192. člen KZ-1

V pritožbeni graji ODT zanemari dejstvo, da se nianse njene izpovedi niso razlikovale le v nebistvenih podrobnostih, temveč so se med seboj izključevale na točki pojasnjevanja ključnih okoliščin, tj. v pomembnih segmentih glede obstoja, obsega in intenzivnosti domnevnega pravno nevzdržnega ravnanja obdolženih staršev in sorojenca. Takšna nedoslednost in nestabilnost izpovedi (ml.) oškodovane D. D. pa merodajno zmanjšujeta njeno prepričljivost in onemogočata, da bi sodišče prve stopnje na tako vprašljivi dejanski podlagi lahko zanesljivo ugotovilo obstoj obravnavanega kaznivega dejanja.

Poudariti gre, da so tako otroci kot starši, v družinski skupnosti, glede pravice do doma ter varnosti, telesne in duševne celovitosti ter časti in dobrega imena posameznika, izenačeni in ne v podrejenem odnosu. To je poudarilo tudi Vrhovno sodišče, ki je izpostavilo, da gre pri kaznivem dejanju nasilja v družini po 191. členu KZ-1 prav za zaščito pred nasiljem v specifični skupnosti, med katerimi so med člani različne vezi in odnosi, ki so ekonomsko, psihološko, biološko pogojeni in jih določa ne le pravo ampak tudi tradicija in ožje družbeno okolje, pri nasilju v družini pa gre praviloma za šibkejše člane, to je ženske ali otroke. Prav tako je Vrhovno sodišče spravljanje v podrejen položaj opredelilo kot položaj, ko storilec pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja, iz česar izhaja, da pri spravljanju v podrejen položaj ne gre za običajno naravno podrejenost otrok staršem.

Čeprav so služba generalnega direktorja Policije in ostale službe znotraj Policije seznanjene s kršitvami pred predstojnikom in očitke tudi preverijo, preden jih predstavijo predstojniku, to ne pomeni, da je bil s kršitvami avtomatično seznanjen tudi predstojnik, ki vodi delo Policije. Toženka je dokazala očitane kršitve delovnih obveznosti po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

V primeru, da se v postopku odločanja o kateremkoli vprašanju član senata seznani z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa, ne sme odločati o obtožbi, vendar le tedaj, kadar je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Da je izločitev člana senata potrebna, morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) seznanitev z nedovoljenim dokazom in (2) vsebina dokaza je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev člana senata. O usodi dokaznih predlogov, podanih v prvotnem, ne pa tudi v novem sojenju, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023). Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2024 je svoje mnenje podala še druga izvedenka, dr. G., ki ji je bilo tako kot izvedenki U. U. strokovno m

Zagovornici ni mogoče pritrditi niti, ko poskuša prepričati, da je slaba higiena (rok, glave, ušes) mld. posledica diagnosticiranega avtizma, ker otrok ni dovolil umivanja rok in las, po drugi strani pa je zelo rad božal pse in mačke. Kot izhaja iz izpovedb zgoraj navedenih prič in tudi prič D. D. (ki je bila otrokova vzgojiteljica v vrtcu) ter E. E. (ravnatelja), je v kritičnem času otrok v vrtec prihajal v oblačilih, na katerih je bilo polno živalske dlake, neprijetnih vonjev in umazanih rok, zato so se ga njegovi vrstniki izogibali. Da se to ne bi dogajalo, so otroka ob prihodu v vrtec preobleki v druga, čista oblačila, odrasla oseba pa mu je najprej temeljito umila roke, kar vse so obdolženki tudi povedali. Priča je povedala, da je obdolženki občasno dajala tudi več oblačil za otroka, ki pa so potem, ko jih je odnesla domov in jih otroku oblekla, enako zaudarjala. Glede umivanja rok je otrok najprej to odklanjal, vendar se je z vsakodnevnimi treningi navadil. Otrokova slaba higiena in higiensko zanemarjenost pa je bila opažena tudi na pregledih pri zdravnikih, in sicer pri Dispanzerju za otroke in specialistki pediatrije dr. J. J. Vse navedeno tako ne potrjuje izvajanj prito

Če izpodbijana odločba nima razlogov glede možnega storilca pri nepravem posebnem kaznivem dejanju (nepravi delictum proprium) po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 oziroma po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in če nima razlogov o kazenski odgovornosti obdolženca, torej utemeljitve oblike krivde, s katero naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, je s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje navedene spremembe obtožnega akta ob izreku sodbe ni upoštevalo in je s tem dejansko prekoračilo obtožbo, saj je časovno obdobje, za katerega je bil obtoženi spoznan za krivega za sedem mesecev daljše, kot se mu je očitalo. Glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katero pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 394. člena, izpodbijano sodbo spremenilo na način, da je čas očitanega kaznivega dejanja opredelilo skladno z obtožnim aktom.

Obrazložitev sodbe je predstavitev sodnikove miselne presoje dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije v zvezi s predmetom kazenskega postopka ter je zato bistven del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen URS. Sodišče se je dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Posebej pomembno je, da navede logične in izkustveno sprejemljive razloge o tem, zakaj je pri presoji dejstev štelo za upoštevne le posamezne od nasprotujočih si dokazov; sodba brez razumljivega prikaza takega vrednotenja ustvarja videz arbitrarnosti.

Za ugotovitev, da je izkazana ponovitvena nevarnost, ni potrebno, da je obdolženki dokazano, da je očitana kazniva dejanja res storila in da se z gotovostjo napove, da bi taka dejanja na prostosti ponavljala. Predkaznovanost je namreč le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, nikakor pa ne nujni pogoj za sklepanje o ponovitveni nevarnosti.

