45.a člen KZ-1

Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov kaznovanja določenih s 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnika, 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje tudi varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki u

Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah poudarilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, ter da sodišče izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je treba objektivne okoliščine presojati v duhu 86. člena KZ-1 in jih oceniti glede na stanje v času odločanja o NIK. Vendar pa pritožniki zmotno zmanjšujejo pomen in vlogo teh okoliščin pri presoji storilčevega stanja po obsodbi. Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov določenih z 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnikov 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o

Po oceni sodišča druge stopnje odvzem telefona, ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na strani obtoženca in pomenu telefona kot sredstva za storitev kaznivega dejanja, kar oboje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, pomeni nujen ukrep, glede na splošno znano vrednost telefona pa tudi sorazmeren ukrep.

Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu t

Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo. V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP. Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zapored

Ne drži navedba zagovornikov, da bi bilo potrebno priznanje upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino in obtožencu izreči milejšo kazen. Glede na določbo 50. člena KZ-1 sodišče sme odmeriti kazen pod predpisano mejo, kar pomeni, da to lahko stori, ni pa dolžno. Obtoženec je posedoval večjo količino raznovrstne droge, med drugim kar 191,24 gramov heroina, pa tudi kokain, ekstazi (MDMA), konopljo in hašiš. Ob takšni količini in raznovrstnosti droge se priznanje ne izkaže za relevantno, še posebej glede na dejstvo, da je bila droga zasežena v bivališču in avtomobilu obtoženca. Sodišče prve stopnje je obtoženca obsodilo zaradi hrambe večje količine droge v avtomobilu in na njegovem domu zaradi nadaljnje prodaje. Pri tem ni dvoma, da je drogo hranil zato, da se drogo proda in s tem zasluži, torej zaradi koristoljubnosti, kot je to praviloma pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub ugotovljeni koristoljubnosti pa iz izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva ne izhaja, da bi državno tožilstvo očitalo in dokazalo pridobitev obsežnejše premoženjske koristi ali boljše premoženjsko stanje obtoženca. Obtoženec je brez zaposlitve ali bistvenega premoženja, trenutno v prip

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Kazenskopravna teorija kakor tudi sodna praksa sta si enotni, da zakonski znak prilastitve pomeni, da storilec stvar rabi kot svojo. Ne zahteva pa se, da bi lastnik trajno izgubil oblast nad stvarjo oziroma bil trajno "razlaščen", kajti storilec sploh ne more postati lastnik stvari, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem. Zato je pomembno, da mora biti prilastitev podana zgolj v storilčevem naklepu, za izvršitveno ravnanje pa zadostuje zunanja manifestacija. Skladno s tem mora imeti storilec v naklepu, da lastniku trajno onemogoči izvrševanje oblasti nad stvarjo (negativni vidik prilastitve), ter da sam stvar vsaj začasno inkorporira v svoje premoženje (pozitivni vidik prilastitve). Izvršitveno ravnanje med drugim predstavlja tudi, da storilec stvari noče vrniti.

Storilčeva močna razdraženost mora biti v vzročno-posledični zvezi z napadom oziroma hudimi žalitvami. Na zadostuje namreč, da je bil storilec brez njegove krivde napaden ali hudo razžaljen, ampak morata imeti prav fizični ali verbalni napad za posledico njegovo močno razdraženost. Oškodovančev napad ali žalitve morajo biti takšne stopnje in jakosti, da so sposobne izzvati močno razdraženost, pri čemer se ta kriterij presoja z objektivnega vidika. Neprištevnost ali zmanjšano prištevnost sodišče ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obtoženca, pri čemer ga kot izvedenec opravi zgolj zdravnik - psihiater.

