46. člen KZ-1

Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo. V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP. Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zapored

Sodišče lahko v postopku neprave obnove kazenskega postopka pri izreku nove enotne kazni upošteva samo tiste okoliščine, ki so bile že upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah. Morebitne novo nastale okoliščine, naj si bodo obteževalne ali olajševalne, pri združitvi kazni niso upoštevne. Ob dejstvu, da sta bili obsojencu združeni enotna kazen 6 let in 2 meseca zapora ter kazen 1 mesec zapora, katerih seštevek 6 let in 3 mesece zapora se ne sme doseči, izrekanje kazni pa je možno le na cela leta in cele mesece, ne pa tudi na cele dni (četrti odstavek 46. člena KZ-1), je sodišče prve stopnje – zaradi doseganja namena določb o združitvi kazni oz. izrekanju kazni za kazniva dejanja v steku – dalo prednost pravilu, da enotna kazen ne sme doseči seštevka posameznih kazni pred pravilom, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, in obsojencu izreklo enotno kazen 6 let in 2 meseca zapora.

Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčeve predkaznovanosti, ko je bil doslej že štirikrat obsojen za kazniva dejanja, četudi ne istovrstna, vendar je več kot očitno, da ga izrečene sankcije niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. V višini zaporne kazni se mora izdatneje izraziti tudi načelo generalne prevencije kaznovanja iz 45.a člena KZ-1, ki je še posebej aktualno v zadnjem obdobju, ko so kazniva dejanja ilegalnih prehodov državne meje v velikem porastu.

Okoliščine kot so obžalovanje, sramovanje, mladost in nekaznovanost same zase nimajo narave posebne olajševalne okoliščine, vendar iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje vsem tem posebej naštetim olajševalnim okoliščinam dalo posebno olajševalni pomen, ampak je jasno razbrati, da je skupek olajševalnih okoliščin v povezavi s priznanjem krivde pridobil tako kvaliteto posebno olajševalnih okoliščin, da je utemeljen zaključek o pravilnosti odločitve, da je treba kazen (še dodatno) omiliti.

Odmera kazni, razmerje med obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami.

Kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi migracijami oz. nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red države in s tem tudi za varnost ljudi. Obtoženec, ki je tujec, je teritorij Republike Slovenije izkoristil za storitev obravnavanega kaznivega dejanja zgolj z namenom hitrega in lahkega zaslužka ter kljub zavedanju možnosti prenosa in razširitve virusa COVID-19, kar kaže na njegove osebne okoliščine, ki predstavljajo resno grožnjo za javni red in mir Republike Slovenije. Glede na navedeno so podani vsi pogoji za izrek stranske kazni, izgona tujca iz države.

Neutemeljeno in tudi napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje en mesec zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, pri odmeri enotne kazni kršilo to določbo zakona in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnik namreč ne upošteva določbe četrtega odstavka 46. člena KZ-1, da se zapor izreka za cela leta in cele mesece, na cele dni pa le v primeru (določene ali izrečene) kazni do šestih mesecev zapora. V kolikor bi sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno kazen šest mesecev in petnajst dni zapora, bi torej kršilo določbo četrtega odstavka 46. člena KZ-1, če pa bi mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, pa bi kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ker bi izrečena enotna kazen dosegla seštevek posameznih določenih kazni ter bi v obeh primerih zagrešilo kršitev kazenskega zakona določeno v določbi 5. točke 372. člena ZKP. Glede na navedeno v primeru določenih kazni, kot jih je v izpodbijani sodbi odmerilo sodišče prve stopnje, načelo asperacije izjemoma prevlada načelo absorpcije, ki pomeni, da hu

Za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 je zagrožena kazen zapora do dveh let. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dogovorjena kazen en mesec zapora v mejah predpisane kazni in da je obdolženec priznal krivdo v sporazumu o priznanju krivde. Dogovorjene kazni zato ni več mogoče spreminjati, saj je bila določena s sporazumom.

Z določitvijo kazni 15 dni zapora je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in s tem zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določa splošni minimum zaporne kazni, ki ne sme biti krajša od enega meseca, za določitev krajše kazni pa v materialnem zakonu ni podlage, niti v primeru priznanja krivde niti pri obstoju drugih okoliščin, ki sicer utemeljujejo milejše kaznovanje.

