s preostalo obstoječo zdravstveno dokumentacijo, med drugim tudi z izvidi UKC Maribor, Oddelka za psihiatrijo, kamor je bil obtoženec po dejanju in tudi kasneje prepeljan in hospitaliziran ter psihološkim izvidom psihologinje ... o obtoženčevi obravnavi.

42Pritožnik si neuspešno prizadeva prepričati, da obtoženec v postopku ni mogel izvajati aktivne obrambe, pri čemer se sklicuje na posamezne dele obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up-511/17 z dne 7. 1. 2021. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik nikoli v postopku izvajanja dokazov na glavni obravnavi kljub temu, da za to ni bilo nikakršnih ovir, ni predlagal, da bi metode dela in dokumentacijo v zvezi z delom izvedencev, zlasti izvedenca kliničnega psihologa, preverjal strokovnjak s tega področja in da izvedenec, ki je podal izvedensko mnenje, teste, preizkuse in drugo gradivo, ki ga je uporabil pri izdelavi mnenja predloži sodišču, da jih bo drug strokovnjak lahko preizkusil in o tem podal mnenje. Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da obramba takšnih dokaznih predlogov nikoli ni podala, spregledalo pa tudi ni pomembne okoliščine, da zagovornik dodatnih dokaznih predlogov ni imel niti po (ponovnem) zaslišanju vseh treh izvedencev Komisije 3. 8. 2022, ko so ti odgovarjali tudi na vprašanja glede uporabljenih metod in načina njihovega dela, dodatni dokazni predlogi pa niso bili podani niti na naslednjem naroku dan kasneje, ko je sodišče postopek dokazovanja zaključilo. Ob vsem obrazloženem se tako izkaže, da pritožnik sodišču neutemeljeno očita, da mu ni dopustilo izvajati aktivne obrambe s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri z namenom izpodbijati dokazno vrednost izvedenskega mnenja, in da torej sodišče prve stopnje obtožencu z zavrnitvijo predloga, da se v dokazovanje pritegne še tretjega izvedenca, ni kršilo pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, prav tako pa tudi ni kršilo 258. in 265. člena ZKP.

43Zagovornikov očitek, v pritožbi sicer umeščen med uveljavljanje kršitev kazenskega zakona, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, temveč se je le sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe, Vrhovno sodišče obravnava med kršitvami določb kazenskega postopka, saj smiselno zatrjuje relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Sicer precej posplošen in zato težko preverljiv, pa je tak očitek tudi neutemeljen, saj je višje sodišče svoje razloge obširno navajalo, mestoma pa je s sklicevanjem na razloge sodbe sodišča prve stopnje v celoti sprejelo prvostopenjsko presojo in s tem zadostilo tudi standardu obrazloženosti drugostopenjske odločbe. V ustavnosodni praksi se je namreč že vzpostavil standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe, po katerih mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti. Procesnemu standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe, ki je nižji kot standard obrazložitve prvostopenjske sodbe, je zadoščeno tudi, kadar višje sodišče ne ponavlja argumentov prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in jim zato zgolj pritrdi, s čemer se zasleduje tudi smotrnost postopka.²⁵

4.) zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa 373. členu ZKP:

44Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo z zaslišanjem številnih prič (svojcev obtoženca in oškodovancev, njihovih znancev, sosedov, prijateljev, sodelavcev, policistov, strokovnih delavcev Centra za socialno delo, zdravnikov), s pritegnitvijo izvedencev različnih strok ter njihovim zaslišanjem in branjem listinskih dokazov v spisu. Pritožnik uvodoma na splošno trdi, da sta sodišči zmotno in nepopolno ugotovili obstoj kvalifikatornih okoliščin, vendar je slednje smiselno uveljavljal že pri zatrjevanju obstoja kršitve kazenskega zakona, v delu, ki se nanaša na obstoj koristoljubnosti pa tudi v nadaljevanju svoje pritožbe. Vrhovno sodišče se bo do vseh tosmernih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na trditev pritožnika o zmotno in nepopolno ugotovljenih kvalifikatornih zakonskih znakih kaznivega dejanja umora, opredelilo na tem mestu.

45Zagovornik posplošeno zatrjuje, da obtoženec kaznivega dejanja umora na škodo D. D. ni storil iz koristoljubnosti, ker si je prizadeval skupno nepremičnino s partnerko razdeliti po enakih delih in da so očitki sodišča, da si je hotel prilastiti celotno nepremičnino neutemeljeni. Vrhovno sodišče takšne pritožbene navedbe zavrača in pritrjuje razlogom sodbe sodišča prve in druge stopnje o obtoženčevi koristoljubnosti, saj na ta način zagovornik zgolj ponuja lastno interpretacijo ugotovljenega dejanskega stanja, ki je diametralno nasprotna ugotovitvam nižjih sodišč. Sodišče prve stopnje je v točkah 67 do 77, višje sodišče pa v točkah 21 do 23 navedlo o tem prepričljive razloge. Utemeljeno se je oprlo ne le na uradne podatke, da je obtoženec edini lastnik skupne hiše na naslovu ..., ki je bila zgrajena v času njune zunajzakonske skupnosti, temveč tudi na izpovedbe številnih prič o večkrat ponovljenih obtoženčevih trditvah, da je hiša njegova, da jo je zgradil sam, da se boji, kaj bo s hišo, če se bo razšel z D. D. Da naj poskrbi za hišo, je bil po izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj ob klicu materi, ki ji je povedal, kaj je storil, njegov edini napotek za bodočnost.

46Zagovornikova teza, da je obtoženec že dlje časa pred obravnavanim dogodkom z D. D. želel nepremičnino pošteno razdeliti, nima opore v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetih vsebin njunih SMS sporočil utemeljeno zaključilo, da so bili dogovori o delitvi premoženja med obtožencem in oškodovanko D. D. v obravnavanem času v povsem začetni fazi, da so bili konfliktni, da sta želela vsak svojega cenilca, da iz izpovedb prič izhaja, da obtoženec D. D. ni hotel izročiti dokumentacije za hišo in da je potem, ko je spoznal, da je zunajzakonska skupnost z D. D. razpadla, imel očiten interes hišo prodati sam, nato pa sam odločati, na kakšen način oziroma v kolikšnem deležu izplačati D. D. in ... Njegov odnos do premoženja je bil prepoznan tudi v izpovedbi priče G. G., ki je na njegovo pobudo opravila ogled hiše in šele tedaj ugotovila, da gre za skupno premoženje, odrazi pa se tudi v telefonskih klicih obtoženčevih sorodnikov isti nepremičninski posrednici o možnostih prodaje hiše, ko se je obtoženec že nahajal v priporu in tudi njegovega klica na to temo, prav tako pa tudi v akciji obtoženčevih sorodnikov, ki so po pogrebu oškodovancev na obtoženčevo zahtevo pričeli iz hiše odnašati posamezne predmete z namenom, da jih od tam odpeljejo. Vse navedeno, vključno z okoliščino, da je obtoženec pri D. D. še pred gradnjo hiše dosegel menjavo parcel in se vknjižil kot edini lastnik zemljišča, na kateri stoji hiša in vsebino njegovega klica materi po izvršenih kaznivih dejanjih, tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča potrjuje pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, ki je pri obtožencu prepoznalo izrazito koristoljubnost, ki se je vse bolj prepletala z elementi jeze in maščevalnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta tako utemeljeno pri umoru D. D. kot enega od kvalifikatornih zakonskih znakov umora prepoznali koristoljubnost.

47Tudi pritožbene navedbe, da obtoženec kaznivih dejanj ni storil zaradi maščevanja in močnega sovraštva, ter da takšni nagibi niso izkazani, je višje sodišče utemeljeno zavrnilo. Pritrdilo je prvostopenjskemu sodišču, da je pri obtožencu šlo za močno sovraštvo do oškodovancev in izraženo maščevalnost, ki ju je prepoznalo kot nizkoten nagib. D. D. je obtoženca zapustila in zahtevala delitev skupnega premoženja, zahtevala je njegovo izselitev iz hiše, ki sta jo postavila, mu preprečevala stike z njunim otrokom, obtoženec je domneval, da ima drugega partnerja in je izražal svoje ljubosumje, kar je pri njem prepoznal tudi izvedenec Kravos. Oškodovanki je grozil, grozil je tudi preko tretjih oseb in ko mu je D. D. postavila še zahtevo, da se izseli iz vasi in torej zapusti hišo, se je pri njem vzbudilo močno sovraštvo do oškodovanke in se ji je hotel maščevati, jo umoriti in je to tudi storil. Sodišče prve stopnje je natančno povzelo izpovedbe prič o obtoženčevem odnosu do oškodovanke, vsebinsko presodilo tudi njegove grožnje, o katerih so izpovedovale priče, njegovo močno sovraštvo in maščevalnost pa je razbralo tudi v obtoženčevi grožnji, da bo 24. 12. 2020 tekla kri, leto pred tem pa so se veselili vselitve v novo hišo. Obširne razloge o tem je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 62 do 66 obrazložitve, ki jim potem, ko jim je pritrdilo že višje sodišče, pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Logičnega in na dokazih temelječega zaključka sodišča prve stopnje v povezavi z razlogi glede obstoja direktnega naklepa in prištevnosti, ne more ovreči teza obrambe, da je bil obtoženec le žalosten, razočaran, izdan, nesrečen in da je šlo zgolj za njegovo čustveno reakcijo v kombinaciji z njegovimi zdravstvenimi težavami in sposobnostmi pravilnega razumevanja in sklepanja, saj je slednje izvedeni dokazni postopek ovrgel, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