Očitano kaznivo dejanje je abstraktno ogrozitveno. To pomeni, da se ne zahteva nastop poškodbene posledice (na primer, da ravnanje škodi otrokovemu razvoju) in tudi ne konkretna nevarnost v smislu, da je storilec z ravnanji povzročil nevarnost za otrokov razvoj. Zadošča, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj. Zakonski znak hude kršitve dolžnosti izpolnjuje tudi ravnanje storilca, ki izvrši kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 nad polnoletnim družinskim članom vpričo otroka, če je nasilje nad družinskim članom pri otroku povzročilo posledice (na primer prestrašenost, poslabšanje učnega uspeha), ki kažejo, da bi bil lahko ogrožen njegov razvoj.

Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zas

Pri presoji morebitnega zmanjšanja kriminalne količine glede na izpovedbo mld. A. A. pri preiskovalnem sodniku in izkazanosti utemeljenega suma glede izvršitvenih ravnanj obdolženca v času do 2018 do 13. 6. 2023, ni mogoče izolirano upoštevati le izpovedbe mld. oškodovanca pri preiskovalnem sodniku, temveč tudi ostale dokaze.

Ne glede na to, da je bil A. A. zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj 12. 10. 2017, ko je bil star 15 let, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke B. B. tehtno in prepričljivo utemeljilo, zakaj oškodovanca A. A., ki je vmes postal polnoleten, ni neposredno zaslišalo, temveč je v skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP njegovo izpovedbo na glavni obravnavi 11. 4. 2023 prebralo.

Kadar tožilstvo v pritožbi (pa še to le zoper odločbo o kazenski sankciji) poudarja dejstva, na katere se ni (z ustrezno modifikacijo obtožbe) odzvalo že v prvostopenjskem sojenju, gre za ravnanje contra factum proprium, ki je v nasprotju z načelom poštenega postopka.

Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je ogrozitveno kaznivo dejanje, pri katerem zakonodajalec ni določil, da mora škoditi otrokovemu razvoju, povzročiti poškodbeno posledico ali konkretno ogroziti otrokov razvoj, saj zadošča nastanek abstraktne ogrozitve oziroma ugotovitev, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj. Kršitev dolžnosti mora biti za izpolnitev izvršitvenega ravnanja huda, sodišče pa intenzivnost kršitve presoja kot dejansko vprašanje glede na okoliščine konkretne zadeve. Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 se kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje, kar je praviloma podano takrat, ko je s storilčevim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Ne zadošča zgolj uporaba strožjih disciplinskih ali vzgojnih ukrepov. Ravnanje mora očitno presegati meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, s tem, da ogrozi zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj otroka, zato ga je treba presojati glede na vse okoliščine primera, in sicer mladoletnikovo starost, kraj izvršitve ravnanja, način izvršitve in

Zanemarjanje mladoletne osebe preraste v kaznivo dejanje, kadar je izraženo kot huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje. Pri tem gre za takšna ravnanja, ki očitno ne dosegajo običajne skrbi ali presegajo meje vzgojnih ukrepov proti mladoletniku v okviru uresničevanja roditeljske pravice in pomenijo kršitev temeljnih dolžnosti staršev. Kot izvršitveno dejanje prihaja v poštev katerokoli ravnanje (storitev ali opustitev), s katerim je mogoče udejaniti zakonski znak hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja glede na okoliščine primera. Pri tem morata biti narava dolžnosti in intenzivnosti njene kršitve taki, da lahko ogrozita razvoj mladoletne osebe.

Zahrbten način kot zakonski znak kaznivega dejanja umora je ustrezno konkretiziran v opisu kaznivih dejanj v 1. alineji 2. točke izreka sodbe z navedbo, da je obdolženec obravnavanega dne v popoldanskem času samovoljno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovancev, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, torej prejšnji dan, nista pričakovala in ju je tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec, ker svojih groženj ni uresničil na obletnico vselitve v hišo, kot je grozil in kot so pričakovali oškodovanci, namerno pri njih vzbudil občutek zaupanja, da je nevarnost mimo in da jim ne bo ničesar storil, v takšnem prepričanju pa je A. A. in B. B. obiskal nepripravljena na njegov prihod in napad, medtem ko sta imela v varstvu njegovega otroka. Podan je tako subjektivni element kaznivega dejanja umora, ki se kaže v obdolženčevem ustvarjanju zaupanja pri oškodovancih, kot objektivni, ki se kaže v njegovi taktiki delovanja, ko je pred tem napadel njun

Oba mladoletna oškodovanca sta ves čas postopka o odločilnih dejstvih izpovedovala enako. Vsebinsko skladno sta različnim osebam (delavkam CSD, rejnici, na policiji, v šoli, izvedenki, na sodišču) izpovedovala o dogajanju doma in dejanjih obdolženca, kot so opisana v izreku izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče tako glede na navedeno in tudi glede na izvedensko mnenje izvedenke dr. A. A. upravičeno ni našlo razlogov, da izpovedbama obeh oškodovancev ne bi verjelo (stran 10 do 13 izpodbijane sodbe).

Obsojenec, ki je s ponavljajočim, dlje časa trajajočim fizičnim nasiljem nad sinom, ko ga je v primeru, ko ni naredil, kar mu je naročil, vsaj trikrat s pestjo boksnil v trebuj, ga vsaj trikrat na teden vlekel za ušesa in lase ter ga klofutal, kršil obveznosti skrbi in vzgoje ter grobo posegel v njegovo telesno in duševno celovitost ter mu povzročil bolečine ter s tem pri oškodovancu povzročil stisko, strah, bolečine in posledično odklanjanje stikov z očetom, izpolnil vse zakonske znake kvalificiranega kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1.