Ker sodišče lahko odloča le o predlogu, ki je podan, in v predmetni zadevi je obsojenčev zagovornik vložil predlog za nadomestitev izvršitve stroškov kazenskega postopka z delom v splošno korist, ki ga ZKP in KZ-1 ne določata, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče materialno pravo pravilno uporabiti in predlog po uradni dolžnosti presojati po določbah 95. člena ZKP, česar ni storilo. Presoja upravičenosti predloga za nadomestno izvršitev denarne kazni lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku denarne kazni, torej tudi na okoliščinah v času storitve kaznivega dejanja, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja denarne kazni. Utemeljena je pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo pojasnilo, zakaj z alternativno izvršitvijo denarne kazni pri obsojencu ne bi bil dosežen namen kaznovanja, to je vpliv na storilčevo bodoče vedenje. Sodišče prve stopnje se je omejilo zgolj na presojo, da so enake premoženjske in družinske razmere pri obsojencu obstajale v času izreka sodbe in v času odločanja o obsojenčevem predl

Pozitivna prognoza pri storilcu zato ne more biti ključni razlog za izrek sankcije opominjevalne narave, temveč je treba v prvi vrsti upoštevati težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde. V zvezi s tem pa pritožnica utemeljeno opozarja na obdolženčevo grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, zlati vožnjo pod vplivom alkohola, ki je po statističnih podatkih eden od najbolj pogostih vzrokov za prometne nesreče. Povsem utemeljena pa je tudi njena primerjava s postopkom o prekršku, kjer bi obdolženec bil deležen strožje sankcije kot sedaj v predmetnem, kazenskem postopku.

To, da obtoženec v zadnjem času kaznivih dejanj ne izvršuje tako pogosto kot v preteklosti, ni nekaj, kar bi mu šlo v korist, pač pa mu gre lahko edino le v škodo. Kot olajševalno bi se mu lahko štelo le, če kaznivih dejanj ne bi več izvrševal, če pa jih, ne glede na časovne intervale, je to lahko le šteti kot obteževalno okoliščino. V konkretnem primeru pa še sploh, ker je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru II K 7298/2021. Res je, da je po 45.a členu KZ-1 namen kaznovanja tudi ta, da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje, kar pa ne pomeni, da mu mora sodišče izreči takšno sankcijo, kot si jo sam želi. Vrsta in višina kazenske sankcije se namreč izreče glede na težo kaznivega dejanja in okoliščine, kot so navedene v 49. členu KZ-1, obtoženec, ki kazniva dejanja izvršuje vse od leta 1999 dalje pa je do sedaj tudi že imel dovolj možnosti, da se resocializira.

Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost. Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca. Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni. P

S trditvijo, da je okoliščina nevarnosti, ko so bili tujci, ki jih je tempore criminis prevažal obdolženi v prtljažnem prostoru oziroma na tleh potniške kabine, izkazana zgolj kot gola domneva in ni potrjena z realnimi in konkretnimi okoliščinami nevarnosti ter izpostavljanju, da do posledice za življenje in zdravje ilegalnih prebežnikov še ni prišlo, pritožnik pod videzom kršitve kazenskega zakona ponuja lastno dokazno oceno, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Samo zaradi napačne numerične označbe zakonske določbe, izrek sodbe ne more biti nerazumljiv. Drugače bi bilo, ko bi bilo v izreku sodbe prepisano besedilo takšne zakonske določbe, ki bi potem resnično nasprotovala preostalemu besedilu v izreku, zaradi česar ta ne bi bil več razumljiv. Končno, t.i. materialna podlaga za temelj in višino škode v odločbi o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ni pogoj za razumljivost izreka v tem delu sodbe. Zadostuje navedba zavezanca in upravičenca ter predmet premoženjskopravnega zahtevka iz drugega odstavka 100. člena ZKP, ki v konkretnem izreku ne manjka, pa je potem znano, zakaj mora obdolženec kot zavezanec po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ravnati in na drugi strani, zakaj je oškodovana gospodarska družba upravičena do plačila zneska iz tega zahtevka. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnico, da izvršitveni ravnanji v opisu dejanja nista konkretizirani na način, da bi bilo mogoče ugotoviti, v čem se razlikujeta. Res je sicer, da ravnanji v opisu dejanja nista vedno dosledno razmejeni z glagolom poškodovati oziroma napraviti za nerabno, vendar sta to glagola iz zakonskega - neobveznega dela opisa kaznivega dejanj

Po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 sme sodišče po izrečeni kazni do pet let zapora odrediti, da jo obsojenec prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Kljub ohlapnosti takšne določbe brez navedbe dejanskih podlag, se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnico, da bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe navesti razloge za odredbo o obdolženčevem prestajanju kazni zapora v odprtem zavodu.