48Iz močnega sovraštva in maščevanja pa je obtoženec ravnal tudi v odnosu do E. E. in F. F., saj ju je krivil za nesoglasja, ki jih je imel s svojo nekdanjo partnerko, za njeno selitev iz njune hiše in razpad zunajzakonske skupnosti. Menil je, da preprečujeta stike z njegovim otrokom in zahtevata izplačilo hčerkinega deleža iz skupnega premoženja, njegovo selitev iz hiše na naslovu ... in sovražil ju je tudi zato, ker je F. F. mesec dni pred dogodkom policiste zaprosila za intervencijo, zaradi česar se jima je hotel maščevati in ju umoriti. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotavljalo v obširnem dokaznem postopku in v razlogih sodbe svoje ugotovitve in zaključke obširno obrazložilo v točkah 82 do 85, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi Vrhovno sodišče, saj je sodišče prve stopnje v teh točkah tehtno in prepričljivo obrazložilo obtoženčev odnos do zakoncev E. E. in F. F. in vsebino groženj zoper njiju, ki jih je izražal večkrat in v različnih okoliščinah ter da je zlasti po 27. 11. 2020 po intervenciji policije, močno sovraštvo in maščevalnost do njiju še stopnjeval. Sprejema pa tudi stališče nižjih sodišč, da se obstoj močnega sovraštva manifestira tudi v načrtovanosti obtoženčevega ravnanja in zlasti še v načinu izvršitve kaznivega dejanja, ko število in intenzivnost vbodov in rezov pri E. E. in F. F. nedvomno kaže na intenzivne občutke maščevalnosti pri obtožencu, ki je po intenzivnosti enakovredno brezobzirnemu maščevanju, in tudi na močno sovraštvo, ki ga je čutil do njiju. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbeno tezo obrambe, da naj bi šlo za čustveno reakcijo obtoženca v kombinaciji z njegovimi zdravstvenimi težavami, njegovo razočaranje in jeza pa naj bi izvirala iz njunega vtikovanja v njegovo družino, preprečevanja stikov z otrokom, poniževanja in žalitev, kar je višje sodišče obrazložilo v točkah 25 in 26, ki jim tudi Vrhovno sodišče nima kaj dodati, saj močno sovraštvo in maščevanje predstavljata druge nizkotne nagibe po 4. točki 116. člena KZ-1, kot je bilo že obrazloženo v točkah 28 in 29 te odločbe.

49Obtoženčev zagovornik v pritožbi na enak način kot pri izpodbijanju prvostopenjske sodbe pred višjim sodiščem meni, da kaznivi dejanji umora zoper F. F. in E. E. nista bili storjeni na grozovit način. Takšno stališče pritožbe je zmotno. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč o grozovitosti, kar je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo v točkah 90 do 95 svoje sodbe, višje pa v točkah 31 in 32 svoje obrazložitve. Pri tem kot poglavitne elemente grozovitosti prepoznava številne, že iz opisa izhajajoče okoliščine. Obtoženec je namreč v hišo obeh oškodovancev vstopil takoj zatem, ko je v domači hiši umoril njuno hčerko D. D., svojo nekdanjo zunajzakonsko partnerko in mater njegovega otroka. Da je prišel do hiše ..., je opravil določeno pot, ki je od hiše ... vodila tudi čez cesto. Sodišči sta ugotovili, da je zakonca E. E. in F. F. umoril praktično istočasno, z istim nožem, s katerim je prej umoril njuno hčerko, kar je vsaj F. F. vedela. Obema oškodovancema je zadal večje število vbodov, se nad njima izživljal ter jima brezčutno povzročal hude bolečine, da sta trpela močan strah in hudo psihično trpljenje. Oba umora je obtoženec izvršil v prisotnosti svojega 4-letnega sina, vnuka obeh oškodovancev, ki je jokal in ga prosil naj preneha. Navedene okoliščine že na ravni opisa v izreku sodbe sodišča prve stopnje izkazujejo grozovitost obtoženčevega ravnanja do obeh oškodovancev. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je njegovo delovanje potrebno presojati celovito, pri čemer se že zgoraj navedene okoliščine izkažejo za takšne, ki znatno presegajo tiste, ki so običajne pri klasičnem odvzemu življenja.

50Dokazni postopek je vse navedene okoliščine potrdil. Tudi višje sodišče je enako kot sodišče prve stopnje zaključilo, da je obtoženec kaznivi dejanji umora na škodo F. F. in E. E. predhodno načrtoval. Do obeh je, kot je to pokazal dokazni postopek, čutil močno sovraštvo. V njem je bilo nakopičene veliko jeze, kot je ugotavljal izvedenec dr. Kravos in prav v prepletanju jeze in maščevalnosti, ki jo je pri njem ugotavljal prof. dr. Zalar ter stopnjevanju agresivnosti, ko je oba oškodovanca brezčutno umoril zatem, ko je umoril tudi njuno hčerko, je sodišče prve stopnje ob številu in silovitosti vbodov, zaradi zadajanja katerih je obtoženec čutil olajšanje, prepoznalo obtoženčevo izživljanje nad oškodovancema. Temu je pritrdilo že višje sodišče, pritrjuje pa mu tudi Vrhovno sodišče in zavrača pritožbeno tezo, da se obtoženec ni izživljal, saj nižji sodišči ob vsem obrazloženem nista prezrli enega od zaključkov dr. Zalarja, da pri obtožencu ni šlo le za jezo, temveč za nakopičeno sovraštvo, ki je vodilo v eliminacijo.

51Zagovornik s sklicevanjem na mnenje dr. Kravosa, ki pri obtožencu ni ugotovil izživljanja in da tudi dr. Zalar ni imel podatka, da bi se obtoženec izživljal zatrjuje, da se obtoženec ni izživljal, temveč je dejanje storil v večjem navalu jeze oziroma besa in da nobene rane oškodovancem ni povzročil po smrti. Res je sicer, da nobena rana oškodovancema ni bila prizadejana po nastopu njune smrti in da se obtoženec, ko je šel proti avtomobilu mimo F. F., ni vrnil do nje in dejanja ni dokončal, res je tudi, da samo število vbodov še ne predstavlja grozovitosti nekega umora. Vendar takšne pritožbene navedbe pravilnih ugotovitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Obtoženec je oškodovancema zadal večje število vbodov in potegov z nožem, ter jima tako povzročil hudo trpljenje in hude bolečine (F. F. je zabodel 18-krat in jo 7-krat porezal, E. E. je zabodel 13-krat in ga 2-krat porezal). Sodišči sta grozovitost prepoznali v obtoženčevem načrtovanju dejanja, njegovi brutalnosti in izživljanju, na katerega kaže število in silovitost vbodov, ko je pri F. F. z 12-centimetrskim rezilom potem, ko mu je skušala ubežati, na hrbtni strani njenega telesa zadal še 11 vbodnih ran (skupaj 25 ran), da je ena od trinajstih ran pri E. E. segala skoz kost prsnico, kar vse tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže tako na obtoženčevo brutalnost, kot tudi na njegovo brezčutnost in izživljanje. Nižji sodišči sta skozi način izvršitve obeh kaznivih dejanj ugotavljali obtoženčevo brezčutnost, bes, brutalnost, surovost, željo povzročiti jima bolečine in trpljenje ter vse navedeno tudi prepričljivo obrazložili, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče.

52Brezčutnost sta nižji sodišči ugotovili skozi način obtoženčevega delovanja zoper oba oškodovanca, ko je z izživljanjem sledil cilju, da oba eliminira, jima surovo zadajal številne vbode z nožem, jima povzročal hude telesne bolečine in hudo psihično trpljenje in to tudi hotel, ob vsem pa bil - kljub navzočnosti svojega sina, ki ga je jokaje prosil, naj neha, povsem neobčutljiv. Vrhovno sodišče takšne razloge sprejema, saj so tehtni in prepričljivi, dodatno pa je zaključek prvostopenjskega sodišča o obtoženčevi brezčutnosti potrjen tudi z njegovim ravnanjem po izvršenih dejanjih, ko je bil po izpovedbah prič povsem neodziven na jok in kričanje lastnega sina in se je ne oziraje nanj z vozilom odpeljal s kraja.

53Sodišče prve stopnje je zaključek, da je obtoženec ob izživljanju nad oškodovancema čutil tudi olajšanje, logično izpeljalo iz izvedenskih mnenj, ko je dr. Kravos navajal, da je bilo v obtožencu nakopičene veliko jeze, kar se kaže v tem, da je oškodovance zabodel večkrat, prof. dr. Zalar pa je navajal, da je pri obtožencu šlo za sovraštvo, ki se je odražalo v maščevalnosti. Sodišče je zaključilo, da se stopnjevanje agresivnosti in sovražnosti kaže v tem, da je obtoženec po umoru partnerke odšel v sosednjo hišo in tam s svojimi ravnanji nadaljeval in ker je pri njem šlo za preplet jeze in maščevalnosti, je zamere sprostil in logično je sklepalo, da je zatem čutil olajšanje. Takšno razlago, ki je logično izpeljana iz izvedenih dokazov, pa sprejema tudi Vrhovno sodišče in zavrača temu nasprotno trditev pritožbe, da slednje obtožencu ni dokazano.

54Poleg smrtnih ran v vitalne dele telesa je obtoženec oškodovancema tako zadajal še številne nepotrebne rane in ureznine ter jima povečeval trpljenje in bolečine. Pri njima je, v nasprotju z obrambno trditvijo, da ni dokazano, da sta trpela hude telesne bolečine, po presoji nižjih sodišč obtoženec povzročil hudo trpljenje in hude bolečine, saj smrt ni nastopila takoj, temveč pri F. F. v bolnišnici ob 17.55 uri istega dne, pri E. E. pa 10 do 30 minut po prizadejanjih poškodbah. Obe nižji sodišči sta po presoji Vrhovnega sodišča napravili pravilen zaključek, da za presojo očitka grozovitosti zato niso odločilni zgolj zaključki izvedenskega mnenja dr. Kadiša glede občutkov telesnih bolečin pri oškodovancu E. E., kar pritožnik posebej izpostavlja. Pri tem pa prezre, da sta sodišči upoštevali tudi ugotovitve izvedenke dr. Tine Čakš Golec o hudih telesnih bolečinah, ki jih je zaradi številnih vbodov čutila F. F. kot tudi ugotovitve dr. Kadiša, da so bile bolečine pri E. E. tako hude, da je telo vključilo notranji obrambni mehanizem, ki je oškodovanca vzdrževal pri življenju, da so mu bile prizadejane posebno hude, smrtne poškodbe in da je pri njem nezavest verjetno nastopila le nekaj minut pred smrtjo. Pritožbeno sodišče je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da med oškodovancema in obtožencem ni bilo borbe, temveč da sta se oškodovanca F. F. in E. E. branila pred nepričakovanim in silovitim napadom obtoženca in trpela prekomerne bolečine in hudo psihično trpljenje, na kar je utemeljeno sklepalo iz opisanih ugotovitev izvedencev patologov dr. Petra Kadiša in dr. Tine Čakš Golec. Ob vseh opisanih okoliščinah, ki dejanje delajo grozovito, je F. F. glede na to, da je uspela iz hiše ubežati in je na ulici vsa okrvavljena kričala, da jih je vse zaklal, brez dvoma vedela, da je obtoženec pred njima življenje vzel tudi njuni hčerki D. D., kar je njeno psihično trpljenje še poglobilo.

