21. člen URS

Okoliščina, da je bilo v istočasno potekajočem kazenskem postopku odrejeno izvedenstvo psihiatrične stroke, zadošča za resen dvom v obtoženčevo duševno stanje glede udeležbe v kazenskem postopku. Izvedba naroka za glavno obravnavo v navzočnosti procesno (razpravno) nesposobnega obtoženca pomeni kršitev njegove procesne subjektivitete in predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog se zavrne.

Za nehumane in ponižujoče pogoje bivanja zaprtih oseb gre le v primeru, če so celice ekstremno prezasedene ali če gre za kombinacijo več negativnih elementov, kot so nezadostno število postelj, slaba higiena, nezadostno prezračevanje, ogrevanje, osvetlitev, ipd. Skladno z izoblikovano sodno prakso je v primerih, ko ima posameznik na voljo 3 do 4 m² prostora, kršitev podana, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja, kadar je na voljo več kot 4 m² prostora, se pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilen dejavnik in je kršitev podana le, če to narekujejo druge neustrezne razmere. Manjši ko je bivalni prostor, večji vpliv bodo na kvaliteto bivanja imele ostale morebitne neugodne okoliščine in več ugodnosti bo potrebnih za kompenzacijo osnovnega problema prostorskega manjka. Manjši ko je bivalni prostor, večjega pomena bodo predvsem tiste ugodnosti, ki zaprti osebi omogočajo preživljanje časa zunaj celice (rekreacija, gibanje po ostalih delih ustanove, organizirana izobraževanja in druge aktivnosti, obiski, delo, ipd.).

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je pravilna, zakonita in ustavnoskladna razlaga sodišča, da predlagateljica v okoliščinah konkretne zadeve ni izpolnila procesnih predpostavk za odločanje o njenem predlogu za zaznambo spora?

Vrhovno sodišče je presojalo pravilnost odločitve glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, ker je bil 396 dni v priporu. Presoja izhodiščno temelji na času, ko je bila oškodovancu okrnjena svoboda. Število prebitih dni v priporu zadevo primerjalno torej uokvirja. Od tu dalje pa je treba ta čas še dodatno napolniti z individualnimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera. Posebnost primera je zlasti tožnikov strah pred brezpravjem, ki ga je preveval več kot eno leto. Oškodovancu je namreč grozilo, da bo izročen Belorusiji. To je okoliščina, ki je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Enako velja glede kršitve tožnikovega dostojanstva ob samem prijemu. Tožnik je bil aretiran na mejnem prehodu v pričo žene in otrok, ko mu je policist brez izzvanega razloga meril s pištolo v glavo. Vrhovno sodišče je upoštevaje celovite dejanske ugotovitve opravilo materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine ter naposled prisojeno odškodnino v izpodbijani sodbi znatno zvišalo.

Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo. V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP. Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zapored

Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja primernega obravnavanja nasprotnega udeleženca v postopek pritegnilo izvedenko psihiatrične stroke, ki je potrdila primernost namestitve nasprotnega udeleženca v varovani oddelek SVZ in izpolnjevanje pogojev za takšno namestitev z medicinskega vidika. Seveda se lahko postavijo pomisleki o etičnosti posega, a namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek temelji na zakonu in ustavi. Zaradi zagotavljanja ustavnih pravic na eni strani oseb, ki izpolnjujejo pogoje za namestitev v varovane oddelke, na drugi strani pa tam že nameščenih oseb, se je v sodni praksi uveljavil začasen način izvršitve sprejema v varovani oddelek SVZ, da se osebo vrne v najbolj podoben položaj, kot je bil pred izdajo sklepa. To pa je, da se jo začasno, do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku SVZ, namesti tja, kjer je bila pred tem.