Sodišče je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1. Sklicevanje pritožnika na izrečene zaporne kazni v kazenskih zadevah z istovrstnim kaznivim dejanjem je brezpredmetno, saj odločb sodišč druge stopnje ni moč šteti za obvezujočo pravno podlago pri odločanju v podobnih primerih. Matematično izrekanje kazni, kot ga ponuja pritožnik, v smislu "večje kot je število ilegalnih prebežnikov, ki jih obtoženec prevaža, višja bo kazen," pa predstavlja (preživeto) idejo retributivizma, ki daleč odstopa od razumevanja namenov kaznovanja iz 45.a člena KZ-1. V navedeni določbi je namreč zajetih več različnih namenov kaznovanja: prevencija, retribucija in rehabilitacija, pri katerih je zaradi koherentnosti in jasnosti sistema nujna ustrezna vzpostavitev hierarhije med njimi, kar je v zakonskem besedilu določeno z besedo "predvsem", ki se nanaša na možnost storilca kaznivega dejanja, da se dostojno vključi v skupno družbeno okolje, torej na rehabilitacijski vidik kaznovanja. Prav slednje je, ob upoštevanju olajše

Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prenizko zaporno kazen. Zaporno kazen je sicer upravičeno omililo, omilitev je predlagala tudi državna tožilka, vendar je omiljena kazen 10 mesecev zapora, glede na okoliščine obravnavanega primera, prenizka in ima pritožnica prav, da se skoraj ne razlikuje od kazni, ki so se storilcem teh kaznivih dejanj izrekala pred uveljavitvijo KZ-1G. Kot pravilno opozarja pritožnica, je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu (tudi z neidentificiranimi sostorilci), po predhodnem dogovoru z njimi in delitvijo vlog, kar predstavlja obteževalno okoliščino, ki jo sodišče pri kriminalni količini očitanega kaznivega dejanja ni upoštevalo. Po oceni pritožbenega sodišča bo namen kaznovanja (45.a člen KZ-1), upoštevajoč okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odmeri zaporne kazni dosegla kazen v trajanju enega leta in šestih mesecev zapora, zato je pritožbeno sodišče izrečeno zaporno kazen zvišalo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Državna tožilka je predlagala zvišanje zaporne kazni na dve leti in tri mesece zapora, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbeni predlog, ki se nana

Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčeve predkaznovanosti, ko je bil doslej že štirikrat obsojen za kazniva dejanja, četudi ne istovrstna, vendar je več kot očitno, da ga izrečene sankcije niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. V višini zaporne kazni se mora izdatneje izraziti tudi načelo generalne prevencije kaznovanja iz 45.a člena KZ-1, ki je še posebej aktualno v zadnjem obdobju, ko so kazniva dejanja ilegalnih prehodov državne meje v velikem porastu.

S sklicevanjem na pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS trdijo, da kolikor Vrhovno sodišče ne presodi vseh navedb v zahtevi, obsojencu krši navedeno ustavno pravico, saj mu tako odvzame možnost dvofazne vsebinske presoje okoliščin, ki so narekovale izrek zaporne kazni. Vložniki se sklicujejo na 23. člen URS, a po vsebini navajajo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. V postopku je bilo povzeto ustavnopravno jamstvo zagotovljeno. Pritožba okrajne državne tožilke zoper prvostopenjsko sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji je bila vročena obsojencu in njegovim zagovornikom, zagovorniki so nanjo odgovorili, višje sodišče pa se je do njihovih navedb v razlogih sodbe opredelilo. Obsojencu je tako bila omogočena izjava o pritožbenih navedbah državne tožilke pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča. Navedbe vložnikov, da ustavnopravno varovane pravice obsojenca Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi narekujejo presojo vseh navedb v izrednem pravnem sredstvu, so zato neutemeljene.