55Že višje sodišče je prepričljivo zavrnilo pritožbeno tezo, da oškodovanca prisotnosti otroka pri izvrševanju kaznivih dejanj najbrž sploh nista opazila, kar je navajal izvedenec dr. Kravos in da zaradi prisotnosti vnuka strah oškodovancev ni bil intenzivnejši, kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. Kadiša. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku obeh nižjih sodišč, da sta, upoštevaje vse doslej obrazloženo, oba oškodovanca nedvomno močno trpela v nemoči in ob spoznanju, da njima in njunim najbližjim tečejo zadnje minute življenja, da jima življenje ugaša na grozovit način. Grozovitost ob načinu zadajanja poškodb pa je bila še večja, ko sta oškodovanca kot zakonca umirala pred očmi eden drugega, ob ekstremnih telesnih bolečinah, ki sta jih takrat doživljala in ko sta trpela smrtni strah za življenje oziroma grozo kot se je izrazil izvedenec Kadiš. Njuno že sicer hudo psihično trpljenje pa je bilo še večje, ker je obtoženec dejanje izvrševal v prisotnosti njunega vnuka. Otrok, komaj 4-letni C. C. je bil na stara starša navezan, jokal je in obtoženca prosil, naj preneha, zato sta sodišči utemeljeno sklepali, da sta se oškodovanca ne le zavedala otrokove navzočnosti, temveč zaradi tega še bolj trpela. Prav v slednjem, to je, da je obtoženec obe kaznivi dejanji izvrševal v prisotnosti svojega sina in vnuka obeh oškodovancev, Vrhovno sodišče prepoznava kot enega najmočnejših elementov grozovitosti v obravnavani zadevi, ki že sam po sebi vzbuja občutek srhljivosti - še toliko večjega pa ob vseh doslej opisanih in obrazloženih okoliščinah (izzživljanje, število vbodov, brutalnost, sočasnost jemanja življenja zakonskima partnerjema, hude telesne bolečine in psihično trpljenje oškodovancev, obtoženčeva brezčutnost).

56Kot docela neutemeljena se pokaže pritožbena teza, da D. D. ni občutila posebno hudih telesnih bolečin in da pri njej ni šlo za dolgotrajne muke, kar vse pritožnik uveljavlja v zvezi z oporekanjem obstoja grozovitosti, saj se obtožencu, kot že navedeno, ne očita, da naj bi kaznivo dejanje umora na škodo D. D. storil tudi na grozovit način. Vrhovno sodišče na te pritožbene navedbe zato ne bo odgovarjalo.

57Pritožnik meni, da dokazni postopek ni potrdil obstoja zahrbtnosti, ker so se oškodovanci obtoženca bali, niso mu zaupali, da ni šlo za zahrbtnost, pa kažejo tudi obrambne rane pri vseh treh. Vrhovno sodišče se glede zahrbtnosti obtoženčevega ravnanja osredotoča le na obtoženčevo zahrbtnost v odnosu do D. D., ne pa tudi do F. F. in E. E. glede na to, da je očitek zahrbtnosti pri oškodovancih F. F. in E. E. iz opisa izpustilo. Sklicujoč se tako na obrazložitev v točki 13 te odločbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pri umoru D. D. obtoženec ravnal tudi na zahrbten način, sodišči pa sta dejansko stanje v zvezi s tem ugotovili pravilno in popolno.

58Zagovornik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je zloraba zaupanja pri D. D. povsem nedokazana, saj iz izpovedb prič izhaja, da oškodovanka obtožencu ni zaupala in da je njegove grožnje jemala resno. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe podrobno ugotovilo stopnjevanje konfliktnega odnosa med obtožencem in oškodovanko, ki se je konec novembra 2020 s sinom odselila k staršem, to je k F. F. in E. E. Ugotovilo je, da je obtoženec, ki si je pred tem z oškodovanko izmenjeval ostra sporočila, slednjo obravnavanega dne z več SMS sporočili vljudno nagovoril, z njo umirjeno komuniciral na dvorišču in jo zvabil v njuno hišo pod pretvezo izročanja božičnih daril in tako pri njej ustvaril občutek, da ni mislil resno, ko je grozil, da bo dan pred tem na obletnico njihove vselitve v hišo tekla kri. Tudi Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da je D. D. ob dejstvu, da je pretekli dan, na katerega so se nanašale grožnje obtoženca, potekal mirno in obtoženec svojih groženj ni realiziral in ni stopnjeval napetosti med njimi, ob njegovi strpni komunikaciji z njo ter ob večkrat izraženem osebnem prepričanju, da njej obtoženec ne bo ničesar storil, v kritičnem času, torej pred vstopom v hišo ocenila, da je nevarnost mimo in da groženj ne bo uresničil. S tem ji je obtoženec vzbudil zaupanje, da lahko varno vstopi v njuno hišo, nato pa, ob tako načrtovanem delovanju, ki je bilo pretkano in zvijačno, kaznivo dejanje zoper njo v osami njunega nekoč skupnega doma nemoteno izvršil in jo tam umoril. Ob vsem namreč ni mogoče spregledati, da sta bila obtoženec in oškodovanka več let partnerja, da sta zato eden drugega dobro poznala in da je obtoženec tudi pred kritičnim časom oškodovanko že večkrat prepričal, da je sledila njegovim predlogom. Iz izpovedbe prič izhaja, da ga je oškodovanka pred tem že zapustila, pa se je zaradi njegovih obljub, da se bo poboljšal, vedno vrnila nazaj, s čimer se je obtoženec znal tudi pohvaliti, da jo je prepričal, da se je sam vknjižil kot zemljiškoknjižni lastnik zemljiške parcele, na kateri sta zgradila skupen dom, zato je obtoženec tudi vedel, na kakšen način pristopiti, da mu bo oškodovanka sledila. Kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je obtoženec pretkano, z vztrajnim pošiljanjem telefonskih sporočil pri oškodovanki dosegel, da bo prišla do hiše tedaj, ko bo tudi sam doma in je torej njen prihod načrtoval. Nato pa je pri njej z načinom komunikacije tako s sporočili kot tudi neposredno na dvorišču njune hiše dosegel, da mu je zaupala, da je varna - še toliko bolj, ker je ob večkrat izraženih grožnjah obtoženca članom njene družine izražala stališče, da jo skrbi za starše, ve pa, da njej ne bo ničesar storil.

59Pritožba izpostavlja, da so bile pri D. D. ugotovljene tudi obrambne rane, kar po prepričanju obtoženčevega zagovornika izkazuje, da je obtoženčevo delovanje zaznala. Takšno stališče pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec pri umoru D. D. ravnal na zahrbten način, ne more omajati ali celo ovreči. Sodišče prve stopnje je v točki 79 svoje obrazložitve med drugim navedlo, da je obtoženec D. D. s svojim napadom na njo presenetil, kar je utemeljeno sklepalo iz okoliščine, da v hiši ni bilo nobenega razdejanja in ne razmetanih stvari. Oškodovanka napada fizično močnejšega obtoženca nanjo v takšnih okoliščinah, ko je imel nož, s katerim jo je pričel zabadati, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni pričakovala in se temu z ničemer ni mogla upreti. Na njeno presenečenje kaže tudi obrambna poškodba na roki, ko se je skušala obvarovati obtoženčevega napada z nožem in je bila, kot to pravilno zaključujeta nižji sodišči, njena obramba zoper fizično močnejšega in z nožem opremljenega obtoženca povsem nesorazmerna. Sodišče prve stopnje je v ravnanju obtoženca pravilno prepoznalo posebno zlorabo zaupanja žrtve in njeno posebno nebogljenost ter z njo povezano objektivno izročenost obtožencu. Takšne razloge, ki jim je v točkah 17 in 18 razlogov pritrdilo tudi višje sodišče, sprejema tudi Vrhovno sodišče in pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi zahrbtnostjo obtoženčevega ravnanja v odnosu do D. D. zavrača.

60Višje sodišče je v točkah 46 do 52 svoje sodbe zavrnilo pritožbeno navedbo, da so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec vsa tri kazniva dejanja umora storil s krivdno obliko direktnega naklepa, saj je po stališču obrambe ravnal instinktivno, v afektu in v navalu večje jeze oziroma besa. Pritožnik navaja, da njegova ravnanja niso bila kompleksna in da tak način njegovega delovanja izkazuje hipnost njegovega ravnanja, saj je vse oškodovance poškodoval z istim kuhinjskim nožem, ki ga je pograbil mimogrede, brez razmišljanja, najprej smrtno poškodoval bivšo partnerko in nato odšel do hiše njenih staršev, ne da bi vedel, ali se tam nahajata in kako bo ravnal, če bi se mu zoperstavila oba hkrati.

61Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljeno zaključilo, da ni šlo za hipno ravnanje obtoženca, temveč dobro načrtovano izvršitev kaznivih dejanj, ko je najprej pod pretvezo v njuno hišo zvabil oškodovanko D. D., kjer jo je umoril na zahrbten način, iz koristoljubnosti in iz drugih nizkotnih nagibov, to je maščevanja in močnega sovraštva, nato pa se je z istim namenom odpravil še v hišo njenih staršev in oškodovancema tam na grozovit način ter iz drugih nizkotnih nagibov, to je maščevanja in močnega sovraštva, vzel življenje.