Razpravna sposobnost je skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki obdolžencu omogočajo, da razume obtožbo in spremlja potek postopka (pasivno sodelovanje) ter učinkovito uresničuje svoja procesna jamstva (aktivno sodelovanje). V primeru resnega dvoma v razpravno sposobnost prvi odstavek 265. člena ZKP predvideva obvezno izvedenstvo psihiatrične stroke. Stranka bo s predlogom za postavitev novega izvedenca uspela, če bo zadostila splošnim zahtevam po konkretiziranosti in obrazloženosti dokaznega predloga in če bo izkazala utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga ni mogoče odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje novih dokazov glede razpravne sposobnosti ni moglo upoštevati, ker so nastali po razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje. Dokazi se nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, zato jih je bilo sodišče druge stopnje dolžno upoštevati kot dopustne pritožbene novote (četrti odstavek 369. člena ZKP) in se do njih opredeliti. Ker tega ni storilo, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Negativne posledice ki presegajo omejitve pripora, ki so neizogibno povezane z odvzemom svobode, utemeljujejo enotno odmero odškodnine in ne odmere za dan prekomernega trpljenja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo celotno vtoževano obdobje, ne pa posameznih dni. Neutemeljena je pri tem navedba, da sodišče ni ustrezno upoštevalo drugih možnosti, ki jih je toženka zagotavljala, da bi ublažila vpliv negativnih okoliščin na prestajanje kazni. Glede možnosti bivanja izven sob je tako utemeljeno navedlo, da je tožnik znaten del tega časa lahko preživel le na hodniku, ki je bil namenjen uporabi večjega števila pripornikov, torej se tožnikov prostor za gibanje, ki ga je lahko preživel na skupnem hodniku, ni bistveno povečal, oziroma se njegove bivanjske razmere, če je šel iz sobe na hodnik, niso izboljšale. Okoliščina v zvezi z bivanjem izven sobe zato nima takšne teže, kot ji jo daje toženka, oziroma ni moč šteti, da je toženka s to okoliščino ustrezno nadomestila pomanjkanje prostora.

Za ugotavljanje procesne sposobnosti obdolženca namreč ZKP ne predvideva možnosti sodišča, da obdolžencu odredi opravo kakršnekoli invazivne diagnostike, oziroma v konkretnem primeru koronarografije. Slednje bi zato po presoji višjega sodišča predstavljalo nezakonit, nedopusten in tudi neustaven poseg v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine, vsaj glede nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti iz 35. člena Ustave in pravice svobodnega odločanja glede zdravljenja iz 51. člena Ustave.

Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.

Bistveno je, da se k presoji, kdaj bivanjske razmere prestopijo dopusten prag, ne pristopa zgolj po matematični formuli, ki bi kršitev pravic osebnosti izenačile z določeno kvadraturo prostora, ki jo je imel posameznik na voljo. Vsakega odstopa od želene kvadrature ni mogoče izenačiti z neprimernimi razmerami. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da se pri izračunu kvadrature osebnega prostora ne sme upoštevati tudi prostor, ki ga zaseda pohištvo. Golo dejstvo, da naj bi bili v času tožnikovega bivanja prostori 144,4 % zasedeni, kar naj bi potrdila tudi priča A. A., avtomatično ne pomeni, da tožnik ni imel na voljo dovolj osebnega prostora. Ni potrebno, da bi sodišče za enostaven pregled zdravstvenega kartona (iz katerega jasno izhaja, da v njem niso zavedene zatrjevane težave) postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke. Toliko strokovnega znanja, da sodišče prebere zdravstveni karton in ugotovi, katere bolezni so v njem navedene in katere ne, ima tudi sodišča samo.