Predlog, da bi se izrečena kazen zapora izvršila tako, da bi obdolženka namesto zapora opravila delo v splošno korist, pa bo morala vložiti pri sodišču prve stopnje v skladu z določbami 129.a člena ZKP, saj o tem predlogu odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

Pritožba upravičeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je za tri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 obdolženemu določilo posamezne kazni petnajst dni zapora za vsako dejanje, pri tem pa ni upoštevalo najnižje splošne mere kazni zapora, določene v 46. členu KZ-1, to je en mesec.

Po ustaljeni sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 115/2008 z dne 8.1.2009) je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Kadar pa je ta zatrjevana le posplošeno, ne da bi bila trditev o osebnostnih motnjah podkrepljena s konkretnimi dejstvi potem dokaz resničnosti niti ni smiseln.

Sodišče, kadar obdolženčevo kaznivo ravnanje sega v časovno obdobje veljavnosti dveh kazenskih zakonov, vselej uporabi le en zakon za pravno opredelitev kaznivega dejanja in le po enem zakonu izreče kazensko sankcijo. Pri tem opravi na podlagi vseh kriterijev presojo, kateri zakon mora uporabiti. - Okoliščina, da sodišče prve stopnje v izrek sodbe iz obtožnice ni prepisalo očitkov in podatkov v zvezi s kaznivimi ravnanji storilcev M.L., D.G., A.B. in F.C.R. ter J.J.B.R., temveč se je, očitno zaradi boljše preglednosti in koncentriranosti na izvršitvena ravnanja nudenja pomoči obdolženca slednjim, zgolj s poudarjenim tiskom na opise njihovih kaznivih dejanj v obtožnici in dejstva v zvezi z njimi sklicevalo, izreka ne dela nerazumljivega in iz tega razloga izrek tudi ne more biti sam s seboj v nasprotju. - Uporabljena tehnična rešitev, ko se izrek sodbe v opisih kaznivih dejanj sklicuje na opis ravnanj soobdolžencev oziroma podatke v zvezi s storilci kaznivih dejanj v obtožnici, preizkusa sodbe ne onemogoča. - Gre za dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno od naše države in zakonodaje, torej ne da bi za pridobivanje dokazov naša država zaprosila tujo dr

Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je za kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 predpisana kazen do pet let zapora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ocena sodišča prve stopnje, da je določena kazen 6 mesecev zapora za obravnavano kaznivo dejanje na spodnji meji predpisane kazni, ne pomeni ocene, da je utemeljeno določiti najnižjo mero predpisane kazni, ki predstavlja (glede na to da poseben minimum kazni za to kaznivo dejanje ni predpisan) splošni minimum kazni enega meseca zapora po prvem odstavku 46. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pri določitvi kazni za obravnavano kaznivo dejanje upoštevalo okoliščino, ki jo izpostavlja pritožnik, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu in je ravno zaradi tega določilo kazen šestih mesecev zapora, ki je glede na razpon predpisane kazni do 5 let zapora, dejansko na spodnji meji, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede na naravo in težo tega kaznivega dejanja in dejstvo, da pri obtožencu drugih olajševalnih okoliščin ni in jih pritožnik tudi ne izpostavlja, ni bilo mogoče slediti pritožbenemu predlogu, da se določena zaporna kazen zniža na 1 mesec.

Pri nadaljevanem kaznivem dejanju poneverbe tujega premoženja zgolj okoliščina, da je potrebno dati obtoženki možnost povrnitve prizadejane škode, ne zadostuje za izpolnitev pogojev za izrek pogojne obsodbe. Pri obtoženki ugotovljenih obteževalnih okoliščin ni mogoče minimalizirati, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Dejstvo namreč je, da je obtožena izvrševala kazniva dejanja skozi daljše razdobje, zaposlena pri organu, od katerega državljani, še posebej, ker deluje v zvezi z njihovimi dohodki, pričakujejo pošteno delo in da ti ne izrabljajo v svoj prid situacij, ko si od zavezancev, ki jim je moral organ vrniti preveč plačano dohodnino, njihov denar prisvajajo (skupaj 36.925,00 EUR). Ob ostalih upoštevanih okoliščinah je bilo zato obtoženi potrebno izreči kazen zapora ter stransko denarno kazen.