62Vrhovno sodišče se strinja s stališčem višjega sodišča, da ni mogoče pritrditi pritožbeni tezi, da gre za tako huda kazniva dejanja, ki jih zdrav, trezen človek z zdravim razmišljanjem ne more storiti in da bi obtoženec, če bi jih načrtoval, ravnal bolj prikrito, ponoči, ali pa bi bili dogodki prikazani kot nesreča ter da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj in kako je obtoženec pograbil nož pri prvem kaznivem dejanju ter ni upoštevalo dogodkov tik pred storitvijo kaznivih dejanj. Višje sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je bilo dejanje podrobno načrtovano, obtoženec se je nanj pripravil in izbral ustrezen trenutek, zavedal se je, da izvršuje kazniva dejanja in da bo zato kaznovan, pa je dejanja hotel storiti in da so bile vse kvalifikatorne okoliščine zajete z njegovim direktnim naklepom. Vse navedeno tako tudi po presoji Vrhovnega sodišče ovrže tezo pritožbe, da naj bi šlo za obtoženčevo hipno ravnanje, ki ga obramba vidi v okoliščini, da je obtoženec vse tri oškodovance poškodoval z istim nožem, v kratkem časovnem intervalu, sredi dneva, njegovo ravnanje pa je imelo po stališču pritožnika impulzivne elemente. Nasprotno - obtoženčeva ravnanja se, kot ugotavlja tudi Vrhovno sodišče, izkažejo za kompleksna, ko je najprej v njuno hišo pod pretvezo zvabil D. D. in jo tam umoril, nato pa odšel iz hiše, prečkal cesto, nepovabljen vstopil v hišo E. E. in F. F. ter tam kljub navzočnosti svojega sina, ki je jokal in ga prosil, naj preneha, z izživljanjem nad njima brutalno vzel življenje še D. D. staršema F. F. in E. E.. Ob tem uporaba istega noža pri jemanju življenja vsem trem oškodovancem glede na to, da je obtoženec po izvršenem prvem umoru moral prehoditi določeno razdaljo do hiše ..., v ničemer ni pokazatelj zatrjevane hipnosti, pa tudi čas izvršitve (podnevi) glede na to, da so bili vsi trije umori izvršeni v notranjosti hiš, na pravilne zaključke obeh nižjih sodišč v ničemer ne vpliva, slednjega pa niti pritožnik sam ne utemelji.

63Prav tako pa tudi ni pritrditi pritožbeni tezi, da obtoženec ni znal in mogel obvladati svojega ravnanja ter ga razumeti, ali pa je bil v tem bistveno okrnjen, kar naj bi po mnenju obtoženčevega zagovornika potrjevalo njegovo vedenje po storjenih dejanjih in hladnokrvnost do lastnega sina. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo obširne in tehtne razloge za zaključek, da je obtoženec vsa tri kazniva dejanja umora storil z direktnim naklepom in da je bila njegova sposobnost razumeti pomen svojega dejanja sicer zmanjšana, a ne bistveno ter da je bila njegova sposobnost imeti tedaj v oblasti svoje ravnanje zmanjšana, a ne bistveno. Teh okoliščin sodišče ni ugotavljalo samo, temveč s pomočjo izvedencev in sicer dr. Kravosa in Komisije, pri tem pa se je oprlo tudi na izpovedbe zaslišanih prič ter v sodbi prepričljivo pojasnilo, zakaj mnenji dr. Kravosa in Komisije sprejema. Izvedenka s področja sodne medicine dr. Kuštrin Samba je izdelala izračun obtoženčeve alkoholiziranosti v obravnavanem času, saj ni bilo mogoče prezreti obtoženčevega uživanja alkoholih pijač po dejanju, ko se je z vozilom najprej odpeljal do H. H., nato pa še do I. I. Upoštevaje relevantne podatke o tako popiti količini in vrsti alkoholnih pijač, izmerjeni koncentraciji alkohola pri obtožencu ter njegovi takratni telesni teži, je izvedenka izračunala, da je bila pri obtožencu v obravnavanem času koncentracija alkohola v območju 0,8 do 2 grama na kilogram, kar ovrže pritožbeno navedbo, da stopnja opitosti pri obtožencu še vedno ni znana. Do intoksikacije obtoženca v obravnavanem času se je opredeli tudi psihiater prof. dr. Pregelj in podal mnenje, da opitost obtoženca v času storitve kaznivih dejanj ni bila tolikšna, da bi bila njegova prištevnost zmanjšana do stopnje bistveno, je pa pri obtožencu ugotovil sindrom odvisnosti od alkohola ter prisotnost neopredeljene osebnostne motnje, medtem ko je izvedenec s področja klinične psihologije prof. dr. Zalar pri obtožencu postavil diagnozo mešane osebnostne motnje, v kateri prevladuje borderline osebnostna motnja. Oba izvedenca sta natančno in obširno pojasnila podlage za postavitev diagnoze ter skupne točke in razlike med njima, kar vse je sodišče prve stopnje sprejelo ob ugotovitvi, da razliki v diagnozah nista bistveni in o tem navedlo obširne razloge v točkah 129 do 138, na katere se sklicuje tudi Vrhovno sodišče. Ob tem sprejema ugotovitve višjega sodišča, ki je pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila sposobnost obtoženca razmeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoja ravnanja, zmanjšana, vendar ne do stopnje bistveno, na kar je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo po izvedbi dokazov in svoje razloge podrobno pojasnilo v točkah 141 in 142 ter 100 do 151 ter napravilo pravilen zaključek, da je obtoženec vse tri oškodovance naklepno umoril. Na podlagi tako ugotovljenih zaključkov nižjih sodišč in dejstva, da pri njem ni bila ugotovljena niti duševna motnja niti duševna manjrazvitost, pa se kot neutemeljena izkaže trditev obtoženčevega zagovornika, da tako hudih kaznivih dejanj zdrav, trezen človek, z zdravim razmišljanjem, ne more storiti in da obtoženec svojega ravnanja zagotovo ni znal in mogel obvladati ter ga razumeti. Takšne pritožbene trditve zagovornik v pritožbi tudi ne obrazloži, temveč zgolj ponuja lastno oceno obtoženčeve prištevnosti, ki ji nižji sodišči glede na vsebino izvedenskih mnenj, ki sta jih sprejeli ter izpovedb zaslišanih prič o obtoženčevem ravnanju pred in po izvršitvi vseh štirih kaznivih dejanj, upravičeno nista sledili.

64Kot neutemeljeno se izkaže pritožbeno navajanje, da sodišče ni ugotavljalo obtoženčevega psihičnega stanja pred 25. 12. 2020, to je pred očitanimi ravnanji in se ni poglobilo v popolno raziskovanje obtoženčevega psihičnega stanja v času storitve kaznivih dejanj, izostala pa naj bi tudi ocena obtoženčevih ravnanj glede na pri njem ugotovljeno zlorabo alkohola v kombinaciji s težkimi življenjskimi okoliščinami, saj je popolna psihološka slika obtoženca pomembna za presojo očitanega kaznivega dejanja, to je kvalificiranih oblik umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se prvostopenjsko sodišče ni osredotočalo le na vsebino SMS sporočil med obtožencem in oškodovanko, temveč ni zanemarilo obtoženčevega ravnanja pred obravnavanim dogodkom o ekscesni zlorabi alkohola, konfliktnem odnosu do D. D., odpovedi delovnega razmerja, njegovih stopnjujočih groženj in jezi na vse ... O tem so izpovedovale številne priče - tako sorodniki, zlasti še B. B. in J. J., kot tudi sosedje, prijatelji in sodelavci obtoženca in oškodovanke D. D., do obtoženčevega psihičnega stanja pred dogodkom pa se je jasno izjavil tudi izvedenec prof. dr. Zalar in pojasnil, da so okoliščina praznikov, odtegnitve otroka, izguba partnerske zveze v kombinaciji z alkoholom, pri obtožencu imele vpliv nanj in na njegovo prištevnost, vendar ne bistvenega. Sodišče se je opredelilo tudi do obtoženčevega odnosa z matično družino in do njegovih nesoglasij s člani družine ..., ki se je v zadnjem obdobju pred kritičnim dnem zaradi razhoda s partnerko, omejevanja stikov z otrokom in zahtevami po prodaji hiše in njegovi izselitvi iz vasi, dodatno intenziviralo. Prav tako sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se v svoji obrazložitvi ni opredelilo do obtoženčevega ravnanja po izvršenih kaznivih dejanjih, saj ni spregledalo niti obtoženčevega povsem brezbrižnega odnosa do jokajočega sina, ki je po izvršenih kaznivih dejanjih za njim prišel iz hiše..., pa tudi ne njegove poti z vozilom do hiše H. H. in nato I. I., kjer je povedal, kaj je storil ("vse sem zaklal", "vse tri sem potamano") in zahteval ter tudi dobil in užival alkohol, ni prezrlo njegovega klica materi, da poskrbi za hišo, nenazadnje pa tudi ne tega, da se je ob prihodu policije z nožem porezal po vratu in utrpel (zgolj) prerezanino mehkih tkiv, nato pa se policistom upiral in poskušal pobegniti iz reševalnega vozila.

65Da je bila v času, ko je storil tri kazniva dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in kaznivo dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, obtoženčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja zmanjšana, vendar ne bistveno in da je bila zmanjšana tudi njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, vendar ne bistveno, da mu je dokazan tudi subjektivni element in da je kazniva kazniva dejanja umora storil z direktnim naklepom, kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 pa s krivdno obliko eventualnega naklepa, je sodišče prve stopnje zaključilo šele potem, ko je izdelalo skrbno dokazno oceno ter tehtno in prepričljivo obrazložilo vse okoliščine, ki so do takšnih zaključkov privedle (točke 100, 101 in 105 do 151 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Zato se tudi Vrhovno sodišče kot pred tem višje sodišče, v izogib ponavljanju, na te razloge sklicuje in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtoženčevo prištevnost in naklep ugotovilo z vso gotovostjo, čemur upoštevaje vse doslej obrazloženo, pritrjuje tudi samo.

K pritožbi državne tožilke:

1) O pristojnosti Vrhovnega sodišča pri odločanju o pritožbi državne tožilke glede kazenske sankcije

66Državna tožilka se s pritožbo zavzema za zvišanje posamezno določenih kazni za kazniva dejanja umora na trideset let in, z upoštevanjem določene kazni za kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. členu KZ-1, za izrek enotne kazni dosmrtnega zapora. Procesno upravičenje za vložitev tovrstne pritožbe temelji na določbi 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP, ki dovoljuje pritožbo na Vrhovno sodišče, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen.

67ZKP v svojih določbah glede pritožbe, ki je vložena na Vrhovno sodišče, napotuje na uporabo določb za postopek s pritožbo pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 398. člena ZKP), z izjemo določb, ki se nanašajo na obravnavo. Procesni zakon taksativno našteva primere, v katerih je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče (1. do 3. točka prvega odstavka 398. člena ZKP), medtem ko v postopku s pritožbo pred Vrhovnim sodiščem ne zožuje kroga upravičencev za vložitev pritožbe (367. člen ZKP), niti ne omejuje pritožbenih razlogov (370. člen ZKP) ali zamejuje pristojnosti Vrhovnega sodišča pri odločanju o pritožbi. Z izjemo določbe, da pred tem sodiščem ni obravnave, ostajajo pristojnosti Vrhovnega sodišča pri odločanju o pritožbah enake kot jih ima sodišče druge stopnje.²⁶ Veljavna zakonska ureditev glede na navedeno torej predpisuje, da ima pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče tudi državni tožilec (prvi odstavek 367. člena ZKP), ki se sme pritožiti tako v škodo kakor tudi v korist obtoženca (tretji odstavek 367. člena ZKP), pri čemer lahko sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, ki vključujejo tudi izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji, ker sodišče kazni ni pravilno odmerilo glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša (prvi odstavek 374. člena ZKP).²⁷

68Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče ne odloča o utemeljenosti obtožbe, temveč presoja prvenstveno o utemeljenosti rednega pravnega sredstva (prvi odstavek 383. člena ZKP). Kontrolna funkcija Vrhovnega sodišča se v postopku s pritožbo ne izčrpa samo s presojo zakonitosti sodb sodišča prve in druge stopnje, temveč zajema tudi presojo pravilnosti izpodbijanih sodb, vključno s presojo primernosti kazenske sankcije, če je ta predmet izpodbijanja s pritožbo ali ko gre za primer iz 386. člena ZKP. V primerih, kakršen je obravnavani, zakonske določbe Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca (oziroma v konkretnem primeru: državne tožilke) glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo.

69Vrhovno sodišče je pri presoji pritožbe državnega tožilca omejeno z dveh vidikov: prvič, pri odločanju je zamejeno s pritožbenimi razlogi in v tem okviru tudi s predlogom državnega tožilca glede sankcije, saj bi odločitev v obtoženčevo škodo preko tožilskega predloga za obrambo pomenila sodbo presenečenja,²⁸ in drugič, pri presoji okoliščin, ki so relevantne za odmero kazni, lahko izhaja samo iz dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz sodb sodišča prve in druge stopnje, vendar pa sme okoliščine, relevantne za odmero kazni, ovrednotiti drugače kot nižji sodišči.²⁹ Vrhovno sodišče po drugi strani pri odločanju o pritožbi državnega tožilca zoper odločbo o kazenski sankciji po veljavni zakonski ureditvi ni omejeno s pogojem, da sodbe na podlagi pritožbe, ki je vložena v obtoženčevo škodo, ne bi smelo spremeniti v obtoženčevo škodo.³⁰ Nasprotno, pooblastila Vrhovnega sodišča so pri izdaji sodbe enaka kot jih imajo višja sodišča pri odločanju o pritožbi, kjer po utrjeni praksi ni dvoma, da lahko na podlagi pritožbe državnega tožilca posežejo (tudi) v odločbo o kazenski sankciji v obtoženčevo škodo.³¹

70V obravnavanem primeru sta bila obtoženec in njegov zagovornik s pritožbo državne tožilke ter njenim predlogom seznanjena, pri čemer jima je bilo omogočeno tudi, da nanjo odgovorita. Zagovornik je podal vsebinsko izčrpen odgovor, v katerem je nasprotoval tako predlogu za zvišanje posameznih določenih kazni, kot tudi predlogu za izrek enotne kazni dosmrtnega zapora. Vrhovno sodišče je pri svojem odločanju soočilo tako argumente državne tožilke kot tudi argumente obrambe, nato pa razsodilo o primernosti kazenske sankcije za obtoženega, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Končna odločitev je bila sprejeta ob doslednem spoštovanju načela kontradiktornosti in v mejah dejanskih ugotovitev, kot jih vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje, zato Vrhovno sodišče ni zaznalo nobenih ustavnih ali zakonsko predpisanih ovir za sprejem odločitve, kot izhaja iz izreka te sodbe.

2) O primernosti posameznih določenih kazni

71V skladu s prvim odstavkom 49. člena KZ-1 sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Za kaznivo dejanje umora je po 116. členu KZ-1 predpisana kazen zapora najmanj petnajstih let, pri čemer je v prvem odstavku 46. člena KZ-1 določen splošni maksimum kazni trideset let zapora. Drugi odstavek 46. člena KZ-1 predpisuje fakultativno možnost izreka kazni dosmrtnega zapora (med drugim) v primeru, če gre za dve ali več kaznivih dejanj umora po 116. členu KZ-1.

72V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obtožencu za vsako kaznivo dejanje umora določilo kazen devetindvajset let zapora, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je pri presoji argumentov državne tožilke na eni strani in odgovora obtoženčevega zagovornika na drugi strani presodilo, da je predlog za zvišanje posameznih določenih kazni za kazniva dejanja umora utemeljen.

73Vrhovno sodišče pritrjuje državni tožilki, da obravnavana zadeva po svoji vsebini izrazito odstopa od dosedanjih primerov, obravnavanih v sodni praksi slovenskih sodišč glede istovrstnih kaznivih dejanj. Obtoženec je storil tri kazniva dejanja umora, pri čemer je s kaznivim dejanjem na škodo D. D. izpolnil kar tri, s kaznivima dejanjema na škodo F. F. in E. E. pa po dva kvalifikatorna zakonska znaka, ki kaznivo dejanje umora po 116. členu KZ-1 razmejujeta od temeljne oblike tega kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pri presoji primernosti določenih zapornih kazni za posamezna kazniva dejanja umora izhajalo iz tega, da bi za to kaznivo dejanje zadoščala že izpolnitev enega od kvalifikatornih zakonskih znakov, in je kumulacijo le-teh ovrednotilo kot obteževalno okoliščino. Teža kaznivega dejanja, ki izhaja iz kopičenja kvalifikatornih zakonskih znakov, je še posebej izrazita pri umoru D. D., saj je bilo dejanje na njeno škodo izvršeno na zahrbten način, iz koristoljubnosti in iz drugih nizkotnih nagibov.

74Vrhovno sodišče je kot obteževalne ovrednotilo tudi posamezne okoliščine, ki sicer utemeljujejo tudi zakonski znak grozovitosti pri kaznivih dejanjih, izvršenih na škodo E. E. in F. F. Podlaga za upoštevanje navedenih okoliščin pri odmeri kazni je namreč ugotovitev, da grozovitost izvršitve teh dveh umorov znatneje odstopa od "povprečnega načina izvršitve" tovrstnih kaznivih dejanj,³² in sicer tako po intenzivnosti napadov, kot tudi zaradi dejstva, da je bil pri dogodku navzoč štiriletni otrok, ki je bil priča brutalnemu napadu na svoja stara starša. Vrhovno sodišče je v tej zvezi upoštevalo, da je obtoženec kaznivo dejanje na škodo D. D. storil na enem kraju, v družinski hiši, nato pa odšel čez dvorišče in cesto v drugo hišo, v kateri je v navzočnosti lastnega otroka, medtem ko ga je ta prosil, naj preneha, vzel življenji še E. E. in F. F. Obtoženca od dejanj torej nista odvrnili niti oddaljenost oškodovancev od prvega kraja dogodka niti otrokove prošnje, naj odneha, kar vse izkazuje njegovo izjemno vztrajnost in odločnost pri izvršitvi kaznivih dejanj. Obtoženčevo motiviranost, da oškodovancema odvzame življenje, izkazujejo tudi številne vbodne rane in vreznine, ki jih je s kuhinjskim nožem prizadejal oškodovancema, saj je E. E. utrpel trinajst vbodnih ran oziroma vreznin, F. F. pa petindvajset. Vse opisane okoliščine, ki se nanašajo na način in potek izvršitve kaznivih dejanj na škodo E. E. in F. F., sta zanesljivo ugotovili tudi nižji sodišči, vendar jim je treba po presoji Vrhovnega sodišča pri odmeri kazni dati bistveno večjo težo. Glede na to, da navedene okoliščine že same zase utemeljujejo znatno večjo težo kaznivih dejanj, kot sta jima jo pripisali sodišči prve in druge stopnje, pa na odmero kazni nima prav nobenega vpliva dejstvo, da Vrhovno sodišče pri umorih, izvršenih na škodo E. E. in F. F., ni ugotovilo kvalifikatornega zakonskega znaka zahrbtnosti umora (16. in 17. točka obrazložitve te sodbe).

75Obtoženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo zastopa stališče, da obravnavana ravnanja ne odstopajo od drugih, "klasičnih" načinov odvzema življenja in da so bili nekateri umori v Sloveniji bolj kruti in zavržni, a so bile storilcem izrečene milejše kazni. Pri tem izpostavlja štiri konkretne primere, s poimensko navedenimi storilci kaznivih dejanj in povzetkom načina storitev kaznivih dejanj, kot izhajajo iz časopisnih člankov, ki jih prilaga odgovoru. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobene od naštetih zadev glede na njihove individualne okoliščine ni mogoče primerjati z obravnavanim primerom. Zagovornik omenja dejanja, ki sta jih izvršila K. K.³³ in L. L.,³⁴ pri čemer je že iz njegovih navedb razvidno, da so bila dejanja pravno opredeljena kot kazniva dejanja uboja po 115. členu KZ-1, kar pomeni, da je zanje že po zakonu predpisana bistveno nižja kazen kot za kaznivo dejanje umora. M. M.³⁵ je, kot navaja zagovornik, s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, poleg tega pa je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zato tudi njemu izrečene kazni ni mogoče primerjati z obravnavanim primerom. Zagovornik nazadnje omenja še N. N., ki je bil spoznan za krivega storitve enega kaznivega dejanja umora,³⁶ vendar je dejanje storil v bistveno drugačnih okoliščinah kot obtoženi A. A., poleg tega pa so bile tudi njegove osebne lastnosti neprimerljive z obtoženčevimi. Vrhovno sodišče glede na navedbe obtoženčevega zagovornika poudarja še, da sta način in okoliščine storitve kaznivih dejanja pri odmeri kazni pomembna, ne pa tudi edina relevantna dejavnika. Sodišče mora v skladu s prvim odstavkom 49. člena KZ-1 pri odmeri kazni upoštevati tudi vse druge (olajševalne in obteževalne) okoliščine, ki so specifične v vsakem konkretnem primeru, pri čemer pa obtoženčev zagovornik niti ne zatrjuje, da bi bile subjektivne okoliščine na strani drugih storilcev enake oziroma primerljive obtoženčevim, ki bodo podrobneje presojane v nadaljevanju.

76Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri kazni, poleg že izpostavljene narave, načina izvršitve in poteka dogodkov, kot obteževalno okoliščino pri storitvi vseh treh kaznivih dejanj umora upoštevali tudi premišljeno ravnanje obtoženca, ki je dejanja načrtoval s tem, ko je opazoval oškodovance, jim grozil ter jih ustrahoval, nato pa jih pustil v upanju, da jim ne bo ničesar storil (85. in 87. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). V tem kontekstu nista spregledali niti obtoženčevega neprimernega in neprilagojenega vedenja ter akutnega popivanja v zadnjih mesecih pred dogodkom. Naslednja obteževalna okoliščina, ki sta jo ugotovili sodišči, je huda travmatiziranost družinskih članov in vaške okolice zaradi izvršenih kaznivih dejanj. Ta se prvenstveno nanaša na C. C., (tedaj) štiriletnega obtoženčevega sina, ki je v domačem okolju opazoval umor starih staršev F. F. in E. E. ter ob tem obtoženca rotil, naj preneha s početjem, poleg tega pa je v posledici obtoženčevih ravnanj ostal trajno prikrajšan za odraščanje z mamo D. D.. B. B. je obtoženec odvzel oba starša in edino sestro, njegova dejanja pa so zaznamovala tudi sovaščane in osebe, ki so se nahajale v bližini kraja dogodka oziroma bile v stiku z obtožencem neposredno po storitvi kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je obtoženec sposoben dejanje ponoviti (157. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), kar je sklepalo na podlagi izpovedbe sodnega izvedenca dr. Bojana Zalarja, ki je kot ključne dejavnike tveganja za ponovitev kaznivega dejanja pri obtožencu navedel že storjeno dejanje in prisotnost trajne osebnostne motnje. Navedeno je kot obteževalno okoliščino sprejelo tudi sodišče druge stopnje (67. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Prav tako sta nižji sodišči izpostavili, da obtoženec ni pokazal dejanskega kesanja ali samo-uvida in da razloge za dejanje išče pri dejavnikih izven sfere njegovega delovanja, prav tako pa je obžalovanje pokazal le v odnosu do D. D. in otroka, ne pa tudi do ostalih oškodovancev. Iz ugotovitev prvostopenjske sodbe nazadnje izhaja, da je bila obtoženčeva brutalnost pri izvršitvi kaznivih dejanj motivirana z njegovo sebičnostjo in pomanjkanjem empatije (161. točka prvostopenjske in 72. točka drugostopenjske sodbe), kar se nenazadnje odraža tudi skozi potek obravnavanega historičnega dogodka, kot izhaja iz razlogov izpodbijanih sodb.

77Vrhovno sodišče je presodilo, da sta nižji sodišči pravilno ugotovili in izpostavili vse naštete relevantne obteževalne okoliščine, vendar pa jim glede na obseg in vsestransko kruto naravo obravnavanih kaznivih dejanj, nista pripisali zadostne teže in pomena. Nasprotno sta sodišči okoliščine, ki sta jih ocenili kot olajševalne, neupravičeno šteli v prid obtoženca oziroma sta jim prisodili pomen, ki je nesorazmeren teži obravnavanih kaznivih dejanj in stopnji storilčeve krivde.

78Sodišče prve stopnje je kot olajševalno okoliščino pri obtožencu upoštevalo, da mu pred dogodkom ni bilo lastno življenje, s katerim bi grobo kršil predpise in družbene norme, čeprav je istočasno ugotovilo, da so se obtoženčevi problemi pričeli intenzivirati zaradi uživanja alkohola. V sodbi je v tej zvezi opisalo obtoženčevo neprimerno in neprilagojeno vedenje, ki je bilo posledica akutnega popivanja, zaradi katerega po presoji Vrhovnega sodišča tudi njegovo predhodno življenje ne more imeti zanj nobene olajševalne teže. Enako velja za poudarjeno obtoženčevo skrb za otroka in materialne razmere v družini ter navedbe, da je bil obtoženec nekoč podjeten, delaven, uspešen v službi in da je izkazoval skrb za ustvarjanje družinskega okolja. Vse te lastnosti so se zaradi dalj časa trajajoče zlorabe alkohola bistveno spremenile, saj iz razlogov prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da je obtoženec pustil službo in pričel zanemarjati družino, brezbrižnost do otroka pa je jasno pokazal tudi z izvršitvijo dveh kaznivih dejanj v njegovi navzočnosti. Glede želje po zdravljenju od alkoholizma iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je ostala le na verbalni ravni, brez konkretnih obtoženčevih dejanj v smeri njene uresničitve, zato sta sodišči tudi tej okoliščini zmotno pripisali pomen v smislu olajševalne narave za obtoženca.

79Sodišče prve stopnje je nadalje kot pomembno olajševalno okoliščino ocenilo obtoženčevo težko otroštvo in mladost, ki je bilo - kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe - povezano z očetovo strogo vzgojo "pri spravilu hlodovine iz gozda in zahtev po izpolnjevanju šolskih obveznosti". Po presoji Vrhovnega sodišča starševska strogost v smislu, ki ga opisuje prvostopenjska sodba, ne obremenjuje otroštva do te mere, da bi se to lahko odrazilo pri določitvi nižje določene kazni, kar velja tudi za dejstvo, da se obtoženčevi odnosi z očetom v odraslem obdobju niso izboljšali. Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi obtoženčeva huda osebnostna stiska, ki se je manifestirala v agresivnosti, menjavi razpoloženja, joku in evforiji ter jo prvostopenjsko sodišče umešča med olajševalne okoliščine, občutno nesorazmerna reakciji oziroma dejanjem, ki jih je izvršil obtoženec. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, ko sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca dr. Bojana Zalarja ugotavlja, da gre za "precej običajne stiske, ki nastopijo ob stresnih življenjskih situacijah" (160. točka obrazložitve), kar pomeni, da niti navedena okoliščina ne more imeti olajševalnega pomena pri odmeri kazni za izvršena kazniva dejanja umora, kot mu ga pripisujeta sodišči prve in druge stopnje.

80Sodišče prve stopnje pri odmeri kazni omenja tudi dejstvo, da obtoženčeva pokojna partnerka D. D. psihičnega nasilja ni prijavila Centru za socialno delo, pri čemer se sodišče sprašuje tudi, ali bi ustrezna reakcija pristojnih institucij lahko ublažila trenja in preprečila obravnavana dejanja. Vse to so okoliščine, ki ne izhajajo iz obtoženčeve sfere, zato jih ni mogoče šteti obtožencu v korist. Navedene ugotovitve kažejo kvečjemu na oškodovankino zaupanje obtožencu, ki ga je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče pri zahrbtnosti dejanja, storjenega na njeno škodo (točki 58 in 59 obrazložitve te sodbe), zato oškodovankina pasivnost, ko se slednja ni pravočasno obrnila na pristojne institucije, ne more imeti za obtoženca nobenega olajševalnega pomena. Navsezadnje ne gre prezreti, da iz ugotovitev prvostopenjske sodbe izhaja, da so se po naznanitvi obtoženčevih nasilnih ravnanj policiji njegove grožnje oškodovancem samo še intenzivirale (53., 65. in 83. točka obrazložitve), kar pomeni, da je imela seznanitev pristojnih organov pravzaprav nasproten učinek od želenega.

81Sodišči prve in druge stopnje sta nazadnje kot olajševalni okoliščini pri odmeri kazni upoštevali obtoženčevo nekaznovanost in nebistveno zmanjšano prištevnost. Gre za okoliščini, ki sta pri odmeri kazni resda lahko relevantni in sta ju sodišči tudi pravilno opredelili, vendar pa ob soočenju z vsemi prej ovrednotenimi okoliščinami po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne moreta imeti pravno relevantnega učinka za določitev kazni za posamezna kazniva dejanja umora, še posebej ne ob upoštevanju dejstva, da je obtoženec tudi sam s svojim ravnanjem (alkoholiziranostjo) pripomogel k (nebistvenemu) zmanjšanju svoje prištevnosti.

82Vrhovno sodišče je po tem, ko je vnovič pretehtalo vse opisane okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni za posamezna kazniva dejanja umora, presodilo, da obtoženčeva nekaznovanost in prištevnost, ki je bila zmanjšana zgolj v nebistveni meri, zbledita ob teži vseh ugotovljenih, prej naštetih obteževalnih okoliščin, zato je primerno in pravično, da se obtožencu za vsako kaznivo dejanje umora določena kazen zviša na trideset let zapora. Odločitev o določitvi kazni na zgornji zakonski meji temelji na izraziti teži vsakega izmed posameznih kaznivih dejanj, ki se odraža ne le v načinu storitve, temveč tudi v kumulaciji kvalifikatornih zakonskih znakov pri vseh dejanjih. Določene kazni sledijo načelu individualizacije kazenskih sankcij, hkrati pa ustrezno odražajo težo vsakega kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1, stopnjo obtoženčeve krivde ter konkretne okoliščine, ki so po tej sodbi relevantne za odmero kazni. Določene kazni izhajajo iz individualnih okoliščin obravnavanega primera in temeljijo na njegovi edinstvenosti, zato so vsakršni zagovornikovi pomisleki v smeri kršitve načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) oziroma načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) neutemeljeni.