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa prvostopno sodišče obdolžencu tudi ni kršilo pravice do obrambe. Z razumnimi razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče je namreč obsežno obrazloženo (točka 7 in druge), zakaj dokaznim predlogom obrambe ni bilo ugodeno. Zato tudi s pritožbenimi trditvami v smeri, da ravnanje sodišča predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ni mogoče soglašati. Dokazni predlogi obrambe, ki jih tudi v pritožbi obsežno povzema obdolženčev zagovornik, niso bili zavrnjeni neutemeljeno, kot to navaja pritožnik in prvostopno sodišče torej tudi ni zagrešilo kršitev iz 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena EKČP. Pridobitev dodatne policijske dokumentacije iz razlogov, navedenih v točki 7 izpodbijane sodbe, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne bi v ničemer vplivala na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Glede na navedbe obrambe o tem, katere okoliščine bi naj vzbujale sum o nezakonitosti policijskega delovanja, zaradi česar bi po oceni obrambe bilo potrebno ugotoviti kakšna je bila vloga posameznih kriminalistov pri preiskavi obravnavanih kaznivih dejanj, prvostopno sodišče po pregledu pred

Ob neizpodbijani ugotovitvi, da bivanjske razmere z vidika velikosti osebnega prostora, z vidika vlažnosti in mrzlosti prostora ter svetlobe v času tožnikovega prestajanja pripora oziroma kazni zapora v Zavodu niso bile takšne, da bi opravičevale odškodnino, zatrjevano poslabšano zdravstveno stanje tožnika pa ni v vzročni zvezi z njegovim bivanjem v Zavodu, je treba presoditi, ali je država ravnala protipravno, ker ni zagotovila minimalnih standardov prestajanja zaporne kazni v smislu prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja. Presoja je odvisna od objektivnih okoliščin prestajanja kazni zapora oziroma pripora in ne od subjektivnega zaznavanja posameznega zapornika oziroma pripornika. Tožnik zaradi visokih temperatur in neprijetnih vonjav v sobi ni upravičen do odškodnine. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo, ko je štelo, da obstoji odškodninska odgovornost toženke zgolj zaradi dejstva obstoja visokih temperatur in neprijetnih vonjav, pri čemer je spregledalo, da elementa protipravnosti ni. Brez tega elementa pa tudi ni moč vzpostaviti vzročne zveze z zatrjevano škodo.

Tožnik je bil tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (tretji odstavek 542. člena ZKP). Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku. Dejstvo, da se je tožnik po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor. Ker bivanjske razmere v priporu niso bile neznosne ter tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, je bil tožnikov tožbeni za

Tožniku zatrjevana škoda zaradi neustreznih in nehumanih razmer v obeh zavodih (Celje in Dob) ni nastala, saj je bila kvadratura, ki jo je imel na razpolago, ustrezna. Omogočeno mu je bilo gibanje in rekreacija, opravljal je delo, higienske razmere so bile ustrezne. Do zatrjevanih psihičnih težav zaradi neustreznih razmer zato ni prišlo, prav tako je imel dostop do zdravstvene oskrbe. Skladno z opisanimi bivanjskimi razmerami toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ter posledično tudi ni moč vzpostaviti vzročne zveze z zatrjevano nematerialno škodo v obliki psihičnih težav in duševnih bolečin. Iz tožnikove zdravstvene kartoteke izhaja, da je imel težave z nespečnostjo zaradi samega obstoja kazenskega postopka, saj se ni počutil krivega ter se ni mogel sprijazniti z odvzemom prostosti zaradi preprodaje mamil.

V tem postopku je sporno priznanje pravice do statusa invalida, priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za tujo nego in pomoč. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izvedenka prepričljivo ugotovila, da pri tožniku pred polnoletnostjo ni prišlo do takšne stopnje duševne motnje, ki predstavlja zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi katere se ne bi mogel usposobiti za samostojno življenje in delo ter da ne bi bil sposoben samostojno opravljati osnovnih življenjskih potreb. Vse navedeno pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa invalida, posledično pa tudi ne za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZSVI. Na podlagi vsega ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot tudi zahtevek za priznanje vtoževanih pravic, zavrnilo. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, saj ni pasivno legitimirana in se je pri tem pravilno sklicevalo na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča.

V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožnici ni dokazane popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Glede na 401. člen ZPIZ-2 ni niti pogojev za priznanje pravic na temelju preostale delazmožnosti, torej III. kategorije invalidnosti, ker je bila tožnica pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic.