88. člen KZ-1

Po presoji sodišča tožniku ne gre zaupati do te mere, da bi mu toženka podelila pogojni odpust, ob pričakovanju, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Čim je temu tako, pa pogojnega odpusta ni mogoče odobriti.

Sodišče v stečajnem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka odpusta obveznosti po vpogledu v kazensko evidenco za dolžnika. Potrdilo o odpustu predstavlja zgolj dokaz o odpustu iz zavoda, ne dokazuje pa dejstva, da bi bila z dnem odpusta iz zavoda zaporna kazen tudi že izvršena. Datum odpusta iz zavoda ter datum izvršene kazni pa nista nujno enaka.

Rok 30 dni iz prvega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 je instrukcijski rok. Čeprav je sodišče prve stopnje odločalo dlje kot bi bilo želeti, je bilo tudi po preteku 30 dni upravičeno in dolžno odločiti o zaprosilu, s tem pa se položaj obsojenca, ki prestaja zaporno kazen v Avstriji in ki s prestajanjem zaporne kazni v Republiki Sloveniji niti ne soglaša, ni poslabšal. Za obsojenca je ureditev pogojnega odpusta v Republiki Sloveniji celo ugodnejša kot v Republiki Avstriji, ker mu ob določenih pogojih izjemoma omogoča pogojni odpust že po tretjini prestane kazni.

Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča ne vsebuje vseh elementov, da bi se odločitev glede datuma pogojnega odpusta dalo preizkusiti. V obrazložitvi odločbe je navedeno zgolj to, da je treba tožnika še spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda, to pa po presoji sodišča ne zadostuje vsem kriterijem iz petega odstavka 214. člena ZUP in zaradi tega odločbe glede uporabe prostega preudarka ni mogoče preizkusiti. Pri tem ni mogoče spregledati, da je zavod izrecno predlagal, da se tožnika lahko odpusti z dnem 31. 3. 2023, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ni navedeno, zakaj tožena stranka ni sledila predlogu zavoda. Glede na naravo upravne stvari je odločanje o prošnji za pogojni odpust presoja zakonitosti izpodbijane od

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhajajo okoliščine iz 88. člena KZ-1, na podlagi katerih je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za pogojni odpust. Po mnenju sodišča je toženka pravilno uporabila prosti preudarek in zakonsko določenih mej prostega preudarka ni prekoračila ter ga tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

Odločitev komisije za pogojni odpust je v nasprotju z mnenjem zavoda in v delih nepojasnjena in je očitno nerazumna, zato sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena, zaradi česar je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek.

Sodišče ne more izdati začasne odredbe, da se obsojenec začasno (do pravnomočne odločitve o izpodbijanem aktu) pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, kot je to predlagal pritožnik. Takšna začasna odredba bi namreč presegala okvir možne odločitve sodišča o glavni stvari oziroma pravnega varstva, ki bi ga pritožnik lahko dosegel s končno meritorno odločitvijo.

Tožena stranka je odločitev, da se tožnik pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora, sprejela ob uporabi prostega preudarka, kar pomeni, da mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena ZUP navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločila, in kako je uporabila obseg in namen prostega preudarka. Odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti prezkusa uporabe kriterijev iz petega odstavka 88. člena KZ-1.

O pogojnem odpustu odloča posebna Komisija v skrajšanem postopku. Skrajšani ugotovitveni postopek pomeni hkratno izvedbo ugotovitvenega in dokaznega postopka ter odločanja in predstavlja izjemo, ki ne sme biti izvedena v škodo garancij poštenega (upravnega) postopka in njegovih temeljnih načel. Ker se tudi v skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotavljajo in preverjajo dejstva, sodišče pojasnjuje, da gre za dejstva, ki so med strankama postopka (skladnost navedb stranke in ugotovitve organa) nesporna ali pa je zaradi narave stvari potrebna takojšnja odločitev na podlagi verjetno izkazanega dejanskega stanja in brez sodelovanja stranke. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tako bi morala Komisija tožnika kot prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil podan formalni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu, to je, da je tožnik že prestal ustrezen del kazni, je pa sporno, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti preizkusa uporabe kriterijev za presojo, ali naj se obsojenca pogojno odpusti na konkretnih okoliščinah zadeve.

Peti odstavek 88. člena KZ-1 pooblastilo toženke za odločanje po prostem preudarku veže na izpolnitev pogoja, na ugotovitev, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Če tega ni mogoče utemeljeno pričakovati, presoja o možnosti pogojnega odpusta (ob upoštevanju okoliščin, ki jih KZ-1 našteva v drugi povedi petega odstavka 88. člena), sploh ne pride v poštev (tako sodba tega sodišča, I U 1244/2016 z dne 16. 11. 2017). V obravnavanem primeru je Komisija ugotovila in presodila okoliščine, ki so pomembne za odločitev, tako tiste, ki gredo tožniku v prid (navedene so v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih sodišče ne ponavlja), kot tudi nasprotne. Pri zaključku, da še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, je upravičeno upoštevala, da je bil tožnik, kot je obrazloženo, že kaznovan s pogojno obsodbo, kar pomeni, da je že imel možnost spremeniti svoje življenje, pa tega ni storil.