83Vrhovno sodišče je ugotovilo, da državna tožilka kazni, ki je bila obtožencu določena za kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, s pritožbo ne izpodbija, zato jo je glede na zagovornikovo pritožbo preizkusilo v skladu s 386. členom ZKP. V tem okviru je ugotovilo, da se v določeni kazni štirih let zapora ustrezno odražajo teža kaznivega dejanja in obtoženčeva krivda, glede na vse ugotovljene obteževalne okoliščine, kot izhajajo iz razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje, pa znižanje določene kazni za to kaznivo dejanje ne bi bilo primerno.

3) O izreku enotne kazni

84Vrhovno sodišče je presodilo, da je v okoliščinah obravnavane zadeve, kjer je bilo treba obtožencu za vsako izmed treh kaznivih dejanj umora določiti kazen trideset let zapora, za kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 pa upoštevati določeno štiriletno zaporno kazen, primerno in v sorazmerju s težo obravnavanih kaznivih dejanj, da se obtožencu izreče enotna kazen dosmrtnega zapora (1. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 46. člena KZ-1).

85Obtoženčev zagovornik izreku tovrstne enotne kazni nasprotuje prvenstveno z načelnim stališčem, da ima kazen dosmrtnega zapora naravo "brezprizivne, absolutne in totalne kazni", zato je v neskladju z 18. členom Ustave in 3. členom EKČP, ki prepovedujeta mučenje, istočasno pa krši tudi človekovo dostojanstvo (21. in 34. člen Ustave). Vrhovno sodišče tem očitkom ne more pritrditi.

86Čeprav se Ustavno sodišče RS o ustavni skladnosti kazni dosmrtnega zapora v slovenski kazenski ureditvi še ni izreklo, je stališča o tovrstni kazni že večkrat sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Presodilo je,³⁷ da izrek dosmrtne zaporne kazni za storilce izjemno težkih kaznivih dejanj, kot je denimo umor, sam po sebi ni v nasprotju s 3. členom EKČP ali katero koli drugo konvencijsko določbo. Pri tem je poudarilo, da imajo države dolžnost, da zaščitijo družbo pred nasilnimi kaznivimi dejanji, pri čemer lahko svojo obveznost izpolnijo (tudi) tako, da odvzamejo prostost storilcem težkih kaznivih dejanj za celoten čas, ko predstavljajo nevarnost za druge ljudi. Izrek kazni dosmrtnega zapora bo po presoji ESČP skladen z določbami EKČP, če je mogoče to kazen de iure in de facto zmanjšati in če nacionalna zakonodaja vnaprej predpisuje jasne možnosti za njeno ponovno presojo z vidika možnosti njene spremembe, znižanja, končanja ali pogojnega odpusta. Obsojenec mora torej, da bo kazen skladna s konvencijskimi določbami, obdržati realne možnosti, da bo lahko - če bodo za to izpolnjeni pogoji - še kdaj izpuščen, hkrati pa mora biti zagotovljeno, da se lahko izrečena kazen dosmrtnega zapora (po preteku določenega časa) vnovič presodi. S človekovim dostojanstvom so nezdružljive samo kazni, ki obsojencu odvzamejo vsakršno upanje po vnovični svobodi,³⁸ o čemer pri kazni dosmrtnega zapora, ki izpolnjuje vse prej naštete pogoje, ni mogoče govoriti.

87V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni po presoji Vrhovnega sodišča zato ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov, ki jih izraža obtoženčev zagovornik. Po veljavni zakonski ureditvi so lahko obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, pogojno odpuščeni s prestajanja kazni, ko prestanejo petindvajset let zapora (tretji odstavek 88. člena KZ-1). Pogojni odpust pride v poštev, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja (peti odstavek 88. člena KZ-1), pri čemer veljavna zakonodaja predpisuje tudi podrobnejše kriterije in postopek, po katerem se odloča o pogojnem odpustu (88. člen KZ-1 v zvezi z relevantnimi določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1). Obsojencem, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, se lahko trajanje te kazni skrajša tudi s pomilostitvijo (97. in 98. člen KZ-1), zato je zagovornikovo naziranje, da je izrek tovrstne kazni dokončen in v tem smislu nezdružljiv z 18., 21. in 34. členom Ustave oziroma 3. členom EKČP, zmotno.

88Vrhovno sodišče zavrača nadalje tudi zagovornikovo stališče, da je izrek kazni dosmrtnega zapora v nasprotju z namenom zakonodajalca pri predpisovanju te kazni. Zakonodajno gradivo h KZ-1, s katerim je bila uvedena kazen dosmrtnega zapora, namreč razkriva, da je zakonodajalec tovrstno kazen predpisal za: (i) prvič, kazniva dejanja iz Rimskega Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča in (ii) drugič, za dve ali več kaznivih dejanj umora. Pri tem je v predlogu zakona posebej utemeljeno, da je dosmrtna kazen v drugem primeru namenjena kaznovanju storilcev večkratnih kaznivih dejanj umora, pri katerih po prej veljavni ureditvi enotna kazen kljub številčnosti izvršenih kaznivih dejanj ni mogla preseči trideset let zapora.³⁹ Iz predloga zakona je ob takšni obrazložitvi jasno razvidna težnja zakonodajalca, da se v primerih, kakršen je tudi obravnavani, sodiščem omogoči, da storilcem izrečeno enotno kazen dosmrtnega zapora, če presodijo, da je to primerno, zato ni mogoče sprejeti zagovornikovega mnenja, da je takšna kazen "v nasprotju z intenco kazenskega zakonika".

89Obtoženčev zagovornik brez uspeha zatrjuje tudi, da je izrek kazni dosmrtnega zapora v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega prava in zlasti z namenom kaznovanja, ki naj bi bil v rehabilitaciji in reintegraciji storilcev kaznivih dejanj v družbo. Zakonodajalec je namreč v 45.a členu KZ-1 predpisal več namenov kaznovanja, ki poleg rehabilitacije storilcev vključujejo tudi varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter specialno in generalno prevencijo. Razmerja med vsemi navedenimi nameni kaznovanja ni mogoče razumeti togo in statično, saj se lahko v vsakem posameznem primeru cilji kaznovanja spreminjajo tudi s potekom časa.⁴⁰ V določenih izjemnih primerih najtežjih kaznivih dejanj prihaja pri izreku kazni v ospredje predvsem varstvo temeljnih vrednot pravnega reda in varovanje družbe oziroma varnosti ljudi, medtem ko lahko o rehabilitaciji obsojenca govorimo šele po preteku določenega časa, ko se kazen zapora že izvršuje in nastopijo pogoji za morebitni pogojni odpust.

90Obtoženčev zagovornik skuša skozi svojo argumentacijo v odgovoru na pritožbo nazadnje nakazati še na edinstvenost slovenske ureditve pri predpisovanju kazni dosmrtnega zapora, čeprav ostaja dejstvo, da poznajo primerjalnopravno možnost izreka kazni dosmrtnega zapora za najtežja kazniva dejanja, kakršna so umori, tudi številne druge evropske države.⁴¹ Slovenska pravna ureditev niti pri predpisovanju možnosti za pogojni odpust obsojencev ne odstopa od evropskega povprečja, saj je možnost ponovne presoje kazni dosmrtnega zapora večinoma predpisana po petindvajsetih letih prestane kazni.⁴² Vrhovno sodišče tako tudi s primerjalnopravnega vidika ne vidi bistvenih odstopanj pri predpisovanju kazni dosmrtnega zapora v slovenski pravni ureditvi, kot jih skuša v svojem odgovoru prikazati zagovornik.

91Vrhovno sodišče mora pri odločanju o sankciji, kot vsa druga sodišča, zagotoviti, da se poleg zakonskih določil upoštevajo tudi standardi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zagotavljata Ustava in EKČP.⁴³ V obravnavanem primeru so pri presoji primernosti enotne kazni za obravnavana kazniva dejanja še posebej relevantne pozitivne (procesne) obveznosti države, ki izvirajo iz 2. člena EKČP, s katerim je varovana pravica do življenja. Te namreč državi nalagajo, da zagotovi učinkovit in ustrezen kazenskopravni odziv na zatrjevane kršitve temeljnih človekovih pravic posameznikov, kar (med drugim) vključuje tudi dolžnost, da se v primerih, kjer je to primerno, zagotovi kaznovanje storilca, ki je v ustreznem sorazmerju z naravo in težo izvršenih kaznivih dejanj.⁴⁴ Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi presodilo, da je za vsako posamezno kaznivo dejanje umora primerna kazen trideset let zapora, zato mora izrečena enotna kazen za vsa kazniva dejanja po 116. členu KZ-1 (skupaj s kaznijo za sočasno izvršeno kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1) ustrezno odražati naravo in težo vseh navedenih kaznivih dejanj. To v okoliščinah konkretne zadeve nedvomno govori v prid izreku enotne kazni dosmrtnega zapora.

