398. člen ZKP

Zakon o kazenskem postopku namreč ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje, primeri, v katerih je takšna možnost podana, pa so izrecno našteti v 398. členu ZKP.

Ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo obsojenega utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.

Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča. Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri o

Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek. Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.

Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo. V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP. Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zapored

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da Zakon o kazenskem postopku (ZKP) pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ne ureja.

Zakonodajalec je v 398. členu ZKP določil primere, v katerih je Vrhovno sodišče pristojno za odločanje o rednem pravnem sredstvu zoper sodbo druge stopnje; v konkretnih primerih to lahko pomeni, da je jamstvu 25. člena Ustave zadoščeno šele s tristopenjskim sojenjem pred rednimi sodišči. Onkraj primerov, predvidenih z določbo 398. člena ZKP, pa je skrb za uresničevanje dvostopenjskega sojenja prepuščena sodiščem prve in druge stopnje. To zahteva, med drugim, tudi ustavnoskladno razumevanje dometa reformatoričnih pooblastil, ki jih je zakonodajalec namenil pritožbenim sodiščem. Sodno varstvo jamstva dvostopenjskega sojenja je v tem primeru lahko zagotovljeno z izrednimi pravnimi sredstvi.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da ZKP ne pozna pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje. Določbe 398. člena ZKP o pritožbi na vrhovno sodišče veljajo samo za sodbo sodišča druge stopnje,

Prvi odstavek 398. člena Zakona o kazenskem postopku možnosti pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje o premoženjskopravnem zahtevku ne predvideva. Izpodbijana odločitev ne temelji na drugačnem dejanskem stanju, ki bi ga sodišče druge stopnje ugotovilo po opravljeni obravnavi, vložene pritožbe zato po zakonu niso dovoljene.

Zakon o kazenskem postopku ne pozna pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje. Določbe 398. člena ZKP o pritožbi na vrhovno sodišče veljajo samo za sodbo sodišča druge stopnje, in sicer v taksativno naštetih primerih, medtem ko možnost pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ni predvidena niti v določbah 402. člena ZKP niti v kakšnih drugih določbah ZKP. Sodišče prve stopnje zato o utemeljenosti pritožbe obsojene ni moglo odločati, nedovoljenosti pritožbe v danem primeru pa tudi pritožbenemu sodišču onemogoča njeno vsebinsko presojo.

Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje je tako izključena po samem zakonu, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je to pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki pravilno ugotavlja, da pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 1723/2020 z dne 7. 9. 2021, ni dovoljena.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne pozna pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje. Določbe 398. člena ZKP o pritožbi na vrhovno sodišče veljajo samo za sodbo sodišča druge stopnje, in sicer v taksativno naštetih primerih, medtem ko možnost pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ni predvidena niti v določbah 402. člena ZKP niti v kakšnih drugih določbah ZKP. Glede na navedeno in ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje obsojenkino pritožbo utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje. Drugačna presoja že ugotovljenih dejstev.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza, temveč šele tedaj, ko sodišče na takšno izpovedbo opre sodbo. Dokaz, ki sploh ni vir dejstev, čeprav je bil v dokaznem postopku izveden, ne predstavlja opore sodbe, zato takega dokaza tudi ni potrebno izločiti iz spisa.

Dokaz, ki je bil pridobljen v tujini brez sodelovanja naših oblastnih organov za potrebe tujega postopka je mogoče uporabiti v našem postopku, če ima tak dokaz zakonito podlago v tujem pravu in če dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so varovane v Ustavi RS ali v nasprotju z mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic po EKČP. Naše sodišče ne more presojati skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov, saj bi s tem poseglo v suvereno odločanje tujih pravosodnih organov. Sodišču tudi ni potrebno v sodbi za vsak v tujini pridobljen dokaz posebej utemeljevati tuje zakonske podlage za pridobitev dokaza in skladnost z uveljavljenimi mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic in svoboščin in skladnosti tem standardom naši Ustavi, temveč bo to storilo le v primeru, če bo sodnik posumil, da je bil dokaz pridobljen v nasprotju z navedenimi standardi oziroma brez ustrezne zakonske podlage, posebej pa če bo stranka obrazloženo zatrjevala, da je bil dokaz nezakonito pridobljen in da ga v našem postopku ni mogoče uporabiti. V tem primeru pa bo moralo sodišče natančno preučiti problematizirano pridobitev dokaza iz tujine in svoje za

Izraba uradnega položaja in s tem protipravnost obsojenčevega ravnanja se odraža v tistem delu konkretnega opisa kaznivega dejanja, iz katerega je razvidno, da so bili podatki posredovani zgolj enemu samemu potencialnemu ponudniku,ne pa tudi drugim potencialnim ponudnikom, ki so bili zaradi tega v slabšem položaju. Čas storitve kaznivega dejanja je res opredeljen v časovnem razponu, vendar tudi obsojenčevo ravnanje ni bilo enkratno, temveč ga je sodišče spoznalo za krivega, da je soobsojenca večkrat neupravičeno seznanjal s podatki o projektu. Ker gre za potrditev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje, preverjano v zvezi s pritožbami pred sodiščem druge stopnje, je odločitev pritožbenega sodišča postala pravnomočna. Pritožba zoper takšno odločitev v zvezi z dejanskim stanjem je bila že izčrpana, saj Ustava, mednarodni instrumenti ter veljavni procesni zakon ne zahtevajo več kot ene pritožbe. Glede na navedeno je odločitev obeh sodišč, da pritožba zoper odločbo višjega sodišča v konkretnem primeru ni dopustna, pravilna. Dolžnost države zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo ne upravičuje vodenja kazenskega postopka, kadar b

Zakonski znak kaznivega dejanja spolnega nasilja ni upiranje žrtve, ampak prisiljenje oškodovanca oziroma oškodovanke, da kaj stori ali trpi. Ni potrebno, da je uporabljena kdo ve kako velika sila, ki pri (oškodovancu ali) oškodovanki stre odpor, tako da lahko storilec doseže ali da oškodovanka trpi določena spolna dejanja, ali da stori kakšno spolno dejanje. Zakonski znak kaznivega dejanja po 171. členu KZ-1 je torej prisila, ki je lahko bolj ali manj intenzivna.