Skrajšani postopek je mogoč, če so dejstva na prvi pogled očitno nesporna oziroma se navedbe stranke ujemajo s podatki organa ali pa varstvo javne koristi zahteva takojšnjo odločitev že z verjetnim dejanskim stanom in brez izjasnitve stranke. V obravnavani zadevi za nobenega od teh primerov ne gre, zato je za ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posebni ugotovitveni postopek (145. člen ZUP) in pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, strankam pa mora biti omogočeno, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, da tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora. Kriteriji v petem odstavku 88. člena KZ-1 so navedeni le primeroma. Zato je pravilno stališče toženke, da je narava in teža kaznivega dejanja okoliščina, ki se lahko prav tako upošteva kot kriterij presoje pogojnega odpusta.

1. Obsojenčev zagovornik je predlog za izrek enotne kazni v postopku neprave obnove postopka, utemeljeval z Okvirnim sklepom Sveta 2008/675/PNZ z dne 24.7.2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami EU v novem kazenskem postopku (v nadaljevanju Okvirni sklep). Dvoma ni, da se glede na vsebino Okvirnega sklepa v kazenskem postopku proti določeni osebi pred domačim sodiščem upoštevajo tudi prejšnje obsodbe, ki so bile proti isti osebi in zaradi drugih kaznivih dejanj, izrečene v drugih državah, članicah EU. V zvezi s tem je Sodišče EU s sodbo v zadevi C-390/16 z dne 6.2.2018, na katero se tudi sklicuje obramba obsojenca, razsodilo, da določbe Okvirnega sklepa ne zahtevajo, da sodišča uporabijo predhodni postopek priznanja tujih sodb v skladu z nacionalno zakonodajo. Enaka odločitev je bila po ugotovitvi sodišča druge stopnje sprejeta tudi v sodbi C-390/16 z dne 5.7.2018. V obeh primerih gre za načelno mnenje, katerega uporaba je odvisna od vsakega konkretnega primera glede na domačo zakonodajo.

Sodišče se strinja s toženko, da na mnenje zavoda ni vezana, saj za to ni podlage v navedenih določbah ZIKS-1, ter da je dolžna opraviti samostojno presojo, ali je podano utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja Tak toženkin preudarek ne pomeni prekoračitve meja prostega preudarka niti ni uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je bil določen, to pa je presoja, ali je mogoče obsojenca brez nevarnosti, da bi ponovil kaznivo dejanje, (pogojno) odpustiti iz zapora kljub temu, da zaporne kazni, na katero je bil obsojen, ni prestal v celoti.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik z vlogama z dne 30. 12. 2019 in z dne 17. 3. 2020 zaprosil za izjemen predčasni odpust na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Kljub navedenemu, toženka tožnikovih vlog ni obravnavala na navedeni pravni podlagi, pač pa (zgolj) na podlagi drugega odstavka 88. člena KZ-1. Toženka je tako z izpodbijanim sklepom ugotovila, da tožnik še ni prestal treh četrtin kazni zapora, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 88. člena KZ-1, na tej podlagi pa je tožnikovi vlogi zavrgla. Toženka pa ni pa ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izjemen pogojni odpust po šestem odstavku 88. člena KZ-1, za katerega je tožnik s svojima vlogama dejansko zaprosil.

Zakonska določba šestega odstavka 88. člena KZ-1 o izjemnem pogojnem odpustu vsebuje pravno normo z nedoločenim pravnim pojmom „če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja“, ki torej ni oblikovana striktno. Zakonodajalec uporabi v opisu abstraktnega dejanskega stanja nedoločen pojem tedaj, kadar želi z njim zajeti različne dejanske dogodke in stanja, ki imajo neko skupno pomensko vsebino. Toženka je kot take dejanske dogodke in stanja štela invalidnost ali občutno poslabšanje zdravstvenega stanja obsojenca ali njegove socialno pomembne ustvarjalne dosežke ali realno pričakovanje spremembe pravnomočno izrečene kazni. Če iščemo skupno pomensko vsebino, bi to kazalo na dogodke oziroma stanja, ki objektivno utemeljujejo prognozo, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil. Po sodni praksi sodišče v vsebinsko opredelitev, ki jo je dal nedoločenemu pravnemu pojmu organ pri odločanju v upravni zadevi oziroma drugi javnopravni zadevi, ki se rešuje v upravnem postopku, tudi poseže le v primeru kršitve pravil razumnega in logičnega sklepanja, česar pa sodišče v obravnavanem primeru ne ugotavlja, pač pa ugotavlja nasprotno, da

Tožena stranka je pri obravnavi tožnikove vloge za pogojni odpust presodila, da vlagatelj ne izpolnjuje enega od zakonsko določenih (vsebinskih) pogojev za izrek pogojnega odpusta (minimalna doba prestane kazni zapora), zato bi o njej morala sprejeti vsebinsko odločitev. Toženka torej zaradi neizpolnjevanja tega pogoja vloge ne bi smela zavreči, temveč kvečjemu zavrniti oz. prošnji ne ugoditi.

V primeru odločanja po prostem preudarku sodišče samo preverja, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V tej zadevi je o pogojnem odpustu pravilno odločila Komisija (za pogojni odpust) na seji in izdala pisno odločbo, ki je izčrpno obrazložena.

Toženka je navedla razumne in logične razloge, zaradi katerih tožnika pogojno ni odpustila s prestajanja kazni, tako da prosti preudarek ni bil uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je določen in tudi niso bile prekoračene njegove meje. Za sklepanje na tožnikovo ponovitveno dejavnosti zadostuje že ugotovitev, da zoper tožnika tečejo pred sodišči v Republiki Sloveniji še drugi kazenski postopki.