92Konkretne individualne okoliščine, ki narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, so podrobneje opredeljene že pri določitvi posameznih kazni za kazniva dejanja umora (točke 73 do 83 obrazložitve te sodbe). V bistvenem izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih. Pri umoru D. D. je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo storjeno na zahrbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, pri E. E. in F. F. pa na grozovit način ter iz drugih nizkotnih nagibov. Dejanja so bila izvršena zaporedoma, pri čemer je obtoženec po izvršenem umoru D. D. brez pomislekov in obotavljanja odšel čez dvorišče in cesto v drugo hišo, kjer je z istim kuhinjskim nožem brutalno umoril še E. E. in F. F. ter jima prizadejal trinajst oziroma petindvajset vbodnih ran oziroma vzreznin. Posebno težo dejanjem daje okoliščina, da je obtoženec oba oškodovanca umoril v navzočnosti štiriletnega sina, ki ga je prosil, naj preneha in da je svojemu otroku vzel tako mamo, kot tudi stara starša, na katera je bil otrok navezan. V prid najstrožji kazni v slovenskem pravnem redu govorijo poleg teže kaznivih dejanj tudi obtoženčeve osebne lastnosti (zlasti odločnost in brezbrižnost pri izvršitvi vseh umorov, pri katerih obtoženec ni imel nobenih notranjih zadržkov, ter njegovo vedenje po storitvi dejanj), predvsem pa pri obtožencu ugotovljena nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Tudi slednja je poleg zgoraj ugotovljenih okoliščin dodaten razlog, da je treba pri odločanju o izreku enotne kazni po presoji Vrhovnega sodišča dati prednost varstvu družbe oziroma posameznikov pred storitvijo novih kaznivih dejanj, ki pretehta nad zgodnejšo rehabilitacijo obtoženca, ki bi jo lahko omogočila krajša prostostna kazen.

93Vrhovno sodišče z izrečeno enotno kaznijo dosmrtnega zapora skrbi predvsem za varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda, zlasti pravice do življenja, ki spada v sklop hierarhično najvišjih ustavnih pravic in bi jo morali spoštovati vsi posamezniki. Hkrati se z izrečeno enotno kaznijo zasleduje tudi cilj specialne in generalne prevencije, ki je v vzpostavitvi zavedanja obtoženca in tudi drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj, kakršna so obravnavana. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je enotna kazen pravična in primerna ter odraža težo vseh storjenih kaznivih dejanj, stopnjo obtoženčeve krivde ter okoliščine, ki so po tej sodbi pomembne pri odmeri kazni.

C.

94Pritožba obtoženčevega zagovornika je, kot je to že obrazloženo, delno utemeljena v delu, ki se nanaša na smiselno uveljavljeno kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP glede obstoja kvalifikatornega zakonskega znaka zahrbtnosti pri dveh kaznivih dejanjih pod točko 2. izreka prvostopenjske sodbe, v celoti pa je utemeljena pritožba državne tožilke. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je iz opisa dejanja pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje izpustilo besedi "zahrbten in" ter besedilo prve alineje te točke, nato pa obtožencu za kaznivo dejanje umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje določeno kazen zvišalo na trideset let zapora, za dve kaznivi dejanji umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazni po trideset let zapora, nakar je obtožencu po 1. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje določene kazni za tri kazniva dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in ob upoštevanju nespremenjene določene kazni štiri leta zapora za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, izreklo enotno kazen dosmrtnega zapora.

95V preostalem je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter ob tem, da razen tistih, ki jih je navedlo v svoji obrazložitvi, ni zaznalo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, sodbi sodišča druge in prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 8/2011 z dne 6. 12. 2011.
² D. Korošec, B. Zobec: Komentar 116. člena KZ-1, v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Prva knjiga, Ur. list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, stran 356 in naslednje.
³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015.
⁴ Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015, I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021, I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016.
⁵ D. Korošec, B. Zobec: Komentar 116. člena KZ-1, v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Prva knjiga, Ur. list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, stran 356 in naslednje.
⁶ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015, I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021, I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016.
⁷ Tako našteva sodbe III K 26259/2017 z dne 20. 4. 2018, III K 56417/2013 z dne 27. 3. 2014, III K 989/2010 z dne 31. 8. 2010, K 7/98, K 152/2002, V K 49/91, III K 103/2005, K 268/2001.
⁸ Po podatkih kazenskega vpisnika: sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28951/2020 z dne 21. 4. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 28951/2020 z dne 15. 11. 2021 in s sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 28951/2020 z dne 16. 11. 2022.
⁹ Tako sodbe Vrhovnega sodišča 41847/2020 z dne 25. 5. 2023, Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010, I Ips 61829/2011 z dne 6. 7. 2015.
¹⁰ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010.
¹¹ Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26/2011 z dne 24. 11. 2011.
¹² D. Korošec, B. Zobec: Komentar 116. člena KZ-1, v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Prva knjiga, Ur. list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, stran 368 in naslednje.
¹³ mag. M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Posebni del, Poslovna založba MB, Maribor, 2017, stran 129.
¹⁴ Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016.
¹⁵ mag. M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Posebni del, Poslovna založba MB, Maribor, 2017, stran 130.
¹⁶ Glej https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4496194/mrznja.
¹⁷ Glej https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4533163/sovrastvo.
¹⁸ Glej https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=208&View=1&Query=mržnja.
¹⁹ Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021 glede maščevanja in ljubosumja, ki ju uvršča med druge nizkotne nagibe.
²⁰ dr. L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, splošni del, 6. izdaja, Ljubljana, Uradni list RS, 2014, stran 278 - 283.
²¹ Stranka mora navesti pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; dokazno sredstvo in z navedbami okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca (tako sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017 in I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008).
²² Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, I Ips 38853/2013 z dne 13. 10. 2016, I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020 in druge.
²³ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 44018/2021 z dne 6. 4. 2023 in številne druge.
²⁴ Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021.
²⁵ Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS Up-191/16 z dne 9. 12. 2019 in Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 ter sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 53457/2011-72 z dne 8. 1. 2015, I Ips 52008/2011-95 z dne 13. 11. 2014, I Ips 345/2008 z dne 23. 10. 2008; enako tudi A. Galič v: Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 297.
²⁶ Primerjaj tudi stališča teorije, da Vrhovno sodišče pri odločanju kot pritožbeno sodišče ne more imeti manj in tudi ne več pravic, kot jih ima sicer sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku. Tako Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 864. Enako tudi A. Erbežnik: Komentar k 398. členu ZKP, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga (ur. M. Šepec), Lexpera/GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1098.
²⁷ Primerjalnopravno tudi na Hrvaškem ob kazenskoprocesni ureditvi, ki je v bistvenih procesnih potezah glede pritožbe na Vrhovno sodišče primerljiva slovenski (glej 490. člen Zakona o kaznenom postopku, NN 152/08 in nasl.), nakazujejo na razlago, da lahko pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila izrečena kazen dolgotrajnega zapora ali potrjena prvostopenjska sodba s takšno kaznijo, vloži tudi javni (tj. državni) tožilec. Pogoj je, da je javni tožilec s pritožbo izpodbijal že sodbo sodišča prve stopnje in da v pritožbi na Vrhovno sodišče ne širi pritožbenih razlogov. Glej A. Garačić: Zakon o kaznenom postupku - Pravni lijekovi, Organizator, Zagreb 2010, str. 487-488.
²⁸ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 42857/2015 z dne 4. 6. 2020 (tč. 13 obrazložitve).
²⁹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 58331/2020 z dne 21.4. 2022 (tč. 12 obrazložitve), ki se nanaša na odločanje v postopku s pritožbo.
³⁰ Prepoved iz 385. člena ZKP velja samo, če je pritožba podana samo v obtoženčevo korist, ne pa tudi, če jo državni tožilec vloži v obtoženčevo škodo.
³¹ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 15482/2012-89 z dne 3. 7. 2014 in I Ips 30850/2010-182 z dne 21. 8. 2014.
³² Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 90/2008 z dne 11. 4. 2008, I Ips 170/2009 z dne 8. 10. 2009 in I Ips 24866/2013 z dne 15. 11. 2018.
³³ Po podatkih kazenskega vpisnika: sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28951/2020 z dne 21. 4. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 28951/2020 z dne 15. 11. 2021 in sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 28651/2020 z dne 16. 11. 2022.
³⁴ Po podatkih kazenskega vpisnika: sodba Okrožnega sodišča v Mariboru II K 11188/2018 z dne 18. 3. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11188/2018 z dne 10. 9. 2020 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 11188/2018 z dne 14. 10. 2021.
³⁵ Po podatkih kazenskega vpisnika: sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22484/2022 z dne 6. 12. 2022.
³⁶ Po podatkih kazenskega vpisnika: sodba Okrožnega sodišča v Celju III K 12909/2016 z dne 4. 12. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 12909/2016 z dne 22. 6. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 12909/2016 z dne 26. 9. 2019.
³⁷ V nadaljevanju povzeto po sodbi velikega senata ESČP v zadevi Vinter in drugi proti Združenemu Kraljestvu (prit. št. 66069/09, 130/10 in 3896/10) z dne 9. 7. 2013 (v nadaljevanju: zadeva Vinter), tč. 106-122 obrazložitve, na katero se opira tudi kasnejša judikatura sodišča.
³⁸ Takšno ni samo stališče ESČP, temveč enako sodi tudi nemško Zvezno ustavno sodišče, ki poudarja, da je kazen dosmrtnega zapora združljiva s človekovim dostojanstvom, če obsojenec obdrži realne in konkretne možnosti, da se po preteku določenega časa znova vključi v družbo. O tem že sodba BVerfGe 45, 187 z dne 21. 6. 1977, po kateri se zgleduje tudi ESČP v zadevi Vinter (tč. 69 in 113 obrazložitve).
³⁹ Predlog kazenskega zakonika (KZ-1) z dne 17. 1. 2008 (EVA: 2007-2011-0012) v poglavju Načela in poglavitne rešitve zakona (pod tč. 8: kazen dosmrtnega zapora).
⁴⁰ Sodba ESČP v zadevi Vinter, tč. 111 obrazložitve.
⁴¹ V letu 2013 je večina držav članic Sveta Evrope predpisovala možnost izreka kazni dosmrtnega zapora (bodisi fakultativno bodisi obligatorno), med njimi denimo Avstrija, Nemčija, Italija in Francija, medtem ko tovrstne kazni ni poznalo devet držav članic Sveta Evrope. Primerjalnopravni oris prikazuje sodba ESČP v zadevi Vinter (tč. 68 obrazložitve).
⁴² Sodba ESČP v zadevi Vinter, tč. 117 obrazložitve.
⁴³ Primerjaj denimo odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011 (tč. 18 obrazložitve).
⁴⁴ O standardih, ki jih mora po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice dosegati učinkovit kazenskopravni odziv države na zatrjevane kršitve 2. člena EKČP, glej K. Kamber: Prosecuting Human Rights Offences, Brill, Leiden/Boston 2017, predvsem na str. 258 do 264 s tam citirano sodno prakso.